- 29 Maj 2011, 17:51
#254771
Tek sreče. Čudovita dogodivščina. Krasna družba. Neverjetna energija, ki te enostavno vleče. Hvala vsem udeležencem in vsem spremljevalcem. Od vsakega sem prejel kanček energije, ki mi je dajala krila. Hvala tudi vem, ki ste mi telepatsko pošiljali pozitivno energijo. Brez vseh teh stvari je takšen podvig skoraj utopija. Seveda pa še posebej vsa čast vsem, ki ste se lotili teka in v skupni mozaik prispevali kroge. 
Tek sreče sicer upravičeno nosi ime rekreativni tek, ampak pustimo podrobnosti, v celoti gledano se je stvar iztekla pozitivno. Presenetilo pa me je obnašanje voznikov na Grosupeljskih ulicah!!! Katastrofa. Nimam besed. Šola, območje omejene hitrosti 30 km/h. Človek bi pričakoval od voznikov vsaj pozornost na dogajanje na cesti. Da ne omenjam hitrosti vozil…. Kot da so na stezi formule ena. .. Še posebej pa si »medaljo« zasluži gospodična, ki naju je z Olgo namerno skušala povoziti, oziroma izriniti iz vozišča, čeprav sva tekla po beli stranski črti!!'? Že celo svoje življenje se ukvarjam s prometno varnostjo ampak tole me je pa podrlo. Ali »slovenčki« res nimamo nič v glavah??
Za start na tem teku sem se odločil po polomiji na formaratonu. Tam mi telo enostavno ni dopuščalo kaj več. Sem se pa trudi do konca. Za Grosuplje sem si zadal cilj 200 km in uvrstitev med prvih 5. V ta namen sem si izdelal zelo natančen načrt. Izdelava načrta je bila namenjena tudi temu, da se kot pretežno zelo impulziven tekač, preizkusim po vnaprej pripravljeni formuli. Ugotovil, oz. potrdil sem, da nisem človek pravil. Časovni plani, v naprej izračunani tempi, predvidene dolžine počitkov. Brez veze. Poslušanje telesa v konkretnem času je moja formula za uspeh. Že v prvih 19 krogih sem šel izven načrtov. Potem se je stemnilo in na moj »plonk cegelc« niti nisem videl več. Ampak mi niti ni bilo potrebno gledati, ker sem že na pamet vedel, da sem izven plana in da naj kar pozabim na načrtovane pavze, če hočem doseči cilj.
Torej sem tekel po občutku in po počutju. Prvi del, do nevihte je bil zame precej težak. Vročina in sopara mi ne odgovarjata. In po pravici povedano sem nestrpno čakal, da se ulije in da dež in veter spereta soparno ozračje, nasičeno s cvetnim prahom trave. In res se je zgodilo, sicer bi zadoščalo v mnogo manjši količini in intenzivnosti, ampak meni je vseeno ustrezalo. V času nevihte sem letel kot »sneta sekira«. Prebujanja jutra, ob še vedno intenzivnem dežju in vetru, je tudi mene streslo, do kosti. Sreča, da sem imel s sabo dovolj oblačil. Preoblačenje v suha oblačila in nepremočljivi anorak so me ponovno ogreli. Nadaljevanje teka je sledilo v družbi Primoža in v prijetni debati.
Ko se je na nebu sramežljivo prikazal sonček mi je moja draga Olga prinesla iz trgovine sveže pečen sirov burek. Prilegal se je zelo. Poleg obilnega sendviča zvečer okrog osme ure in poleg dokaj rednega jemanja napolitank in sladkorja na okrepčevalnicah (seveda zgolj takrat ko so organizatorji bili na stojnicah) je to bila edina moja hrana. V hrano prištevam še Cocacolo, ki sem jo spil 4 litre. Od tekočine sem pil zgolj vodo in sicer blizu 12 litrov. Na cca vsakih 15 krogov, pa sem pod jezik za slabo minuto vtaknil košček himalajske soli.
