Tokrat sem po dolgem času zapisal del zgodbe (razlog: sedim lažje, kot hodim

)
TranSlovenija South - prva in del druge etapeBila je četrta različica Trans Slovenije in sicer južna varianta »South«. Če sem bil že na dosedanjih treh, moram biti pa še na četrti. V ponedeljek zjutraj pridem z morja in kar v službo, delam pa tudi v torek. Obilica dela zaradi dopusta me zadrži v službi do 17.00. Ob tem času bi naj bil v torek že na Boču, kjer je start. Pakiram do polnoči in šele v sredo zjutraj sem na startu.
Neverjetna energija je v teh trsnslovencih, v organizatorjevih članih ekipe in v tekačih. Takoj se počutim odlično. Vsak stisk roke in pogled v oči me polni z več in več.
Start je bil natančno odmerjen ob 7.00 in skupina začne dokaj homogeno teči. Dva nemška tekača sta na začelju, pred njima je naš vojak Kamil Krznar, in ko se spustimo z Boča na ravnino se od skupine odlepi Boštjan Urankar. Ostali smo bili dolgo časa v vidnem polju ravninskih delov ceste. Po prvi postaji na 20. km se skupina razbije na frakcije. Jaz sem tekel nekaj časa s Tonijem, kasneje pa vse do cilja z Daretom. Tek se je spremenil v zabavo. Organizator nama na Tonijevo pobudo dobavi ledeno hladno pivce (bleifrei). Dare sede na klop in si s hladilnim gelom namaže noge, jaz sem se pa kar ulegel na klop in srkal penasto brozgo. Po tem je šlo lažje naprej. Teren je bil zelo valovit in lovila sva ritem drug drugega. Pravzaprav sem Dareta izgubil nekje pred Senovim. Šel je namreč na kokakolo. Bilo je strašansko vroče. Na postaji v Brestanici sem malo dalj časa posedel in si še sam namazal noge s hladilnim gelom ( + pivce

) tam me spet dohiti Dare.
Ko sem že krenil iz postaje se vrnem, da si preobujem še nogavice in zamenjam teniske. Podplati so me namreč zelo pekli in s preobuvanjem sem nameraval preprečit nastanek žuljev. Istočasno vidim na robu palca desne noge pod tanko kožico napihnjen žulj, katerega nisem niti čutil. Takoj ga saniram. Iglo sem imel itak zraven. Morebitnih tvorb žuljev pod debelo kožo podplata nisem niti pogledal. Nadaljeval sem s tekom, vendar pekoča bolečina tišči svoje kremplje čedalje globlje. Dobrih 10 km naprej si privoščim medicinsko oskrbo. Zdravnica Tamara pregleda podplat in ugotovi, da so na desnem stopalu trije žuljčki in menda še dva manjša na levem. Prediranje je bilo hitro in nadaljevanje proti cilju je bilo v stilu hoje. Zadnjih par 100 metrov z Daretom odtečeva, predvsem zaradi fotografskega stila, saj Marjanu Rekarju nič ne uide.
Cilj je bil v Kostanjevici in za minulih ca 80 km sem se odlično počutil, če odmislim podplate. Misel o odstopu se je vseeno že zajedla v moj razum. Odločil sem se, da se dokončno odločim po zdravniški oskrbi in posvetu. Zdravnica mi pove, da se povrhnji žulji kmalu zacelijo in odluščijo, debela koža podplata z žulji na globlji stopnji pa povzroča resne rane in dolgotrajno okrevanje. Slednje bi namreč sledilo meni, če bi nadaljeval z naslednjo etapo, cilja v Kopru pa prav tako ne bi uzrl. Tako je bilo pravzaprav lahko se odločiti, čeprav sem se zavedal grenkobe po letošnjem odstopu na UltraBalatonu.
Na drugi etapi sem si privoščil užitek v tem, da sem spremljal tek prve tri ure in se trudil pomagati tekačem, kolikor se je dalo. HA-HU energija je tu. Druga etapa se je bistveno bolj raztegnila že v prvi uri. Po treh urah je bil razmak med prvim in zadnjim že okrog 10 km.
Urankar je suvereno vodil in se veselil tega, da je tekel zraven drugo uvrščenega Michaela Irrganga. Neverjetno hiter je bil Darko Pavc. Itak sem vedel, da je njegova taktika v smislu »Teči spočit in utrujen hodi«. Počasi je spuščal naprej Ruth Reš, Miloša Mariniča, Gregorja Škorca, Davida Pehneca in Tonija Perušiča. Zadaj je takrat ostala še Sonja Leskovar in dva nemca.
Čestitke vsem!

Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
