Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

Uporabniški avatar
 muc
#265223
Hmmm zdej pa še moje poročilo prvega maratona, kar bo verjetno težji del kot pa sam tek včeraj :wink: .
Štartal na štartu, vmes 42,2 km uživancije in z nasmehom skozi cilj!!! :D
Že pred štartom sem imel super občutek zaradi odlične družbe na TF slikanju,
adrenalin na samem štartu pa itak naredi svoje in komaj sem čakal, da se začne zares.
Na začetku sicer malo gužve ampak smo kar hitro prišli do pravega tempa...v skupinici se je družba vseskozi menjavala edino z Zvonetom sva si delala družbo od štarta do cilja. :wink:
Hvala vsem navijačem ob progi, res ste enkratni, sploh TF ekipca :clap:
organizatorju za odličen tekaški praznik :clap:
in seveda vsem sotekačem za odlično družbo :clap:

Čestitke vsem za odlične rezultate, stopničke, PB-je, prvič pretečeno katerokoli razdaljo in že komaj čakam 17.LM...see ya :laola


p.s.
TF je zakon! :clap:
 Runcajz
#265229
Pet let mineva od prvega maratona, bolje rečeno, prvih dveh (ampak to pride na dan v eni drugi zgodbi...) in spet je turoben oktoberski dan. Jutro je temno in tiho brezno. Ko se zbudim, mi je takoj jasno, kot sva si pisala smse s Pyxyjem: danes bo velik dan.

Zadne tedne ni kazalo tako, prevladala sta živčnost in napori v službi, ki pa so se v petek srečno in uspešno razblinili, lahko sem se spet ukvarjal z na starn umaknjenimi cilji. Sobota je bil pravi dan za umiritev in preklop. Ker za PB se moraš najprej odklopiti, pa preklopiti, pa vklopiti, vsaj jaz popolnoma. Jutranji ritual, je le moj skoraj deseti maraton, obredno tuširanje za razmigavanje in sproščanje mišic, lepljenje trakov na podplate, kava, kava, kava in še zadnji ogljikovi hidrati, oblačenje in zadnji obred posvetitev: čip okoli gležnja, številka okoli pasu. Potem v zunanji, banalni svet: taksi do mesta, pa pohajanje, fotografiranje in končno preoblačenje, ogrevanje v podhodu, vse kot v transu in pričakovanju. Po tem občutku vem, da padam notri, v feeling s ciljem končno teči pod 3:30, mejo, s katero se spopadam že dve leti. Vmes so bili dež Berlina, vročina Pariza, sekunde za razočaranja od Dunaja naprej. Pa prvi olimpik, prvi half iron, ampak tisto, tiste 4 sekunde (in roko na srce ticket to ride za NY CM) so ostale na duši. Danes se bom spopadel s tem, res, neizbežno, nobenih izgovorov, nobenih drugo leto. Načrt je trden, na levi roki vmesni časi, na desni načrt za gele. Za mano stotine kilometrov in pred mano velika želja, cilj, s katerim sem se povsem stopil. In se nekje globoko v sebi bal neuspeha. Nisem na začetku svoje športne kariere, krivulja telesnih sposobnosti bi se po vseh pravilih morala že krepko nagniti navzdol. A morda me prav kljubovanje in odkrivanje skoraj mladostnega napredka še posebej motivira. Hkrati pa kot lurking fear visi vprašanje: ali je to končna točka...

Uvertura se začenja. Na startu smo trije s podobnim ciljem. Začnemo iz navidezne sproščenosti, nekaj valovanja množice in že tečemo, nervozen sem, pred nami kup pacientov, ki so svoje miljne čase pomešali s kilometrskimi.... Saj običajno sem strpen, ni mi všeč prerivanje in pritoževanje, ampka tole je tu mač, to je moja dirka, a ne zastopte, kaj se tu drenjate. Na prvem kilometru imamo dobrih deset sekund zamude. V drugem se poskušam sprostiti, ampka to bo šele, ko bom spet v časovnem načrtu. Na tretjem prvi klanec. Masa zastane, povečam kadenco in na 4. smo lepo v času. Napetost se preliva v občutek zadovoljstva, ujeli smo ritem in teramo, čez tisti travnik in v klanec na Večno pot, ki sem ji včasih rekel milja smrti, zdaj sva prijatelja, a kaže zobe. Trdno pazim na kadenco, ne podaljšujem koraka, temveč samo pazim, da ne popuščam in po klančku navzdol proti Mostecu se razidemo, prijateljsko, hvala Pyxy, začetek je bil lažji. Bo tudi naprej? Zdaj sem sam. Uvertura je končana.

