4:54:57 4:22:47
bravo za čase in maraton 
) sva prispela na Dunaj že v petek. Odpravila sva se na sejem po startno številko, si ogledala (skromno) ponudbo tekaške opreme in se odpravila proti pensionu. Sicer zaupam svojemu notranjemu občutku pri izbiri nastanitve preko spleta, tokrat pa me je notranji občutek rahlo pustil na cedilu. Po tragikomičnih dogodkih ob prihodu, sva se nastanila in se odpravila pohajat po Dunaju. Soboto sva izkoristila za počitek in sprehod po mestu.
- sem se prebudila v maratonsko jutro. Že zjutraj je kazalo, da nas čaka zelo sončen dan, skoraj brez oblačka na nebu. Ob spominu na berlinsko maratonsko jutro 2010, sem se veselila suhega in sončnega teka. 
Po običajnih pripravah na maraton, sva se odpravila na start. Sledilo je kratko ogrevanje in že sem čakala na pok pištole v startnem bloku.
. Na hitro sem naredila analizo. Res je, da bo sežanskem polmaratonu nisem prav veliko tekla zaradi bolečin na zunanji stran stopal, v tednu pred maratonom sem se odpravila na tek v četrtek. Hm..morda bi bilo bolje, da bi si v sredo privoščila uro teka namesto ure nabijanja moči na attacku...ok, sem si dejala, preteklosti se ne da spreminjat. Zdaj si tukaj, na Dunaju, na maratonu na katerega si čakala celo leto in odštevala mesece, tedne in dneve in ni zadeve na svetu, katera bi lahko pokvarila tvoje največje veselje. 
Po prvih pol ure sem si privoščila svoj čudežni napitek št.1 (gel z vodo) in počasi začela ugotavljat, da bo šlo na bolje. In je resnično šlo. Uspelo mi je držati tempo par sekund pod 5:00- sicer pa podatki niso bili natančni, ker je moj Garmin pod drevesi zgubil kompas in je vsak km skrajšal za cca.150m. To je bilo seveda za pričakovat, zato sem mu odpustila njegovo pomanjkljivost, tako kot vedno. Vzdušje ob progi je bilo odlično, ljudje so iskreno navijali in sama sem tekla z nasmehom na obrazu. V spomin so se mi vtisnile simpatične krščansko usmerjene skupine navijačev- igrali so na bobne, veselo peli in nas spodbujali z napisi- z Jezusom se teče bolje. Nekje na 11.km-u sem na video wallu zagledala Hailea, kako odločno teče proti kilometrski označbi številka 20. Pa niti nisem tako slaba, Haile na 20em, jaz pa že skoraj na 11km, juhu!! Na rahlo vzpenjajočem delu proge pri Schonbrunnu je motivacija nekoliko upadla, a sem si hitro predstavila profil proge- po 17.km-u skoraj da ni več vzponov in to je bila dobra tolažba. Na Mariahilfestrasse, od 18.km-a naprej pa sem se počutila odlično, polna energije in volje, z jasnim ciljem- šlo bo brez težav do konca. Prvo polovičko sem obrnila v načrtovanem času 1:44:59 (točna kot švicarska ura). Niso me zmotili polmaratonci, ki so zavijali proti svojemu cilju na Heldenplatzu. Dejansko sem bila srečna, ker lahko tečem še en krog. Ko smo zavili desno proti prečudovitemu Parlamentu se mi je odprlo. Dejansko sem tekla sproščeno, celo pod 5:00 po Garminu. Pri cca. 25km-u pa se je pod kostjo pri palcu desne noge nekaj začelo dogajat. Začutila sem toplino, pekočo, a še vedno znosno. Le kaj je to? Sprva si nisem hotela priznat- na koncu pa sem si vendarle priznala- da sem postala lastnica pekočega, ne prav majhnega žulja. Sprejela sem ga kot del sebe (isto kot utrujene noge, bolečine v dimljah) in sem mu jasno razložila- da se tudi z njim ne mislim posebej ubadat. 
Sicer sem zaradi žulja rahlo spremenila tehniko teka, zato sem kmalu lahko zaželela dobrodošlico bolečini v levem kolenu. Tudi bolečina v levem kolenu mi ne bo uničila mojega maratona. Odmislila sem vse naštete težave in drvela proti 29-km-u. Dohitela sem Sandija, s katerim sva se strinjala, da je zelo vroče in naporno. 
Krožili smo po Prateru, srečevali hitrejše, potem pa počasnejše, ob spremljavi prečudovitih klasičnih melodij, ki so me polnile z novo energijo. Na 35km-u sem še vedno bila v igri za 3:30 (2:55), toda pred mano je bilo še dolgih 7km-ov. Pa se je počasi začelo. Po 36.km-u me je presentil majhen, zahrbten krč od ahilove navzgor. In takrat sem nekoliko umirila konje. Vedela sem, da če me resnično zagrabi, bo mojega teka konec oz bom hodila do cilja. Pravilno sem se odločila in sem bila ponosna nase. Kljub temu so moje noge postajale vse težje, tempo je močno upadel, a kljub temu sem se znašla pred označbo št.40. Še 2 km! Saj bo šlo, Silvija, zdrži- saj to sta 2 km-a- kot da bi šla od stanovanja do koseškega bajerja....Spomnila sem se lanskega maratona, ko sem na 41.km-u prekipevala od energije in spodbujala še ostale sotekače. Tokrat sem jaz bila tista, ki je močno potrebovala vzpodbudo. In sem jo tudi prejela- ogromno ljudi je ploskalo, navijalo, oh kakšna neverjetna energija. Bila sem kot v transu, le na pol sem se zavedala dogajanja okrog sebe. V nekem trenutku zagledam označbo 42! Koliko časa bom tekla do te številke? Minuto, dve, tri, štiri? Nasmejala sem se sama sebi in premagala 200m razdaljo, nato pa ovinek...pred mano pa Heldenplatz! Res je, pred ciljem sem!!!! Zbrala sem moči za ciljni šprint in končala tako kot se spodobi, z nasmehom na obrazu in močno dvignjenimi rokami!!! Uspelo mi je in to je vse, kar šteje. Pa tudi novi osebni rekord je tukaj- ura se je ustavila na 3:34:47 (za 12s boljši čas od Berlina in celih 26s bolje kot lani). 
Nocoj lahko pristane na tisoče letal na streho, ničesar ne bom slišala. Jana si je za svoj rojstni dan pripravila lepo darilo (PB), zato si je zaslužila tudi rojstno dnevno torto s svečko na analizi. 
, tako da ne zavidam tistim ki so imeli še en krog. VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA
