Pa da še jaz napišem svojo izkušnjo z letošnjim balatonom in svojo prvo ultramaratonsko preizkušnjo.
Začelo se je super. Prve 3 ure so šle mimo kak šus. Večino časa tekel skupaj z Robijem in Natalijo. (Se orpavičujem, ker sem se vama kar vštulil v ekipo
) Tu pa tam smo malo zgubili en drugega.
Prve težave so se začele na 64 km, ko so me začele pečti podplati in gležnji. Predvidevam, da v veliki meri zaradi ne pravih copatov(copati iz kitajske so zamudili). Takrat sem se odločil da si privoščim malo daljšo pavzo (približno 35 minut). Po pavzi sem svoje tačke zelo težko zaštartal. Nekako mi jih uspe pognati dalje, dokler ne pridem do 72km in prve velike krize (bolj psihične narave). V glavi sem ves čas imel samo to, da sem še komaj na tretjini proge in me noge že zelo zelo bolijo. Tukaj me tudi dohitita Robi in Natalija in mi povesta, da me moj support čaka eno okrepčevalnico nazaj
in da sta moji ekipi povedala, da sem majčkeno naprej. Povem jima, da sem z svojim ultrabalatonom končal (v mislih sem imel nasploh ultramaratone
). Komaj sem prestopal iz ene noge na drugo in se vlekel naprej. Nasproti mi priteče še član moje ekipe. Takoj mu povem da končujemo in da gremo domov. Stari maratonski maček tega ni hotel niti slišati.
Komaj se privlečema do kombija, ki je bil parkiran ob glavni cesti. Pri kombiju me še čaka drugi član (moja punca Lea) naše 3-članske ekipice. Tudi ona se ni strinjala z odstopom. Končno me prepričata, da naredimo eno daljšo pavzo in da se malo vležem na ležalnik poleg kombija. Zmasirali smo noge, namazali z z kremami, vmes še malo zadremam. Medtem mimo mene že teče prva štafeta. Pavza traja debelo uro in pol, ko se odločimo da bi lahko nadaljeval. V podporo se še Lea vsede na kolo in kolesari zraven mene. Spet sem dobil zagon, počutil sem se kot nov. Tempo isti kot na začetku. Spet sem dobil upanje, da mi lahko uspe. Resnično sem nadaljeval gladko.
Nakar okoli 90km me 2× rahlo zbode v desnem kolenu. Preventivno sem začel malo hodit.
Potem pa... 92km, med tekom me spet zbada vedno močneje, se ne ustavljam, dokler me ne zbode tako močno, da se nisem mogel obdržati na nogah. Takoj mi je bilo jasno je odstop nujen. Tudi support se je s tem strinjal. Na okrepčevalnici na 92,4km oddam tekmovalni čip. Z nekim zelo prijaznim madžarom, ki je tekel v štafeti in čakal da štarta, se dogovorim, da odnese moj čip v Tihany. Namesto mene dvigne 30€, ki smo jih morali založiti za čip, in mi jih nakaže na moj račun.
To je bila moja prva ultramaratonska preizkušnja. S tekom se ukvarjam od oktobra 2010. Do 25.6.2011 nikoli nisem odtekel več kot 30km. Ni mi žal, da sem šel. In... Drugo leto... VRNEM SE. (Samo Natalijo še prepričam)
Če še koga zanima, 19.7. sem že naročen na magnetno resonanco za obe koleni. Upam, da ne bo nič hujšega.
P.s. Hvala mojemu supportu. Brez njiju ne bi šlo tako "daleč".
Nisem mislil, da bo šlo tako "komot". Nikoli si nisem mislil, da bo ves moj trud, ki sem ga do sedaj vložil, tudi kdaj tako poplačan. Rad bi povedal, da sem tekel tudi za vsakega izmed vas, saj me s svojimi zgodbami vedno znova navdušujete in ste razlog zakaj sploh tečem. Še vedno mi največ pomeni, da lahko z vami skupaj odtečem kakšen kilometer po PST (ali kjerkoli).