Prvi stavek: po klančku dol v Šiško pospešim, tu lovim kakšno sekundo, vsak je dragocena, obrnem in zdaj je pred menoj vzpon, draveljski odsek, zame najgrši, a z najboljšo publiko z zastavami za pol OZN.... Fajtam se, kadenca, ne moč koraka, štejem dihanje v nadvoz, sovražim ga že s treningov, renčal bi. Pri desetem kilometru sem že povsem točno v času. Poklonim se Lonelyju, legendi in globoko vzdihnem: naslednje tri kilometre gre navzdol. Vse je relativno, a jaz vem s treningov: tu lahko zaspim, kar ob tem izgubim, ne nadoknadim več, lahko pa veliko pridobim z discipliniranim korakom, skoncentriraj se, kilometer za kilometrom čekiram uro in vse je v redu, okoli 4:53. Noge so v starih copatih trdne, suhe, eh, tile so bili z menoj ob mojem PB. Potem sem menjal še dva para, kupil brand new, tesitrane na računalniku...so me ožulile do krvi. Ej, moje stare prijateljice. Nehaj, nič sentimentalnosti, teraj, na 14 sta navijača, zgrabim gel in zavpijeta mi ciljni vmesni čas. Samo thumb up, pokimam, vse ok. Zdaj pa samo enaaaaaakomerno tole pentljo. Do 19. grem kot robocop, čas na km na sekundo v planu. Divja odločnost me popade, na 19. me spet čakata, pred domom. Hladno je in ne dovržem rokavčkov, gremo, tu treniram, tu poznam vsako ped in skoraj vržem se v center mesta. Mimo protestnikov, mimo prvih navijačev, razveselim se TF navijaške skupine. Na eni strani uživam, na drugi me skoraj preveč napolnijo s čustvi (sorry). Jaz se tu, it's my mission, I'm commander Buzz: To infinity and beyond..... Skozi center letim, ne motijo me odhajajoči v cilj, ne bojim se več praznine drugega kroga. Ne bojim se niti pogledati na uro: vem, da sem v planu. Na 21. vem, da sem v planu - na sekundo. I'll be back....

Drugi stavek: naenkrat je vrsta tekačev povsem drugačna, kot da smo izbarni, posevečeni v neko sekto, v gosjem redu tečemo po Aškerčevi in naprej pred Tobačno, vzamem drugi gel, se ustavim in v miru pijem. Telo mi je hvaležno in brez težav se zapodim, ampak premišljeno naprej. Skupja s Fincema in Poljakom se molče (kako pa bo drugače s Finci....) spopadamo s klancem na Brdu. Poljak uide nekaj deset metrov, mi trije teramo zadaj. Nekja zvestih navijačev in že smo na 25. Tu se tekma lomi, čekiram čas, slišim fotografa, ki pravi: ej, tistele morava poslikat, tisto skupinico (vem, da je zajc na 3 in pol...), še enkart pogledam na uro, ozrem se pa ne! Ne paničari, vse je Ok. Zakopljem v miljo smrti in prehitevam. Na kadenco, ne na moč, strah, da se bom skuril in strah, da bom zaspal, se mešata. Prehitim še Japonca iz naše hiše, kamnit obraz ima, jaz se poskušam nasmehniti. Se mi samo zdi? I'm on a mission in ko se draveljski nadvoz bliža, ga sovražno gledam ter se pretepem čezenj. Prehitim Tonija, ironmana, delam z rokami in se pretepem še do konca, do najvišje točke. Dohitim Poljaka, ki sem ga skoraj izgubil, ima krizo in moram paziti, da se ne zadovoljim s tem, da sem ga spet ujel. Finec je že zadaj. Punca pa mu je zaostala še bolj. Sami smo, sami režemo hladen zrak do 31. kilometra, vizualiziram, da se cesta spušča. Ne zaspi! Kadenca, štejem svojih osem korakov in namerno pospešim samogovor. Telo se ubogljivo odzove. Na polovici dohitim tekača s trenerjem. Pravi mu, lej tegale, ma tko dobro kadenco, drž se ga, boš vidu, če bo kej bolš....Ej., še to mi je treba, da se mi kdo nalima, ampka roko na srce: dobro se mi zdi. Čutim, da sem močan, pozorno opazujem podplate, vsak drobček občutljive kože, sklepe, mišice. Bo, bo! Skoraj oddahnem se, glava sporoča: lokomotrni aparat: deluje. Pred Drenikovo prehitim Obilakvenobija (al karkoli že je...), skoncentriram se. Zdaj, na 34. mi bosta navijača zadnjič povedala ciljni vmesni čas. Vsak kilometer od milje smrti naprej je bil pod 4:55, plan izpolnjen. S strahom čakam njuno resnico in primerjam z uro: aaaahhhh, vse OK, thumb up, zgrabim gel in zdaj grem, grem proti Slovenčevi, grabim, vzepnejam se, tlačim zemljo in pretepem se do okrepčevalnice, stragam gel, hlastno pogoltnem, se ustavim in mirmo pijem. Telo, prosiiiiiim, bodi hvaležno, podarjam ti teh deset trdo prigaranih sekund. Sproti me zbudi vzklik navijačice, klic iz zunanjega sveta. Čekiram 35. km, 5:10. Nič panike, kadenca! Povelje je padlo, kadenca se zviša, ena, dva, tri...osem. Glava čekira telo: kriza metabolizma - ni je. Zavijem mimo avtobusne postaje na Bratovževi ploščadi. Koliko ur sem prezebal na njej in čakal pozne večerne avtobuse.... Glava čekira glavo: nehaj, nič sentimentalnosti. Ena, dva....osem. Zavijem in pred seboj zagledam v daljavi stolpnico. Zdaj!

