Hvala za zapisane čestitke in pohvale! Iskrena hvala za vzpodbudo in besede v podporo, ki ste jih zapisali med samo izvedbo te odisejade

. Dejansko dajo zagon predvsem tam, kjer ti odseki trase testirajo psiho ali pa tam, kjer kar nekaj časa ni spremembe v krivulji terena ali same panorame. Ko dobiš v gsm signal in v njem bereš, da je tam nekje grupa TF-jcev, ki ti želi samo dobro, se noga samodejno izproži in hrbet usloči….tečem naprej!
Ko me je tekaško-ultraški prijatelj Jani Marn povabil v projekt 3V, se niti nisem zavedal veličine dogodka. Šele skozi dopisovanja in telefonska obleganja sem zlezel v zgodbo, ko pa sem prebral »lomastenje« Urbana Goloba s klapo, so se še zadnje koprene nevednosti umaknile v pozabo in začel sem si predstavljati dogodivščino, ki se mi mora zgoditi!
Če bi človek vedel ali ako bi imel uvid v konec neke poti, se marsičesa niti lotil ne bi. Predvsem zato pa je pomembna POT in izkušnja, ki jih oz. jo, na njej pridobiš. Pomembna je in zelo koristna, če si pripravljen na sprejemanje, odprt za neizmerno kvalitetno šolanje. Danes vem več. Šolala me je pot in partner ob meni ter prijazni ljudje ob njej. Če znaš vzeti je vredno. Če znaš tudi vrniti, pa je ultra vredno

Kako v tem kontekstu razumeti tale sestavek napišem proti koncu poročila……
Za uvod sva v maju skupaj s Petrom Macuhom uspešno zaokrožila po Koroški-K24 (92km/5.100vm) ter dodala še GM4O, kjer sva že »finiširala« v dogovarjanju za 3V. Še nekaj podrobnosti glede supporta, hrane in opreme ter budno spremljanje vremena, ki je na takšni trasi ključnega pomena. Pokazalo se je, da bi lahko bilo boljše, seveda pa bi bilo lahko tudi precej slabše! Saj vemo kako je s tem tehtanjem
Obvezna jutranja kava, sendvič, banana, sok in nepogrešljiva MuleBar tablica, ki sem jo odkril pozimi in jo po nekaj testih vzel za svojo ter še nekaj brkljanja po opremi in sva šla. Kamniška Bistrica se je počasi prebujala v dan, ko sva ob 5.00 vklopila neusmiljeno »tiktakajoče« instrumente na zapestjih……
Prvič me je streslo po sestopu z Grintovca, malo nad Češko kočo. Na sestopu po trdem snežišču se je Jani očitno preveč sprostil in z zadnjih 2-3 metrov zdrsnil po trebuhu med skale!

Sploh ni izgledalo nedolžno in mislil sem, da bo udarec v prsni koš prehud, da bi lahko nadaljevala. Pocedilo se je iz ustnice in rdeča lisa se je zarisala na prsi. No, kva pa zdej, stari moj? Nič. Možakar je ugotovil, da bi bilo lahko še huje, položil sneg na »buhteljnasta

« usta in brž v dolino. Časovnice so hudo tempirane, kar sem ugotovil na planiranih postankih

Na Jezerskem je bil čas za prvega. Stane Barber je razstavil robo, da je bilo vse pod roko. Menjam superge, žvečim Mulin HunzaNut, polnim meh, se poslovim od prijatelja Matjaža Reisnerja, ki je dostavil robo iz Kamnka in tečeva dalje. Sonce je že pričaralo prijetno toploto in privlačen izgled gozdov in travnikov. Moram reči, da mi je bil tek do Kofc v velikanski užitek

Krasne steze in prostrani pašniki so me kar privzdigovali. Meh se je praznil in ruzak je bil lažji. Hmmm, a je to dober podatek, se vprašam?!? Mah, bo že. A mi ni luštno? Z Janijem teživa kravam z najbolj neumnimi domislicami, ki se jih lahko spomniva tisti dan. Sej sploh ni čudno, če potem v naslednjega mimoidočega bolščijo s tako »tumastim« pogledom
Prve znake pomanjkanja energije začutim na Podljubelju. Sicer se razveselim prihoda bodočih pomagačev, Janje in Uroša Feldina, a se posvetim predvsem sebi. Sranje, predolgo sem odlašal z vnosom! Preveč lepo sem se imel in pozabil na najnujnejše!!! Gledam Janjine slastne palačinke, pa štrudelj….pa ne morem. Malo že, a premalo. Sledi borba za Zelenico. Precej vroče je in to sploh ni bilo dobro. Jani me vzpodbuja in me fila s pozitivnimi vibracijami. O, kako sem čutil njegovo trdno voljo. Zaleglo je. Višje gori sem že nekaj motovilil s sendvičem in cukrom. Dober znak. »Ne mi zdej zmrznt, ata,na Stolu te čaka Tanja in fotr Brane« sem si rekel in grizel dalje. Najslabše je pa nekomu, ki te ima res rad, prinesti bled ksiht na Stol pokazat

Kaj hujšega……
No, Stol je pokazal še grši obraz!

