- 16 Jun 2011, 16:15
#256238
Ker je postala navada, da po zaključenih projektih (tekmah,..) naredimo zaključno poročilo oziroma bolje rečeno razmišljanje, sem se tudi sam odločil, da strnem nekaj misli, dokler so spomini še sveži in čustva še nabita s to pozitivno energijoJ Pa ne bom govoril o vsebinskem delu projekta, temveč vam bom povedal kako je zadevo videlo moje srce.
Z naslednjimi uvodnimi besedami bi vam rad na nek način tudi povedal, da se včasih znajdemo na življenjskem razkrižišču, ki ponuja več poti…vsako po svoje vabljivo…a odločimo se lahko le za eno! Prepričal sem se, tudi z vašo potrditvijo, da sem se odločili za pravo pot!
Ideja o projektu se mi je porodila med eno izmed voženj v 100 let:) oddaljeno Mežico, kamor sem že ne vem katerič peljal plastične zamaške! Kljub temu, da so bile dolge in naporne, pa so me na splošno pomirjale in mi dajale čas za razmišljanje, predvsem o tem kaj pravzaprav iščem v življenju oziroma kam sem namenjen….še posebej po veliki spremembi, ki se je zgodila v sredini leta 2010. Ni mi namreč bilo lahko se kar tako sprijaznit z dejstvom, da je moje kratke a uspešne triatlonske kariere kar tako konec. A je temu moralo biti tako, saj sem imel doma dva zakladka, ki sta me potrebovala, ne samo fizično temveč tudi energijsko!
Moja družina mi je bila namreč vedno na prvem mestu! Še zmeraj me zaboli, ko slišim ali berem o tem, da je za razpad mojih preteklih zvez kriv šport…ter da itak živim samo za šport, vse ostalo pa mi je sekundarnega pomena (v smislu: »Ali imajo otroci sploh kaj od njega?«). Vsi tisti, ki me poznajo, vedo da je vse skupaj ravno nasprotno. Nič na svetu mi ni pomembnejše od časa, ki ga preživim z otroci, in sedaj z mojo izbranko Leni. Nič na svetu!!! Večkrat sem že poudaril, da biti uspešen triatlonec z redno službo in družino, je enostavno nemogoče! In to sem izkusil na lastni koži! In ko sem končno to dojel, se je začela moja pot h končni ZMAGI!
Da se sedaj vrnem v »sedanjost«:) Ideja je bila v začetku zasnovana kot humanitarni projekt z lastno promocijo (nisem bil še čisto ozdravljen:)), a je kmalu prerasla osebnostne okvirje in se prevesila v smer humanitarnosti. Iz lanskoletne grenke izkušnje sem se naučil, da za tako velik projekt potrebujem pomoč. In to ne kakršnokoli pomoč, temveč pomoč ljudi z velikim srcem. Pri takem projektu se ne more sodelovati zgolj zaradi usluge prijatelju, temveč se sodeluje zaradi tega ker ti tako veleva srce! In prav tu se skriva recept za uspešnost – v SRCU!!! Ne bom našteval vsa velika srca, ki so sodelovala pri tem projektu, saj jih večino prav gotovo poznate, hkrati pa jim ni do »slave«, temveč zgolj do tega, da so lahko nekomu pomagali. Ne bom pretiraval, če vam povem, da je bil ta projekt kljub izrednemu naporu, ki sem ga vložil vanj (predvsem psihično), nekaj najlepšega kar se mi je zgodilo. Pri rosnih:) 35 letih, sem spoznal nove prave prijatelje, katerim sem popolnoma zaupal in s katerimi je vsak ura minila kot sekunda. Iskren pogled, toplina besed in nesebična pomoč so mi vlivali dodatno prepričanje o tem, da se dogaja ena lepa pravljica. Danes je redkost dobiti nekoga, ki ti je pripravljen pomagati nositi tvoj križ…morda je celo težko najti takega, ki bi s tabo sočustvoval. Sam sem imel to srečo, da sem spoznal ljudi, ki so bili pripravljeni brez besed celo odstopiti svoj hrbet, da ga nosijo.
In spoznanje, da taki ljudje še obstajajo ter da so v moji bližini, je največja nagrada, ki bi jo lahko dobil. Vse medalje, pokale, rekorde dam za en sam dan z temi ljudmi! Mnogo sem se naučil od njih in še več se bom, saj je naša dolga pot šele na samem začetku:)
Naj omenim še tiste, katerim je bil ta projekt namenjen in kateri so posredno krivi, da se je začela odvijati ta naša NGU pravljica. Utegnil sem spoznati zgolj dve družinici, ki pa sta name naredili izjemen vtis…in mi s tem dali dodatno moč in prepričanje, da smo na pravi poti. Dali sta mi videnje, kako dragoceno je življenje in kaj vse skriva v svoji »majhnosti«. Zavedati sem se začel, kako lepi in dragoceni so lahko trenutki in kako »bogate« so lahko vsakodnevne zadeve, ki so se nam prej zdele popolnoma nepomembne. Imeti streho nad glavo, biti sit, imeti zdrave otroke, preživeti dan brez nasilja,… Vse to je bilo nam samoumevno, tem našim borcem pa mnogokrat predstavljajo sanje, ki jih želijo nekoč dosanjati. Objem Iris ali dotik Mašine roke te napolni s tako energijo, da bi kar poletel. Ni mi nerodno priznati, da so se mi zaradi vseh teh dogodkov kar nekajkrat orosile oči. A to so bile solze sreče in hkrati sočutja do vseh teh pravih borcev. Do vseh teh, ki lahko z gotovostjo povedo, kaj je to trdo in neusmiljeno življenje. Mi vsi smo proti njim pravi majhni otročički!
Vsem vam želim posredovati sporočilo, ki se glasi: »Uživajte življenje in bodite hvaležni za to kar imate. Poskušajte iz svojega življenja potegniti maksimum. Imejte se radi in se veliko smejte. Predvsem pa ne pozabite od časa do časa narediti nekaj dobrega za tiste, ki to potrebujejo. Verjemite mi, dobro se dobrim vrača«.
Če vse skupaj potegnem pod eno črto, bom dejal, da je bil projekt ena velika ZMAGA. Zmagale so družinice, ki bodo dobile obliž na hude življenjske rane. Zmagali ste vsi vi, ki ste prispevali delček v mozaik sreče teh otročk…ter na ta način nahranili tudi svoje srce. Zmagala je ekipa NGU, ki je postavila temelje za nekaj neustavljivega in ki je poskrbela za nekatere (če uporabil besede mojega dragega prijateljaJ) najlepše trenutke! In zmagal sem jaz, saj sem bil deležen številnih spoznanj, hkrati pa pridobil nove in zveste prijatelje.
Hvala vam iz srca!
Do lune in nazaj:)
Matej alias Žabc
)