Tretji stavek: crescendo: moram zdržati še te kilometre, boj za pod 5 minut za vsakega posebej se nadaljuje. Na eni strani čutim, da sem blizu rekordu, da bom prebil mejo. Na drugi me kot duh preganja misel: kaj, če zdaj kar nehaš, če se ustaviš, če vržeš vse stran. Je kje v meni kak alter ego, ki bi to storil? Glava čekira glavo: nehaj, teraj. Glava čekira lokomotorni aparat: deluje. Glava čekira metabolizem: vse ok, ni krize. Glava čekira zid: odsoten. Ziher? Da, odsoten, potrjeno. Gremo, ena, dva....osem. Pospešim, kolikor se da. Doma, na mizi je načrt in tu, kjer tečem zdaj, tri debele puščice: podaljšan finiš. Na vogalu pred domom moraš imeti pod 3:17, razumeš, razumeeeeš. Ni 3:17, je manj. In prvič se sproščeno nasmehnem. Še s strahom, kaj bo v podvozu, a tudi s pričakovanjem, kako bo videti zadnji kilometer. Obrati na ful. I'm back, pred Slonom še pospešim, čekiram uro, ne vidim, ali je 6 ali 8 za dvojko, oko je rosno, letim, lovim dva pred seboj, obrnem na Šubičevo, čekiram na 42, bila je šestica za dvojko, bo, bo, bo PB in bo pod 3:30. Sprintam, vsaj jaz mislim tako, prehitim še enega in pritečem v cilj. Nenikekamen, nenikekamen! Krik, kaj krik, derem se, ko sprostim napetost.


Finale: Ustavim uro, zakopljem glavo v dlani, potrebujem trenutek, sicer bo šlo vse tole čez rob. Potem sem spet nazaj na zemlji, vrti se mi. Moja draga navijača sta tam. Oči, a gremo v New York? Gremo, ja. Zdaj se mi samo smeji. Tam je Jernej, ej, dobro si me splaniral in streniral, hvala, deliva veselje, brez besed sem. Izpolnjeno je!

Vse ostalo je rutina, sladka rutina, danes nekoliko mrzla, a tako vesela, tako optimistična. Srečujem znance, s Pyxyjem, ki je tudi uspešno zaključil tek, se z veseljem pozdravim, čestitke letijo na vse strani. Splezam čez mostovž na ciljem, zanimiva naloga...., ker je commander Buzz odšel in zdaj glava ne poveljuje več nogam, te pa nekam ne ubogajo....in jo peš mahnemo domov. Zadnja dva kilometra ob progi. Počasi, zlagoma, prija mi tako, počasno odklapljanje, gledam vsakega tekača posebej, razveselim se Razyja (upam, da tudi on mene ali vsaj, da ga moje drenje ne prestraši...), občudujem vsakega, tudi finskega klovna, pa reveža, ki ga masirajo, pa vsako od osamljenih tekačic, pa zadnejga zajca......

Bil je res velik dan.

Nekoč sem bral razloge, zakaj ljudje tečejo. Jaz težav povedati, zakaj, nisem imel: ker sem na cilju boljši človek kot sem bil na štartu.

