- 03 Jul 2011, 22:42
#257581
TRIJE VRHOVI – GRINTOVEC, STOL, TRIGLAV - POROČILO
Pred slabima dvema letoma sem med brskanjem TF našel omenjeno temo. Ideja, da bi tudi jaz opravil s potjo, se mi je porodila v trenutku, a sem jo raje obdržal zase. Dosledno sem prebral Urbanovo poročilo in si skušal predstavljati, kaj so fantje na poti takrat doživljali.
Vedel sem, da si bom moral pot ogledati po etapah, najti vse bližnjice ter doseženemu času na ogledu prišteti še nekaj rezerve, da bo časovnica, ko bo šlo zares, čimbolj realna. Tako sem lani na terenu praktično opravil vse etape, analiziral podatke in zastavil projekt. Ideja je bila zrela za start.
Po dogovoru z Matejem, da me spremlja do vrha Grintovca, sem se 02.07.2010 podal na pot. A tisti dan mi sreča ni bila naklonjena. Že pri sestopu z Grintovca, mi je na cesti nad Makekom počilo v mečni mišici in na Jezerskem sem moral odnehati.
Odločitev, da stvar prestavim na letos, je bila tako samoumevna. Z Matejem sva se dogovorila, da se mi bo pri ponovnem poskusu pridružil na celotni trasi. Celotno letošnjo pomlad sem spremljal snežne razmere v hribih in ker letošnja zima ni bila ravno radodarna s snegom, sem določil ponovni datum starta: petek, 01.07.2011.
Začela sva ob 5.00h pri Domu v Kamniški Bistrici. Vzpon na Grintovec je potekal brez težav. Na vrhu srečava še Karničarjevega Toneta, ki si kot pravi oskrbnik Češke koče ogleda razmere kar na gori. O tem, kako je kot gams zdrvel navzdol, raje ne bi.
Se vidi, da mu je to domač teren. Tudi midva sva varno sestopila preko Mlinarskega sedla. Ko sem mislil, da je vsega nevarnega že konec, mi je na zadnjih petih metrih snežišča zdrsnilo, da sem se na melišču spodaj udaril in »kvalitetno« potolkel. 
Tone na koči si je verjetno mislil, da sva se z Matejem sporekla in da mi je dal eno na g****. Ustnica je bila namreč presekana.
Do Jezerskega sem se nekako zlizal, da bi odnehal, še pomisliti nisem hotel
. Spodaj sta naju čakala Stane in Tomaž z okrepčilom. Stane je takoj, ko me je videl potolčenega, izrekel nekaj zbadljivk, a to je tisto, kar mi pri njemu da samo še novo energijo in motivacijo. 
Nadaljevala sva proti Pečovniku, uporabila vse naštudirane bližnjice, se pri bivši karavli še oskrbela s pijačo in nadaljevala proti Plešivcu, planini Zg. Dolga njiva ter naprej do Kofc. Šlo nama je odlično, držala sva se časovnice , kar nama je dajalo še dodatno motivacijo.
Pri Matizovcu naju je zopet čakal Stane. Po kratkem postanku sva se spustila v Podljubelj in nadaljevala proti Ljubelju. Tukaj so naju pričakali Janja, Stane in Uroš. Iz Podljubelja na Ljubelj sem imel manjšo krizo, zato sem vedel, da se moram za nadaljevanje dobro okrepčati. Janjine palačinke so mi zelo prijale, kar je normalno, saj če kdo, potem ona ve, kaj mi ob takšnih naporih prija
.
Nadaljevanje proti Zelenici naju je malo upočasnilo, Matej je začel občutiti prve znake utrujenosti. Nič čudnega, saj je bil za nama že cel maraton kilometrine. Odločiva se, da bova proti Stolu nadaljevala s hitro hojo. Šlo nama je zelo dobro, a od zahoda se je začelo oblačiti in v daljavi sva že slišala grmenje
. V naslednji uri sva doživela nevihto, takšno pravo, kot se za visokogorje spodobi: grmenje, naliv, veter, sodra, megla in na koncu še nekaj snežink so bile ovire, ki sva jih s skrajnimi napori premagala, da bi še tri minute pred planiranim časom stala na vrhu Stola . Opraviva hitro proceduro s fotoaparatoma in sestopiva proti koči. Med vrhom in Prešernovo kočo sta nama prišla nasproti še Tanja in ata Hribarjev – Brane. Na koči sva spila čaj, se malo ogrela in sestopila do Žirovnice.
