Zadnje novičke

[RoKo]

, olli, moram priznat, da sem bil kar prijetno presenečen nad tvojim doseženim časom. Tile motivacijski prijemi so kar dobro zalegli. ČESTITAM.

P.S.
Štrudl se ponavadi je doma na kavču.

[pinkfloyd]

Radolca, to sem bil jaz ja. Travniki so še nekako bili, cesta je bila pa j...

[olii]

RoKo, hvala mislim da tudi na kavču ne bo dolgo štrudla. Še danes mi gre na bruhanje ko se spolnim nanj

[gasperd]

Še moje poročilce...

Moj 1. tek, daljši od maratona. Lotil sem se ga brez časovnih ciljev, predvsem s ciljem normalno priti v Logarsko. Normalno v tem, da nisi izmučen do onemoglosti in da naslednji dan lahko greš povsem normalno po stopnicah

Z Alenom in njegovo Sabino - super support, ki naju je spremljala sva se zmerno lotila teka. Prvih 15 - 20 km je minilo kot bi mignil, prijetnen hlad in lepa makadamska trasa. Vseskozi bilo dovolj stvari na okrepčevalnicah, morda bi lahko v bodoče pripravili še kako limono in sladkor.
Do Mozirja sva šla po planu (5:20/km), tako da sva prehitela štart na 42km.

Maratonskih 42km je ratalo v 3:51, čisto OK, mogoče celo predobro. Malo me je pričelo skrbeti, da ne gre prehitro... Upravičeno, na 52km me je krepko zagrabil g. ''krč'' v desno stegno in potrebno se je bilo za nekaj minut ustaviti, ni šlo drugače.
No potem sem nadaljeval v zmanjšanem tempu, Alen je šel malo naprej, jaz pa lagano sportski proti cilju, še dolgih 20 km klanca je bilo pred mano.

Najtežje je bilo v Lučah, pa ne vem zakaj. Nikamor ni šlo, občutek sem imel da za 1km rabim celo večnost. Tam so mi tekači, ki so tam štartali na 17km ušli za 2 minutki.
Potem je bilo presenetljivo vedno lažje, kljub kar lepemu klancu.
Dohitel sem Grba, pa sva izmenično diktirala oster tempo, he he. Potem sem šel nekoliko naprej, pa pravi da me bo v fotofinišu zihr prehitel.
No kilometri so kar lepo minevali, odprl se je čudovit pogled na vhodu v Logarsko dolino. od tu naprej je šlo brez težav do cilja, Grb je izpolnil obljubo in me seveda prehitel

S časom 7:39.41 sem seveda zadovoljen; po pretečenih 3 maratonih in nekaj malih maratonov kaj drugega niti nisem pričakoval.V bistvu sploh nisem pričakoval drugega kot užitek in nekaj trplenja. Psihične krize ni bilo, noge so sicer malce bolele, verjetno nisem bil edini.
Ob koncu smo se še prav zabavali, ko smo rinili avtobus, ki je nasedel v zemlji; čakali smo Švaba, ki se je (pre)dolgo tuširal in smo se vkopali. No skupaj smo zmogli tudi ta podvig in srečno smo se odpeljali v Celje.

Prihodnje leto seveda 100% ponovimo. Res lep tek in krasna izkušnja.

Gašper

[RoKo]

RoKo, hvala mislim da tudi na kavču ne bo dolgo štrudla. Še danes mi gre na bruhanje ko se spolnim nanj

Ej, kar speč eno modlo, po vse pasalu. Pol se pa treba odločit, en dan štrudl, en da tek.
Ni krivda u štrudlu, paž želodčki ne prenašajo ravno vsega v obremenitvi. Sam se takih sadnih stvari in solat izognem že dan pred tekom.( po teku pa vse nadoknadim)

[ero]

Bravo, vsi. Tole je pa že za zbrat in knjigo izdat čisto brez cenzure in lekture

[Radolca]

ej drušna, sem se do solz nasmejal, ko sem bral poročila (pa safr, pa pi...a ma...ina, pa grbova okrogla miza, bolje da bi napisal da ste imeli "sednicu"...)
smo pravi modeli, vsak rešuje svoje "ultra probleme" kot jih sam zna in doživlja tek po svoje.
Res smo pravi pisci, kot je že Ero napisal

Le glejmo, da bomo nadaljevali s takimi zgodbicami

[Vreme]

Res vas je lepo brati. Predvsem spoznanje, da ste tudi drugi trpeli

Je pa danes glava že dovolj jasna. Se vidimo drugo leto ob istem času na istem kraju ups...