Med zajtrkom, ki sem ga opravil kar med kroženjem, se mi je na pridružila Olga, skupaj sva odtekla 13 krogov. Priznam bil sem v krizi in če mi ne bi držala tempa bi najbrž shodil. Med kroženjem sva malo preračunavala kako mi uspeva doseganje cilja 200 km. In še dobro, da sva se lotila te teme. Ne vem od kje sem imel jaz v glavi, da za 200 km zadostuje 119 krogov. Skoraj sva se spričkala in na koncu sem moral priznati poraz in svojo zmoto. Kalkulator na mobitelu je pokazal 121. Vse mi je padlo dol. Po mojih izračunih bi v času, ki sem ga imel na razpolago in glede na moje stanje zmogel zelo na tesno 119 krogov in nič več. Posledica tega je bila, da sva dva kroga skoraj v celoti prehodila. Motivacija je padla. Po 13 krogu si je Olga zaželela malo počitka meni pa je pred odhodom na počitek prišepnila še lahko dosežeš cilj…. Časovno se izide.
V naslednjem krogu sem v neprespani glavi, ki je bila že precej omotična od naporov, ponovno preračunal preostale kroge do 200 in čas, ki mi je ostal. Dejansko je bilo izvedljivo. Samo nekoliko je treba pospešiti. In sem zagrizel. V naslednjih 14 krogih sem v vsakem krogu pridelal minuto prednosti, glede na čase, ki sva jih skupaj tekla z Olgo. Gledal sem samo na čase posameznega kroga in nisem razmišljal o ničemer drugem. Uspelo mi je pridelati toliko, da sem zadnji dve uri in pol lahko malenkostno popusti, ampak do konca je bilo treba delati. In se je splačalo….
Za konec pa še nekaj o obutvi. Seveda se nisem izneveril moji obutvi, oziroma moja obutev se ni izneverila meni. VIVO-tke so se obnesle čudovito. Malo me je sicer skrbelo, ker se mi je nekaj časa nazaj v desnem stopalu na zgornjem delu pojavljala rahla bolečina in zato sem za vsak slučaj v kleti poiskal stare Brookske in jih vtaknil v prtljažnik avta. Nisem jih potreboval. Ne glede na to, da sem se med tekmo 4 x preoblekel, nogavic in copat nisem zamenjal. Tudi zjutraj ko so bile popolnoma premočene so ostale na mojih nogah. Danes so moji gležnji, kolena in kolki popolnoma brez bolečin. Na splošno nimam prevelikega muskelfibra in celo po stopnicah hodim dokaj normalno. Edina posledica, ki je nastala na mojih nogah je en velik žulj na robu prednjega dela desnega podplata, za katerega pa med tekom sploh nisem vedel, da obstaja. Šele zvečer, ko sem se sezul sem opazil grozno izgledajočo tvorbo, ki ni nič bolela.
Tek sreče sicer upravičeno nosi ime rekreativni tek, ampak pustimo podrobnosti, v celoti gledano se je stvar iztekla pozitivno. Presenetilo pa me je obnašanje voznikov na Grosupeljskih ulicah!!! Katastrofa. Nimam besed. Šola, območje omejene hitrosti 30 km/h. Človek bi pričakoval od voznikov vsaj pozornost na dogajanje na cesti. Da ne omenjam hitrosti vozil…. Kot da so na stezi formule ena. .. Še posebej pa si »medaljo« zasluži gospodična, ki naju je z Olgo namerno skušala povoziti, oziroma izriniti iz vozišča, čeprav sva tekla po beli stranski črti!!'? Že celo svoje življenje se ukvarjam s prometno varnostjo ampak tole me je pa podrlo. Ali »slovenčki« res nimamo nič v glavah??
Za start na tem teku sem se odločil po polomiji na formaratonu. Tam mi telo enostavno ni dopuščalo kaj več. Sem se pa trudi do konca. Za Grosuplje sem si zadal cilj 200 km in uvrstitev med prvih 5. V ta namen sem si izdelal zelo natančen načrt. Izdelava načrta je bila namenjena tudi temu, da se kot pretežno zelo impulziven tekač, preizkusim po vnaprej pripravljeni formuli. Ugotovil, oz. potrdil sem, da nisem človek pravil. Časovni plani, v naprej izračunani tempi, predvidene dolžine počitkov. Brez veze. Poslušanje telesa v konkretnem času je moja formula za uspeh. Že v prvih 19 krogih sem šel izven načrtov. Potem se je stemnilo in na moj »plonk cegelc« niti nisem videl več. Ampak mi niti ni bilo potrebno gledati, ker sem že na pamet vedel, da sem izven plana in da naj kar pozabim na načrtovane pavze, če hočem doseči cilj.
Torej sem tekel po občutku in po počutju. Prvi del, do nevihte je bil zame precej težak. Vročina in sopara mi ne odgovarjata. In po pravici povedano sem nestrpno čakal, da se ulije in da dež in veter spereta soparno ozračje, nasičeno s cvetnim prahom trave. In res se je zgodilo, sicer bi zadoščalo v mnogo manjši količini in intenzivnosti, ampak meni je vseeno ustrezalo. V času nevihte sem letel kot »sneta sekira«. Prebujanja jutra, ob še vedno intenzivnem dežju in vetru, je tudi mene streslo, do kosti. Sreča, da sem imel s sabo dovolj oblačil. Preoblačenje v suha oblačila in nepremočljivi anorak so me ponovno ogreli. Nadaljevanje teka je sledilo v družbi Primoža in v prijetni debati.
Ko se je na nebu sramežljivo prikazal sonček mi je moja draga Olga prinesla iz trgovine sveže pečen sirov burek. Prilegal se je zelo. Poleg obilnega sendviča zvečer okrog osme ure in poleg dokaj rednega jemanja napolitank in sladkorja na okrepčevalnicah (seveda zgolj takrat ko so organizatorji bili na stojnicah) je to bila edina moja hrana. V hrano prištevam še Cocacolo, ki sem jo spil 4 litre. Od tekočine sem pil zgolj vodo in sicer blizu 12 litrov. Na cca vsakih 15 krogov, pa sem pod jezik za slabo minuto vtaknil košček himalajske soli.
Med zajtrkom, ki sem ga opravil kar med kroženjem, se mi je na pridružila Olga, skupaj sva odtekla 13 krogov. Priznam bil sem v krizi in če mi ne bi držala tempa bi najbrž shodil. Med kroženjem sva malo preračunavala kako mi uspeva doseganje cilja 200 km. In še dobro, da sva se lotila te teme. Ne vem od kje sem imel jaz v glavi, da za 200 km zadostuje 119 krogov. Skoraj sva se spričkala in na koncu sem moral priznati poraz in svojo zmoto. Kalkulator na mobitelu je pokazal 121. Vse mi je padlo dol. Po mojih izračunih bi v času, ki sem ga imel na razpolago in glede na moje stanje zmogel zelo na tesno 119 krogov in nič več. Posledica tega je bila, da sva dva kroga skoraj v celoti prehodila. Motivacija je padla. Po 13 krogu si je Olga zaželela malo počitka meni pa je pred odhodom na počitek prišepnila še lahko dosežeš cilj…. Časovno se izide.
V naslednjem krogu sem v neprespani glavi, ki je bila že precej omotična od naporov, ponovno preračunal preostale kroge do 200 in čas, ki mi je ostal. Dejansko je bilo izvedljivo. Samo nekoliko je treba pospešiti. In sem zagrizel. V naslednjih 14 krogih sem v vsakem krogu pridelal minuto prednosti, glede na čase, ki sva jih skupaj tekla z Olgo. Gledal sem samo na čase posameznega kroga in nisem razmišljal o ničemer drugem. Uspelo mi je pridelati toliko, da sem zadnji dve uri in pol lahko malenkostno popusti, ampak do konca je bilo treba delati. In se je splačalo….
Za konec pa še nekaj o obutvi. Seveda se nisem izneveril moji obutvi, oziroma moja obutev se ni izneverila meni. VIVO-tke so se obnesle čudovito. Malo me je sicer skrbelo, ker se mi je nekaj časa nazaj v desnem stopalu na zgornjem delu pojavljala rahla bolečina in zato sem za vsak slučaj v kleti poiskal stare Brookske in jih vtaknil v prtljažnik avta. Nisem jih potreboval. Ne glede na to, da sem se med tekmo 4 x preoblekel, nogavic in copat nisem zamenjal. Tudi zjutraj ko so bile popolnoma premočene so ostale na mojih nogah. Danes so moji gležnji, kolena in kolki popolnoma brez bolečin. Na splošno nimam prevelikega muskelfibra in celo po stopnicah hodim dokaj normalno. Edina posledica, ki je nastala na mojih nogah je en velik žulj na robu prednjega dela desnega podplata, za katerega pa med tekom sploh nisem vedel, da obstaja. Šele zvečer, ko sem se sezul sem opazil grozno izgledajočo tvorbo, ki ni nič bolela.