Zaradi neplaniranega postanka na koči, sva pridelala 20 minutni zaostanek, kar naju ni preveč skrbelo.
V Mostah pri Završniškem jezeru naju je že čakala Janja, da sva se lahko dobro regenerirala. Za nama je bilo skoraj 70km, pred nama pa doooooolg tek v Krmo. Začeli so se kazati prvi znaki utrujenosti in bolečin. Vedel sem, da bo od dela poti Žirovnica – Krma odvisno, ali bova opravila v 24. urah, ali ne. Spraviti telo v gibanje in ga pospešiti v tek po postanku, je zelo težko. Moram priznati, da nama je presenetljivo dobro uspevalo in tudi tempo teka sem moral nekajkrat »držati celo nazaj« . Do Sp. Radovne je šlo odlično, nekje na sredini doline pa je Matej začel zaostajati. Vseskozi je za nama vozila Janja z oskrbo in nama osvetljevala cesto, a kaj, ko ni mogel dati vase stvari, ki bi jih telo potrebovalo. Stisnil je zobe in po mučnih slabih 4. urah sva pritekla v Krmo, do mesta, kjer sta naju čakala pomočnika za zadnjo etapo poti: Stane in Uroš. Ura je kazala 00.53h, torej 8 minut zamude 
. Ker sva se morala še preobleči, preobuti in okrepčati, sva za to porabila še 17 minut, kar je na koncu zneslo 25 minut zaostanka.
Priznati moram, da tudi sam nisem več verjel, da lahko zadevo opraviva v limitu 24.ur. Pri sebi sem sklenil, da grem do konca, pa naj bo čas, kakršen koli pač že bo.
Uroš spredaj, dva »izmučena borca« v sredini in metla Stane od zadaj, je krenila iz Krme točno ob 01.10h . Začeli smo presenetljivo hitro in dobro, a na prvem daljšem vzponu je Matej znova začutil pomanjkanje energije in slabo počutje. Do planšarije Prgarca nadaljujemo skupaj, potem sklenemo, da se razdelimo v dve skupini. Jaz nadaljujem z Urošem, Matej s Stanetom. Nad Konjskim sedlom sem opazil, da sta za nama okoli 10 minut. Pri sebi pomislim, da bo tudi Mateju uspelo, le nadaljevati mora v tem tempu. Uroš me je neutrudno »vlekel« in ob 04.03h sva bila pri Planiki .
Pojedel sem palačinko, popil nekaj požirkov in ob 04.05 sva nadaljevala proti vrhu. Noč je bila jasna, zgoraj je pihal mrzli severni veter v močnih sunkih, na predvečer pa je tudi malo snežilo. Razmere niso bile nič kaj prijazne , a vsaj skale so bile kopne. Uroš je »zagrizel« v plezalno pot in me hkrati tudi orientacijsko vodil. Kaj se je na tistem delu vzpona do Malega Triglava dogajalo, še danes ne vem . Vem samo, da sem vseskozi gledal na uro in na višinomer. Ko mi je Uroš na Malem Triglavu rekel, da nama bo uspelo priti na vrh v limitu, pa me je samo še dodatno motiviralo, da sem še z lažjim korakom stopal proti Vrhu. Greben je bil zalit z ledenimi ploščami, sunki vetra so bili občasno zelo močni, utrujenost velika in moral sem biti res skrajno previden. Ob 4.52 pa se je z vrha Triglava zaslišalo vriskanje, nepopisna sreča in radost. Objemal sem Aljažev stolp, ga božal in vpil na ves glas. To je to. 
