- 12 Jun 2011, 22:41
#255959
Za tekmo sem se odločil šele nekaj ur pred zadnjim rokom za prijave. Letos sem tri sezono skrbno planiral, glavni cilji seveda še pridejo, ampka tole je bil res lep začetek.
malo me je skrbelo vreme, res mi ni do padanja na mokri cesti, gravitacija me malo frka, še vedno me bolijo rebra s padca na Trojkah. Na Rzdrtem je veter kar dobro sukal tiste "gate" nad avtocesto, pa tudi na črnokalskem viaduktu je bilo še vetrovno. Do Kopra pa se je vse pomirilo, jaz tudi, ko sem firbčno gledal v zaliv in oprezal po površini morja.... Tempretaura 21 stopinj na oglasni deski je pokazala fenomenalen dvig v zadnjih dveh dneh, prepričala me pa ni. Malo sem poklepetal z znanci, se razveselil Razyja (ja, TF triatlonska sekcija še ni izumrla, kot je kazalo pred nekaj tedni...), malo prelagal opremo in opazoval predhodne štarte. Komaj sem čakal, da grem v vodo in bil potem pomirjen, ker me res ni zeblo. Glede na to, da plavam resno šele dobro leto, me je kar skrbelo, kako bo. Po štartu sem seveda dobil dve tri okoli ušes, pa z nogo v očala, ampka na srečo so ostala "diht". Do prve boje je šlo kar hitro, ritem sem ujel in končno kravlal brez problemov, celo malo preveč zasanjano. Do trenutka, ko sem zagledal pred seboj vodilne, kako plavajo točno proti meni. Ups, sem kruzal v desno, kot običajno, samo ni ploščic na dnu, da bi korigiral.... Zakrmarim levo, pa proti boji, tam se malo prerivamo, obrnem in že šibam nazaj....v desno. Spet propozno poštekam, zakaj mi žvižgajo, čez nekaj minut so navijači nevarno blizu, obala pa tudi. Do pontona spet polovim manjšo skupinico in se zbašem na lojtrco, vljudno počakam damo pred seboj, tako in tako imam občutek, da sem zadnji. Pritisnem uro, nič ne vidim oziroma ne verjamem, kar vidim, stečem do bicikla, hej, še nekaj jih stoji na nosilcih, ni slabo. Tudi menjava gre lažje, kot doslej, nič vrtogalvice in podobnih folklornih značilnosti. Na biciklu hitro pridem v kadenco, večinoma vozim sam, vlečem tu in tam koga, pa jih praviloma prehitim, pazim, da me ne potegne skušnjava, da bi šel na brzivlak, pa raje sam nažigam okoli krožišč in skrbno štejem...le na koncu dohitim Mrs Razy in se malo šlepava. Čas me ne navduši, ampak kaj čmo, še nekdo mi zavpije "ne se sekirat", ko vidi, kako gestikuliram, ko kot v v štekljih tečem do menjalnega mesta. Disciplinirano pijem, na obeh menjavah, hitro v superge, potegnem Salomonove vezalke (žrtvoval sem udobje za hitrost, za 5 km je vseeeno) in se zapodim prek tepiha, vau, nič me ne frkajo noge, glej glej (lani sem opletal prvih nekaj 100 m) trening se obrestuje. Potem pa gas po tistem kamnitem tlaku. Zdaj sem v domači disciplini, moči sem dobro razporedil do zdaj, samo pazi se, da ga zdaj ne zaj.... Razyja srečujem na vsakem lungomare, sva si vedno bližje in v tretjem krogu mi pride na misel, da bi pravzaprav lahko skupaj zaključila. Nekaj me daje bodec, ampak se skregam z njim, moti me sladoledar v parku, pa tista plastična limona s pijačami, vroče je, voda na obratih je mlačna in samo na kapo si jo še zlivam. Gas do filtra okoli mandrača, 100 m pred ciljem sem poravnan z Razyjem in uprizoriva prefekten TF finiš (če že ribjega nisva...), na stotinko enak čas...
Dobr je blo, ni kaj! Čas je 6 minut boljši kot lani, plaval sem štiri bolje, menjal tako tako, bicikl tako tako, tek pa pod 4:30 na km in tole je zame dober začetek za sezono.
Ampak, da ne bo evforije, pred dvema tednoma sem bil na lovemanski progi, na tistem zloglasnem klancu z jesenic na Kočno mi je šlo na koncu, ko se postavi na 15% kar na jok...
Suma summarum: en lep začetek, ena res lepa tekma, dobro organizirana in upam, da se bo prijela.
Runcajz