Ja, HVALA, HVALA, HVALA!!!
Da je vsak vaš prispevek zares potreben in vreden zlata, vam serviram spodnjo zgodbo, katero sem imel priložnost danes slišat in jo tudi objavit na FB. Zgodba je originalni zapis 19 letne borke, ki še zmeraj, kljub bolezni in grenki preteklosti in sedanjosti, drži glavo pokonci! In veste kaj, takih zgodb je še kar nekaj
Vi boste tisti, ki boste krivi za to, da bpodo oči teh ljud zopet sijale in da bo že zdavnaj izbrisan nasmeh, zopet obdaril žalostni obraz!
Preberite dvakrat...in cenite to, kar imate okoli sebe!!!
MOJ NAGOVOR FB
Dragi moji prijatelji, preberite si tole zgodbo in jo delite naprej! To so zgodbe, za katere se mi vsi borimo, da jih ne bi bilo! Danes sem bil s to družino skupaj in povem vam, da so nekaj posbnega. Kljub vsemu hudemu kar se jim je zgodilo v življenju, še zmeraj se borijo in še zmeraj upajo! Pri življenju jih drži medsebojna ljubezen in vera v NAS...v ljudi, ki jim ni vseeno, da se to dogaja.
Družinici obljubljam, da bomo naredili vse kar je v naši moči, da ponovno najdejo svoj skromen košček sreče in zaživijo življenje dostojno človeku!
Pomagajmo jim, saj bomo s tem pomagali tudi sebi!
ZGODBA
To zgodbo Vam pišem jaz, Iris, danes stara 19 let, najmlajši član naše
družine. Pišem Vam iz razloga, saj je moja družina v hudi socijalni
stiski. Ko sem bila stara 15 let se je začela naša kalvarija. Moj oče
( danes star 40 let), je leta 1985 prišel v Slovenijo kot sirota k
stricu. Staršev nima. Čez pol leta je izgubil strica, potem si je
začel ubirati svojo življensko pot. Najprej je bila sreča na strani
mojega očeta, saj je dobil svojo prvo zaposlitev, postal je uradni
pek, bilo mu je lepo, saj je dišalo po domačem. Delal je do leta 1988,
nakar je odslužil vojaški rok in se vrnil na isto delovno mesto. Potem
se je zaljubil v dve leti mlajšo in očarljivo gospodično, mojo mamo.
Svoje prvo gnezdece sta si moja starša začela spletati pri maminih
starših. In ker nesreča prerada gnezdi, so umrli tudi starši moje
mame.Ker so starši bivali v stanovanju ki je bilo v lasti Kolinske,
sta se mogla izseliti. Potem sem na svet prišla jaz, če bi vedela da
se bo moje življenje tako zapletalo in bilo takšno, kot ga imam sedaj
jaz bi bila moja edina želja, da se sploh nebi rodila, ampak v tistem
trenutku sem bila jaz za svoja starša, mali sonček upanja in veselja.
Med tem ko sem jaz odraščala sta se moja starša kar nekajkrat selila
iz stanovanja v stanovanje za trenutek se jima je sreča celo
nasmehnila, našla sta stanovanje v katerem sta bivala kar nekaj let,
ja ampak sreča na obrazu mojih staršev ni trajala kaj dolgo, lastnica
tega stanovanja se je odločila da stanovanje proda. Tu so se začele
travme, začela sem se dejansko zavedati v kakšnih problemih živimo.
Starša sta se začela prijavljati na solidarne razpise ( kar nekaj krat
) za socijalna stanovanja, vendar popolnoma neuspešno. Tedaj je moja
družina prvič ostala dejsnsko na cesti. Oče se je v obupu začel
obračati na bivšo županjo, in sedanjega župana g. Zorana Jankovića, a
žal pomoči ni dobil. V brezupu smo se vselili v hišo na Papirniški
poti 9.( to je hiša, ko jo je MOL hotela dodeliti družini Strojan, a
so jih krajani zavrnili) v tej hiši smo bivali skorajda štiri leta,
brez elektrike in ogrevanja, ja imeli pa smo le mrzlo vodo. Meni se je
življenje obrnilo na glavo, vrstniki v šoli so me zbadali, govorili so
mi različne žaljivke, enostavno družba v kateri živim še danes me je
totalno izolirala. Ni mi minil dan brez solz na mojem obrazu. Minilo
je neko obdobje, borili smo se iz dneva v dan za golo preživetje.
Prišel je mesec Februar, natančneje 09.02.2010, naš črni datum,
deložacija mene in moje družine. Začelo se je življenje v avtomobili,
na -10 stopinj celzija smo spali in jedli v avtomobili , prali smo se
po okoliških trgovinah, zmrzovali, zelo ne rada se spominjam občutka,
ko nisem čutila svojih prstev na nogi, starša sta se tresla od mraza,
bilo je grozno, če bi se v tem trenutku znašla v isti situaciji bi se
raje obesila, kot pa da bi morla zopet iti skozi vse to!!! Med tem
časom pa se je bolezen kradla v naša življenja. Vsak je dobil svojega
parazita. Jaz boleham že več let, zaradi bolezni izredno obiskujem
trgovsko šolo. Imam bolezen črevesja, zdravniki so rekli, da je
posledica stresa. Danes vedo povedati, da je to slika mojega trpkega
življenja. Stanje se slabša, vse kaže, da bom v bljižnji prihodnosti,
morala iti na operacijo, katera je neizbežna. Dokler se ne reši
bivalna stiska moje družine ne želim zapustiti staršev!!! V najhujši
stiski sem želela narediti tudi samomor. Moj oče je izgubil službo
zaradi sesedanja pljuč, ko je bil v bolniškem staležu, mama je istega
leta izgubila službo med bolniško, zaradi bolezni srca in ožilja. In
tako sta brez dela in zaradi svoje bolezenske slike zelo težko
zaposljiva. Moj oče je še vedno iskal stanovanje za našo družinico, se
obračal na razne urade in službe. A pomoči ni dobil, povsod so ga
zavrnili. Potem zvemo od zaposlene na CSD, za ZPM- Moste Polje. Katera
nam je na čelu z ga. Anito Ogulin, edina takoj priskočila na pomoč in
nam pomagala po svojih najboljših močeh.
Tudi preko njih smo izvedeli
za Vas in dobili stik z Vami. Vem kako je težko teči več kilometrov
dnevno, ali na uro, ali kolikor pač tečete, ampak vedite, vsak Vaš
pretečen centimeter, se bo zapisal globoko v naših srcih. Danes ko smo
dobili zapestnico NEVER GIVE UP, ob srečanju z Vami g. Matej bomo
rekli HVALA, čeprav je to samo beseda ampak je zelo velikega pomena,
ker je izrečena od srca, družine katera Vam bo stala ob strani kadar
koli po svojih najboljših močeh. Ne vem več kaj naj Vam napišem, sem
pa ponosna, da sem Vas spoznala saj zaradi Vas in Vam podobnim, mogoče
se bodo kdaj zasvetile iskrice sreče v mojih očeh. Hvala Vam za
upanje v boljši jutri !
Sem že ponosen lastnik ene od njih. 
Zapestnice lahko dobiš na eni od naših prireditev:
