Sedim za računalnikom in pijem kavo. Ura je štiri in štirideset minut zjutraj. Pred slabo uro sem stal pred to isto mizo in nisem vedel čisto točno kje sem. Napol sem še sanjal. Ura ki me je dve minuti pred tem zbudila me je brutalno vrgla v nov dan. Kljub temu sem obul copate in napol v sanjah odšel ven na svež zrak. Trajalo je deset minut. Deste minut je potrebovalo moje telo, da je dojelo, da tečem. Da počnem to kar mi je všeč. In potem bi telo še…. Še svežega zraka. Še polne lune, ki se sramežljivo skriva za oblaki. Še enakomernega udarjanja copat ob tla. Še enakomernega ritma srca, ki potrpežljivo potiska kri v moje možgane in jih počasi zaganja. Počasi kot zaganja moj računalnik windowse. Ko tudi možgani dojamejo da so »tu« usmerijo telo nazaj domov. Toliko je treba še postoriti… Telesu govorijo, saj bomo tekli…. Naslednji teden bomo samo tekli. Tekli bomo za Amedeo.