[janzi]

Na kratko če povzamem svoj najdaljši tek- ultramaraton. Kot večina, tudi sam nisem imel nekih posebnih težav do Ljubnega. Tu se prvič nisem ustavil na okrepčevalnici, ampak kar odtekel mimo. Kmalu mi je postalo žal, saj požirek bi si lahko privoščil. Vročina je postajala vse bolj neznosna. Do Luč je še nekako šlo. Od tu dalje prava kalvarija. Kaj mi je tega treba. Mučenje samega sebe, za koga...? Gremo dalje. Na naslednji okrepčevalnici se dobro okrepčam s pijačo in se pustim stuširati z mrzlo vodo. Gospod me je prav z veseljem šprical, meni je pa tudi dobro delo. Napaka! Od tu dalje sem tekel kot napihnjena žaba! V supergah čudni zvoki, žlk, žlk žlk...na nasprotni strani ceste uzrem vodo. Gremo se spet malo osvežit. V vrsto za osvežitev se priključi še ena tekmovalka, povpraša me po uri. Pogledam. Temen ekran. Rečem, hudiča Garmin je odpovedal, zdaj bom pa kmalu še jaz. Ma, kot bi bil prerok! Do oznake 5km je še šlo, tu pa stop. Boli glava, obhaja me slabost, meglice pred očmi. Se ustavim in počasi preide že tako počasen tek v hojo. Ponovno poskušam pognati pregrete motorje, ne gre. Le nekako pricapam do rampe v Logarsko. Odrešitev! Okrepčevalnica! Pogled na dolino, srce vriska od veselja. Ni še konec. Še dobre tri km. Vzamem kar celo plastenko vode in hodim, tečem, hodim, počivam. Ooo zadnji km, moči se vrnejo, odtečem v tako željeni cilj.
Srečen kot malo dete.
Čas malce (dobrih 6 min) za planom 7:36.... Pa kaj, saj nisem tekmoval s časom ampak z premagovanjem razdalje in višine! Dokazal sem si, da zmorem.

Za vse ki smo trpeli od Luč in do vstopa v Logarsko je to huje kot Kristusov križev pot.
On je imel samo 14 postaj, nam so začeli pa odštevati od 17. navzdol.

Avtobusni prevoz v Celje je pa zgodba zase!

Ko danes pogledam nazaj, bilo je lepo veselo, čeprav težko, bo za ponoviti! Se vidimo ob letu osorej!

PS. "Radolca" sem te v cilju čakal da dam za . Če ne preje pa naslednje leto, samo da takrat prideš skozi!

[samostojni]

Lepo je tole brati, za kar bi kar vsem po vrsti čestital pri pisanju svojih zgodbic, ki govorijo vsaka zase svoje lepote in malo težje trenutke pričarajo. Iz vsake pripovedi se kaj najde kot da bi sam to občutil

Zahvalil bi se vsem soudeleženim na vseh točkah, ki so nam pomagali prečkati ceste, se okrepčati, spodbujati tam ob kraju ceste............. vse tja do cilja.
Čestitke organizatorjem , Odon ti si kar za na pir povabt.
Posebej se zahvaljujem tudi supportu na beciklnu Janezu , ki me kar redno spremlja na takih posegih, pa tudi bolšima polovicama Bernardi in Mojci za potrpežljivost čez dan pa pol ko se mal podahne še na koncu.
Pot je bila kot že vsa leta ponovno lepo zrihtana, težavna je bila predvsem kvaliteta številk....mi je kar dol visela scajtoma, pol pa sekunde gredo za nazaj vzdignt jo.. cajt pa kar šiba.
V glavnem sem imel eno lepo drušno tko nekje 30 - 40 km med dvema puncama sem v glavnem tekel pa mal angleščino obnavljal, poleg debate z Tomažem, Zdravkotom, pa Loneyem pa še ostalimi fanti in dekleti. Pol je pa Peggy naprej speljala, sovaščanka Polona pa mal odzad ostala, je pa Janez mal med nama fijakal, da je hidracija bila kolkr tolk zadoščena pa še mal je prtisnt mogu, da mu ni blo preveč dolgčas. Radolca je res mal prehitro štartov, pa j pol po svoje zaključil ......k pa nč ne posluša kva mu tadražja reče Men se to ne more zgodit mam Janeza..............vsaj do zdaj še ne..... Fajn se mi je zdelo, da me je oče fotograf sovaščana Jana stalno spremljal skupaj z ženo vmes pa mi dejal, da se mi fant NEVARNO bliža kar mi je privleklo smeh na lice, saj vem da ga je nekaj peta spodujala z bolečino , pa se je potrudil ji ustreči cilj in biti pred menoj.