Takoj nato pomislim na Mateja in Staneta, pogledam po grebenu, a ne vidim nobene čelne svetilke, oziroma postave. Uroš mi je povedal, da s Planike nista krenila
. Res škoda, pa toliko truda, volje in Matejeve pozitivne energije je bilo vseskozi prisotne, a tokrat je usoda hotela drugače. Spoštujem njegovo odločitev, dal je prednost razumu in varnosti.
Kaj naj dodam za zaključek? Malo statistike:
- čas: start, Kamniška Bistrica – cilj, Vrh Triglava 23h 51min 51s
- dolžina105km
- zapisana GPS sled
- porabljena energija 9000Cal
- povpr.hitrost 4,4km/h
- tempo 13,39min/km
- višina gor (po Garminu) 8184m
- višina dol (po Garminu) 5929m
Pa še to. Prav na vsakem izmed Treh vrhov so nastale dodatne težave zaradi objektivnih in tudi subjektivnih razlogov . Na sestopu z Grintovca zdrs in padec, na Stolu nevihta in na Triglavu mraz, severni veter ter spolzke skale . Skratka, nič mi ni bilo podarjeno. Z veliko truda, volje in vztrajnosti pa sem kljub vsemu uspel priti do konca.
Zahvaljujem se vsem in vsakemu, ki je te dni spremljal ta projekt z besedami vzpodbude na TF, klici na GSM in SMS-si .
Zavedam se, da je idejni »oče« projekta Urban Golob, ki mi je bil tudi vseskozi na voljo glede informacij. Zato iskrena hvala tudi tebi. Meni je na srečo uspelo stvar izpeljati do konca .
Brez podpore izpeljati takšno stvar je utopija. Zato se DRAGI: Janja
, Stane, Uroš, Tanja in Brane tudi vam zahvaljujem za vsako malenkost, ki mi je na poti pomenila veliko več, kot bi mi sicer doma, v toplem naslanjaču. Tebi Janja še posebno hvala za vso pripravo dobrot, za odlično orientacijo ponoči, da si naju čakala na pravih mestih z oskrbo in potrpežljivo spremljala z avtom od Žirovnice do Krme.
Zelo sem hvaležen tudi Občini Vuzenica in g. županu Francu – Franju Golobu, ki je pokazal veliko mero interesa za projekt Trije vrhovi in ga tudi finančno podprl
.
Pred slabima dvema letoma sem med brskanjem TF našel omenjeno temo. Ideja, da bi tudi jaz opravil s potjo, se mi je porodila v trenutku, a sem jo raje obdržal zase. Dosledno sem prebral Urbanovo poročilo in si skušal predstavljati, kaj so fantje na poti takrat doživljali.
Vedel sem, da si bom moral pot ogledati po etapah, najti vse bližnjice ter doseženemu času na ogledu prišteti še nekaj rezerve, da bo časovnica, ko bo šlo zares, čimbolj realna. Tako sem lani na terenu praktično opravil vse etape, analiziral podatke in zastavil projekt. Ideja je bila zrela za start.
Po dogovoru z Matejem, da me spremlja do vrha Grintovca, sem se 02.07.2010 podal na pot. A tisti dan mi sreča ni bila naklonjena. Že pri sestopu z Grintovca, mi je na cesti nad Makekom počilo v mečni mišici in na Jezerskem sem moral odnehati.
Odločitev, da stvar prestavim na letos, je bila tako samoumevna. Z Matejem sva se dogovorila, da se mi bo pri ponovnem poskusu pridružil na celotni trasi. Celotno letošnjo pomlad sem spremljal snežne razmere v hribih in ker letošnja zima ni bila ravno radodarna s snegom, sem določil ponovni datum starta: petek, 01.07.2011.
Začela sva ob 5.00h pri Domu v Kamniški Bistrici. Vzpon na Grintovec je potekal brez težav. Na vrhu srečava še Karničarjevega Toneta, ki si kot pravi oskrbnik Češke koče ogleda razmere kar na gori. O tem, kako je kot gams zdrvel navzdol, raje ne bi.