Popolnoma premočena in dobro prezebla sva padla v Prešernovo kočo. Telo je drgetalo in samo Tanji, fotru in oskrbnici koče se imam zahvaliti, da sem se nekoliko ogrel in spravil k sebi. Bil sem brez kape in rokavic ter česarkoli za preobleč. Adijo! Vse to sem dobil in še topel objem mojega dekleta

Zakon! Pogreje k »stomater«. Mislim, da se je tukaj Jani bolj gladko izvlekel iz težav. Vesel je, ker se mu zdi, da dobro drživa tempo ne glede na moje težave z »obstojem«. To pa osrečuje tudi mene. Ni lepšega kot frenda videti srečnega
Sestop je šel po planu in kri se je vrnila na lica. V dolini naju z oskrbo pričaka dobro razpoložena Janja. Hitro menjam obutev in sproti jem in pijem toplo kavo (Uaaau!!). Čelke na glave, Jani priganja. Poslovim se od Tanje in fotra. Zdej sva pa tam. Ti-tap tip-tap tip-tap nadaljnjih cca.30km proti Krmi. Začetek je bil hudo dober. Oba se počutiva vrhunsko. Debatirava vse živo, Janja včasih zapelje vštric in nama spušča Metallico, Jani jo usmerja do naslednjih točk in prav kulsko ga je poslušat, ko ima tako dobro naštudirano pot. Grizem MuleBar Summer puding in si godrnjam komad »Looking for the summer«. Čudovito. Noč je zagrnila pokrajino v temo.
……….nekaj čez 1h zjutraj sem na izhodišče za Triglav prihodil totalno sesut! Zadnji km so mi bili povsem odveč. Saj je imel vsak od naju vzpone in padce, a vendar so bili moji bolj »boleči«. Izkušnje! Samo izkušnje, prjatu moj!!! Bila sva v časovni zamudi. Mudilo se je in zame se je vse odvijalo prehitro. Bil sem izčrpan. Kako zelo, mi je pokazal vzpon do Planike.
Omenil bi nekaj….Uroš Feldin in Stane Barber, tadva izkušena borca sta naredila hudičevo dober posel kot najino spremstvo! Uroš, ki je s svojo zgovornostjo in živahno hojo spravil Janija še pravi čas na Triglav in Stane, ki je meni potrpežljivo stal za hrbtom in čekiral, kaj bom pogruntal v naslednji seriji korakov, ko bom zapustil naslon poh.palic. Njuno ravnanje je del tiste poti, o kateri sem pisal zgoraj.
Ne bom šel v podrobnosti, ampak najraje bi se ulegel v zavetje kakšne skale in pustil očem, da gredo tja, kamor so stalno hotele iti. Navzdol. Navzdol do spanja. Samo izkušnje, prjatu moj! Noge so bile dovolj močne, glava pa je bila še bolj prazna kot je sicer, v normalnem delovniku

Škoda. Kasneje (po polurnem spanju), ko sem v Koči na Planiki tehtal, kaj mi je storiti je bilo popolnoma jasno, da takšen ne morem na vrh. Škoda, pa tako blizu. Če bi lahko, bi bil gor med 26-27h. Če bi, če bi…….pa nisem mogel! Ja, tako blizu, pa nisem mogel. Jebi ga….pa brez zamere. Vstopil je Jani….BRAVO LEGENDA

!!!! Dovolj je, fantje, gremo dol……..
Jani, še enkrat čestitke, ta star, ker si varno zapeljal v pristan ter meni omogočil prečudovito plovbo. Janji, Stanetu in Urošu en globok priklon, s spoštovanjem, za vse storjeno! Prav tako moji Tanji in fotru Branetu ter sestri Nataši za javljanje na forum. Podjetju ENERGE iz Ljubljane zahvala za pomoč, da se je lahko support ekipa prevažala po Gorenjski. Oskrbnici v Prešernovi koči pa en topel dolinski objem za nesebično pomoč

Tekaški forum….pa je pač TF! Najboljši!!!!
HVALA VAM.Se vidmo, k se zagledamo…..na trasi 3V