Ker je jasno sončno vreme še toplo žgalo za po vrhu so se seveda pojavljale težave pa bolečine pa hidracija , ampak sva z Janezom z lahkoto odpravljala pri meni in pa z ostalimi sotrpečimi, ki so potrebovali kakšen ICE POWER da so si mal tačke pomazali, kaki gel MAXIMUMov je bil pri roki, pa smo ga ponudla..... po pogovoru.......sej se je kar obrestval tole sem umes še pivce dobu z organizacijskega moža se je z nasmeškom podalo meni pa tud MOTB (po moje j to motorizirana Bernarda bla) z vojske si ga je poplaknila, da malo razbremeni glavo, sej je B vitamin baje dobr za lase
Tko z nekaj bolečimi koleni se po času nekako bližava koncu mal spodbujava te, ki jih dohitiva kakor tiste, ki me dohitevajo
Tam nekje proti 4 km, mal u klanc je blo, pa gledam vidim enga k s palico giblje sem ter tja, pa mal prot sredini ceste pa do bankine je bil prisoten , pri vsem tem pa največja zanimivost, da je ta fant tekel, ker sam nisem mogel tako na hitro do njega sem mu z besedami malce olajševal tek.
Končno ga dohitim in glej ga, ta ga pa vandra tja od Luč že večkrat sva se srečala memgrede te leta sam se odpravi na tako pot.

Zdaj si pa zamislimo bi lahko v miže tekli po cesti, poti, med vozečimi objekti zna bit zapleteno za nas k vse vidmo, tako da, spoštovanje VANDROVCU, ki se takole podajaš na pot Logarsko in še kod... Poznam kar nekaj takihle fantov, ki hodijo v naši okolici
Sva potem kar skupaj jo udarila do cilja, saj se mi je zdelo prav, da ga povprašam, če želi pomoč, ki je prav gotovo prov prišla, ker je bila cesta kar precej nabita z nazaj vozečimi vozili pa še na cajtu se mu je morebiti kaj poznalo pa tudi najin ritem tekanja je bil usklajen
Medtem sem mu tudi obljubil, da ga naslednje leto spremljam celo pot, saj je že nekaj časa minilo od takrat, ko jo je predelal Računam, da se bo to uresničilo , bova pa še kakšno dorekla v tem letu vmes
Na cilju še mal pofotografirat, pa strečing , hidracija s hmeljem pa vojaški TUŠ mobil je prijetno naredil, ogled razglasitve mal debate z znanimi pol pa proti domu, seveda tudi spodbujanje zadnjih z najdaljše poti vmes
Na koncu se moram zahvaliti tudi Slovenski vojski predvsem 71.POVLOGB iz Kranja, da so mi omogočili ta dan za tek, ker sem bil ravno ta vikend tudi v vojašnici Kranj na rednem usposabljanju vojaških pogodbenikov rezervistov.
V čast mi je bilo, da mi je čestital tudi namestnik poveljnika vojašnice , to pač ni kar tako. Po prehranjevalnih užitkih pri Grofu sem se pa zvečer spet vrnil nazaj v vojašnico, kjer smo v nedeljo pri fizkulturi že malo pretekli mal na trdo ampak je šlo .
Tole sem je letos dogajal
Pozdrav vsem

[semjul]

Hm, večna dilema, napisati par besed ali le prebirati. Če napišem nočem lagati in pade tudi kritika, če se mi zdi upravičena (subjektivno), kar pa mi ni všeč zaradi širjenja negativnih čustev, katerih je v teh časih že itak preveč, pa vendarle, bilo je težko, ampak lepo.
Kot večina sotrpinov sem štartal prehitro. Zdravc me je opozoril, ampak šlo je super. Ob Savinji, čudovita pokrajina, mehka steza, idealna temperatura. V bidončkih na pasu energija, na okrepčevalnici (še) hladna voda. Računal sem na čas okrog osmih ur. In kazalo je lepo tja do 45 - 50 km, ko je postalo vroče. Tričetrt tekaške hlače in kompresijski dokolenčniki so postali prevroči. Pri hiši, kjer sem opazil zunaj sedeti ljudi, sem si izprosil škarje in hlačnici z njihovo pomočjo skrajšal visoko nad kolenom. Kompresijske dokolenčnike sem snel, nafehtal še bokal hladne vode, ter jo osvežen mahnil dalje. Hvala moji pameti, da sem s seboj v rokah nosil 0,33dc flaško in se tudi sproti hidriral. Zadnje okrepčevalnice so bile obup. Segreta voda, rjavi koščki banan polni os, plastični krožnik stopljene čokolade. Še dobro da je na poti kakšna oštarija, Petrol in dobri ljudje. Posebej hvala Pii in njenim staršem. Tako sem kupoval hladno pijačo, ter nadaljeval proti cilju. Seveda sem izgubljal na času, vendar sem se izognil krčem in dehidraciji. Ko sem tekel in hodil zadnjih 15 km, sem bil vedno znova presenečen, kako čudno sije sonce v tem delu Slovenije. Tečem po ravni cesti in sonce mi sije in žge v hrbet. "Aha": si pravim:" tamle je ovinek, cesta gre levo, tam bo senca." pritečem za ovinek in sonce žge naravnost vame. "Bo pa za naslednjim desnim ovinkom senca," pomislim. Jok, tudi tam me žge sonce. in tako iz ovinka v ovinek, vse gor do Solčave. No v naslednjih km je bilo tudi nekaj sence in lažjega dihanja. Cilj sem prečkal v osmih urah in pol. Pol ure za željenim časom. Pa vseeno vesel, vesel da mi je uspelo, v teh res vročih pogojih. Po oddelanem šihtu sem si zaželel nekaj tiste taprave hrane, ki jo prežvečiš in valjaš po ustah, ker je dobro, okusno in sede. Tudi vojaški pasulj ni več kar je bil. Res je že 30 let kar sem služil vojsko in morda mi je spomin opešal. Morda tudi, ker je na kuponu pisalo golaž in sem tega tudi pričakoval. Vsekakor pa mi je teknil kruh, dober kot vedno, zalit s pijačo moje mladosti.
Hvala za vaš trud ob pripravi maratona. Ampak narava tam gori je čudovita sama po sebi, tisto kar potrebuje tekač na takšni dolgi preizkušnji v vročih pogojih, pa je nekaj drugega. Predvsem na zadnjih okrepčevalnicah.
Za naprej sem pa dejal, če bo vremenska do 20, grem prihodnje leto spet, drugače pa malo verjetno. Logarska dolina res si lepa.