Se vidi, da mu je to domač teren. Tudi midva sva varno sestopila preko Mlinarskega sedla. Ko sem mislil, da je vsega nevarnega že konec, mi je na zadnjih petih metrih snežišča zdrsnilo, da sem se na melišču spodaj udaril in »kvalitetno« potolkel. Tone na koči si je verjetno mislil, da sva se z Matejem sporekla in da mi je dal eno na g****. Ustnica je bila namreč presekana. Do Jezerskega sem se nekako zlizal, da bi odnehal, še pomisliti nisem hotel
. Spodaj sta naju čakala Stane in Tomaž z okrepčilom. Stane je takoj, ko me je videl potolčenega, izrekel nekaj zbadljivk, a to je tisto, kar mi pri njemu da samo še novo energijo in motivacijo. Nadaljevala sva proti Pečovniku, uporabila vse naštudirane bližnjice, se pri bivši karavli še oskrbela s pijačo in nadaljevala proti Plešivcu, planini Zg. Dolga njiva ter naprej do Kofc. Šlo nama je odlično, držala sva se časovnice
, kar nama je dajalo še dodatno motivacijo. Pri Matizovcu naju je zopet čakal Stane. Po kratkem postanku sva se spustila v Podljubelj in nadaljevala proti Ljubelju. Tukaj so naju pričakali Janja, Stane in Uroš. Iz Podljubelja na Ljubelj sem imel manjšo krizo, zato sem vedel, da se moram za nadaljevanje dobro okrepčati. Janjine palačinke so mi zelo prijale, kar je normalno, saj če kdo, potem ona ve, kaj mi ob takšnih naporih prija
. Nadaljevanje proti Zelenici naju je malo upočasnilo, Matej je začel občutiti prve znake utrujenosti. Nič čudnega, saj je bil za nama že cel maraton kilometrine. Odločiva se, da bova proti Stolu nadaljevala s hitro hojo. Šlo nama je zelo dobro, a od zahoda se je začelo oblačiti in v daljavi sva že slišala grmenje
. V naslednji uri sva doživela nevihto, takšno pravo, kot se za visokogorje spodobi: grmenje, naliv, veter, sodra, megla in na koncu še nekaj snežink so bile ovire, ki sva jih s skrajnimi napori premagala, da bi še tri minute pred planiranim časom stala na vrhu Stola . Opraviva hitro proceduro s fotoaparatoma in sestopiva proti koči. Med vrhom in Prešernovo kočo sta nama prišla nasproti še Tanja in ata Hribarjev – Brane. Na koči sva spila čaj, se malo ogrela in sestopila do Žirovnice. Zaradi neplaniranega postanka na koči, sva pridelala 20 minutni zaostanek, kar naju ni preveč skrbelo.
V Mostah pri Završniškem jezeru naju je že čakala Janja, da sva se lahko dobro regenerirala. Za nama je bilo skoraj 70km, pred nama pa doooooolg tek v Krmo. Začeli so se kazati prvi znaki utrujenosti in bolečin. Vedel sem, da bo od dela poti Žirovnica – Krma odvisno, ali bova opravila v 24. urah, ali ne. Spraviti telo v gibanje in ga pospešiti v tek po postanku, je zelo težko. Moram priznati, da nama je presenetljivo dobro uspevalo in tudi tempo teka sem moral nekajkrat »držati celo nazaj«
. Do Sp. Radovne je šlo odlično, nekje na sredini doline pa je Matej začel zaostajati. Vseskozi je za nama vozila Janja z oskrbo in nama osvetljevala cesto, a kaj, ko ni mogel dati vase stvari, ki bi jih telo potrebovalo. Stisnil je zobe in po mučnih slabih 4. urah sva pritekla v Krmo, do mesta, kjer sta naju čakala pomočnika za zadnjo etapo poti: Stane in Uroš. Ura je kazala 00.53h, torej 8 minut zamude . Ker sva se morala še preobleči, preobuti in okrepčati, sva za to porabila še 17 minut, kar je na koncu zneslo 25 minut zaostanka. Priznati moram, da tudi sam nisem več verjel, da lahko zadevo opraviva v limitu 24.ur. Pri sebi sem sklenil, da grem do konca, pa naj bo čas, kakršen koli pač že bo.
