Rollback napisal/-a:
Zdravko, que pasa, a je blo dost 
Dosti jebilo. Kar hitro so se mi vneli podplati. Takšnega ne pomnim. Obe blazinici pod palci sta me pekli vsaj pol poti prve etape. Na postaji na 60 km sem se preventivno preobul (nogavice in teniske) a je bilo vse zaman. Na strani desnega palca sem imel napihnjen žulj, medtem ko podplatov sploh nisem pogledal. Dobrih 70 km naprej mi je zdravnica prepičila majhno skupinico podplatnih žuljev na obeh nogah. Nato sem do cilja le še hodil. To je to.
Imel sem na izbiro, da grem dalje v naslednjo etapo, ali da grem zdravit podplate. Zavedal sem se, da bi bilo po drugi etapi še veliko bolj boleče, da bi se naredile rane in cilja več nisem videl.
Prijazna zdravnica Tamara je bila mnenja, da je najpametneje, če se izognem ranam, ki bi iz tega nastale, sledi jim pa dolgotrajno zdravljenje. Tako lušnemu mnenju se nisem mogel upreti
Zakaj?Sprašujem se, zakaj žulji, ki jih običajno nisem imel v takšnih oblikah.
1) mogoče zato, ker si običajno noge namažem z vazelinom, tokrat pa jih nisem
2) mogoče zato, ker sem imel zadnje čase na dolgih tekih podplate potejpane, tokrat pa ne
3) mogoče zato, ker sem zadnja dva tedna na morju tekel po skalni podlagi s copati z malo blaženja, za asfaltne podlage in sem čutil, da podplati trpijo ... v mislih, da jih s tem utrjujem, sem ob tem užival
4) mogoče vsakega malo
Grem malo predirat žulje, da se čimprej vrnem, še prej pa si nabavim nove teniske
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
.
Telefonske številke se začnejo z 030 XXX XXX