[lenči]

:D
Za naprej sem pa dejal, če bo vremenska do 20, grem prihodnje leto spet, drugače pa malo verjetno. Logarska dolina res si lepa.

Do Ljubnega še gre (ali pa Mozirja), drugače pa se podpišem pod tvoje pisanje .

[miroR]

Poročilo :

http://mirorezonja.blogspot.com/


http://mirorezonja.blogspot.com/

[LEON RO]

Lepo je prebirat vtise z proge,še posebno tiste z zadnjih kilometrov in prihoda v cilj.Je pa prav, da poveš tudi takrat ko ti kaj ne uspe. Že dan pred štartom me je kar nekaj ščipalo v grlu,prsih ampak trma se ne da. Bil pa sem kot bi šel prvič. Kar nisem vedu kaj naj vzamem s sabo,kaj naj oblečem,črv mi je zopet kljuval. Tud zjutraj pred odhodom v Celje, ko je kolega zamujal,se je zopet oglašal. Srečanje znancev na štartu mi je dvigovalo moralo in ob prehitrem tempu me je suport dohitel šele na 8 namesto na 5km-zopet živčki. Ko ga potem do 28 ni blo na spregled (počena guma,pa še padec) mi ravno tako niso pomagali.Vsi geli,tablice in ostali pripomočki so ostali nekje zadaj,k sreči sem imel robčke s sabo in prišli so mi kar prav, da ni blo treba uporabit kopriv. No,mogoče bi pa nucale. V Mozirju naj bi me počakali z avtom, da bi si preobul prešvicane,jecljajoče copate in majico, pa mi je črviček že uničil glavo in odločil sem se, da bom odstopil in se naprej lepo odpeljal. Malo morgen-sem dobil sporočilo, da so že odšli v Ljubno. Hudo!!! Kaj čem,nadaljeval sem z tekom naprej. Noge me sicer niso matrale,matralo me je pomanjkanje energije in fuč glava. Ni mi šlo, ampak druge pa sem vzpodbujal-sarkazem? Smola,mojih tud v Ljubnem ni blo,ampak men se res ni dalo več.Na okrepčevalnici sem spraševal, če se lahko odstopim-odjavim, pa mi uradno ni ratal. Pa nič. Peške dalje do mesta, kjer proga skrene z glavne ceste. Trenutek resnice,zmešanih misli in korak je krenil po glavni cesti. To je to-konec. Palec v zrak in takoj mi je ustavil avto. Olajšanje veliko, do trenutka ko sem v Lučah stopil iz avta. Kar mal nerodno mi je bilo, ko sem pomislil da me vidijo in da zgleda,kot da se švercam.
Sto misli se ti takrat zapodi po glavi:zakaj,zakaj? Ampak takoj sem jih presekal: To je to letos,ne bo me pobralo,naslednjič se zopet vidimo.
Čestitke seveda vsem,ki so potrpeli in našli pot skozi cilj

[RoKo]

Veliko število tekačic in tekačev je nosilo oranžne zapestnice z rumenim napisom "NEVER GIVE UP". To pa že nekaj pomeni, kajneda Žabc?