Uroš spredaj, dva »izmučena borca« v sredini in metla Stane od zadaj, je krenila iz Krme točno ob 01.10h
. Začeli smo presenetljivo hitro in dobro, a na prvem daljšem vzponu je Matej znova začutil pomanjkanje energije in slabo počutje. Do planšarije Prgarca nadaljujemo skupaj, potem sklenemo, da se razdelimo v dve skupini. Jaz nadaljujem z Urošem, Matej s Stanetom. Nad Konjskim sedlom sem opazil, da sta za nama okoli 10 minut. Pri sebi pomislim, da bo tudi Mateju uspelo, le nadaljevati mora v tem tempu. Uroš me je neutrudno »vlekel« in ob 04.03h sva bila pri Planiki . Pojedel sem palačinko, popil nekaj požirkov in ob 04.05 sva nadaljevala proti vrhu. Noč je bila jasna, zgoraj je pihal mrzli severni veter v močnih sunkih, na predvečer pa je tudi malo snežilo. Razmere niso bile nič kaj prijazne
, a vsaj skale so bile kopne. Uroš je »zagrizel« v plezalno pot in me hkrati tudi orientacijsko vodil. Kaj se je na tistem delu vzpona do Malega Triglava dogajalo, še danes ne vem . Vem samo, da sem vseskozi gledal na uro in na višinomer. Ko mi je Uroš na Malem Triglavu rekel, da nama bo uspelo priti na vrh v limitu, pa me je samo še dodatno motiviralo, da sem še z lažjim korakom stopal proti Vrhu. Greben je bil zalit z ledenimi ploščami, sunki vetra so bili občasno zelo močni, utrujenost velika in moral sem biti res skrajno previden. Ob 4.52 pa se je z vrha Triglava zaslišalo vriskanje, nepopisna sreča in radost. Objemal sem Aljažev stolp, ga božal in vpil na ves glas. To je to. Takoj nato pomislim na Mateja in Staneta, pogledam po grebenu, a ne vidim nobene čelne svetilke, oziroma postave. Uroš mi je povedal, da s Planike nista krenila
. Res škoda, pa toliko truda, volje in Matejeve pozitivne energije je bilo vseskozi prisotne, a tokrat je usoda hotela drugače. Spoštujem njegovo odločitev, dal je prednost razumu in varnosti. Kaj naj dodam za zaključek? Malo statistike:
- čas: start, Kamniška Bistrica – cilj, Vrh Triglava 23h 51min 51s
- dolžina105km
- zapisana GPS sled
- porabljena energija 9000Cal
- povpr.hitrost 4,4km/h
- tempo 13,39min/km
- višina gor (po Garminu) 8184m
- višina dol (po Garminu) 5929m
Pa še to. Prav na vsakem izmed Treh vrhov so nastale dodatne težave zaradi objektivnih in tudi subjektivnih razlogov
. Na sestopu z Grintovca zdrs in padec, na Stolu nevihta in na Triglavu mraz, severni veter ter spolzke skale . Skratka, nič mi ni bilo podarjeno. Z veliko truda, volje in vztrajnosti pa sem kljub vsemu uspel priti do konca. Zahvaljujem se vsem in vsakemu, ki je te dni spremljal ta projekt z besedami vzpodbude na TF, klici na GSM in SMS-si
. Zavedam se, da je idejni »oče« projekta Urban Golob, ki mi je bil tudi vseskozi na voljo glede informacij. Zato iskrena hvala tudi tebi. Meni je na srečo uspelo stvar izpeljati do konca
.Brez podpore izpeljati takšno stvar je utopija. Zato se DRAGI: Janja
, Stane, Uroš, Tanja in Brane tudi vam zahvaljujem za vsako malenkost, ki mi je na poti pomenila veliko več, kot bi mi sicer doma, v toplem naslanjaču. Tebi Janja še posebno hvala za vso pripravo dobrot, za odlično orientacijo ponoči, da si naju čakala na pravih mestih z oskrbo in potrpežljivo spremljala z avtom od Žirovnice do Krme. Zelo sem hvaležen tudi Občini Vuzenica in g. županu Francu – Franju Golobu, ki je pokazal veliko mero interesa za projekt Trije vrhovi in ga tudi finančno podprl
.
