Ma, jast se pa nisem vdala!!!!
Sem šla za navijačico h nogam, kot sem že povedala, do Kokrskega sedla.
Sicer bolje, da ne povem, kolk cajta sem rabla do vrha, ko sem sama , samcata, ceplajala szi marelo in polhnim ruzakom cap za se preobleč proti vrhu.
Na pot sem krenila ene 15 minut pred osmo, na vrhu sem pa bila skupaj szi Turkom! Ne vem, kam se mu je tako mudilo....

, jast sem se po poti morala parkrat ustavit za vse , za se slečt, za se preoblečt, za se napit, za se najest... OMG, na pot od tri do 4,5 km je najbolje, da čimprej pozabim! Se mi je vlekla, da sem mislila en cajt kar obrat naredit in iti nazaj. No, ma sem ga vseglih zmazala in pole, ko prideš na plano, te pa itak nekaj druzga vleče naprej....
Tik pod vrhom sem se ustavila, da sem kričala dol v dolino za tiste , ki sem jih pač prepoznala, in za vse naše, no, ja malo poploskala tudi za tujce. Ma vam povem, da sem v tem cajtu skoraj zmrznila, kolikor me je zeblo, tresla sem se kot šiba na vodi, da niti škljocat nisem mogla.
Sem šla v kočo po mojega ZZ iča, ki mu je šlo danes super

, si še tretjič preoblekla gnile cape in se odpravila na hitrco v dolino. Ta čas je celo nehalo padat. V Bistrici sem se okrepčala, kljub temu, da mi ni pripadalo. HVALA!!!
Ruknila še eno

in jo po ogledanih rezultatih mahnila v ribogojnico v Mekinje na super ribce.
Čestitke vsem nastopajočim, sploh pa vsem organizatorjem in prostovoljcem , ki so dali vse od sebe, da so izpeljali kljub tem težkim pogojem tekmo, kot se šika!!!!