Runcajz
 janezk
#265237
Končno tudi moj prvi maraton :D !
Na start sem prišel z mešanimi občutki, saj priprave niso bile bog ve kaj, poleg tega pa prehlad v zadnjem tednu in še vedno rahla bolečina v gležnju. Vedel pa sem, da zmorem, ker sem se pred mesecem preizkusil na tej razdalji. Računal se tudi, da me bo "potegnilo" vzdušje, ki je vedno prisotno na maratonu.
Dejansko je tako tudi bilo. Prvi krog je bil pravi užitek. Umirjal sem tempo, vendar je šlo še vedno zame malo prehitro. Sicer sem si izbral takšno taktiko, grem v tempu 4'30'' dokler bo šlo, potem po zgrizem do konca. Da je bila moja taktika napačna, se je pokazalo v drugem krogu, ko so me "pravi" maratonci prehitevali kar po vrsti. Računal sem, da mi bo na koncu upadel tampo na 5'00'', pa je bilo še slabše. Za drugi krog sem porabil kar 15' več. V zadnjih kilometrih po Dunajski sem občasno čutil mravljince v rokah, zadnje 0,5 km pa že čutil, da mi "zmanjkuje baterije". Niso bile več samo boleče noge. Če bi moral teči še nekaj km, ne vem ali bi bil sploh še v stanju?
Kakor koli, uspelo mi je in sedaj imam eno kljukico več. Prišel pa sem do spoznanja, da se je res potrebno ne le pripraviti, ampak pripravljati. Ne vem, mogoče se bom še kdaj odločil in vzel več časa za priprave, ter ga odtekel kot "pravi" maratonci.
Vsekakor, v Ljubljani se še vidimo, če ne na maratonu pa na kakšni krajši razdalji.

LP, Janez
 Alek
#265239
Tudi jaz sem ga naposled le premagal. In pravijo da prvega ne pozabiš nikoli. Bo že držalo. Super je bilo, predvsem tja do 35 km, do koder sem tekel v super družbi. Zajčka 4.00:00, Zdravko in Nataša sta brezkompromisno diktirala super enakomeren tempo in nas spodbujala z mantrami o počutju in energiji. Hvala vama. Od ostale druščine sem poznal le Vero, ki se mi je zdelo, da je tekla z neverjetno lahkoto. Škoda da me je dobesedno zabilo malo pred 36 km. Sem potreboval cca. 2 km da sem malo prišel k sebi. Od 36 km do cilja sem potreboval dobrih 41 minut.
Sem pa zadovoljen s svojim časom, 4.05.10., nekako v okviru pričakovanj, čeprav je bila pobožna želja pod 4 ure. Bo drugič boljše, mogoče, če se še kdaj spravim na "vlkega".
Počutje včeraj, dan po maratonu je bilo presenetljivo dobro, brez nekih strašnih bolečin. Mogoče malo musklfibra v stegenskih mišicah.
Hvala vsem ki ste tekli z mano in me spodbujali, lepo je bilo proti cilju, ko sem srečal Zajca, ki ga je maširal domov, Marjetko (od Vremena) in "trobljo" Rosija, ter vsem ostalim, ki so mi s spodbujanjem pričarali poseben občutek zmagoslavja v zadnjih metrih.
#265259
Runcajz napisal/-a: .... Zadnja dva kilometra ob progi. Počasi, zlagoma, prija mi tako, počasno odklapljanje, gledam vsakega tekača posebej, razveselim se Razyja (upam, da tudi on mene ali vsaj, da ga moje drenje ne prestraši...), občudujem vsakega, tudi finskega klovna, pa reveža, ki ga masirajo, pa vsako od osamljenih tekačic, pa zadnejga zajca......

Bil je res velik dan.

Nekoč sem bral razloge, zakaj ljudje tečejo. Jaz težav povedati, zakaj, nisem imel: ker sem na cilju boljši človek kot sem bil na štartu.

Runcajz


Čestitke Runcajz, za odličen tek, NY in ganljivo poročilo. Očitno si dobro delal na treniningih in znal to tudi prenesti na progo na dan D. Vesel sem bil tudi tvojega navijanja. Če ti ne gre najbolje, so navijači še toliko bolj dobrodošli.
#265266
Evo, mogoče je pa čas še za moje kratko poročilo z mojega prvega maratona... :shock: :oops: :roll:, ni se izšlo po planih oz. so me nekatere zadeve negativno presenetile... :shock: :oops: :(, ampak tako je to v športu...razlogov za neuspeh je verjetno več, nekatere poznam, nekatere ne...v prvem krogu, se mi je sicer zdelo, da grem zelo počasi, tako, da sem imel čas cca 1.33 in do 29 km je bilo vse ok, potem so se pa začeli pojavljati krči in do 34. km se je začela zadeva samo poslabševati... :evil: :oops:, tako, da so se začeli pojavljati novi... :evil: :(, ustavil sem se pri reševalnem vozilu, ampak edino nasveta, da se naj raztezam nisem dobil, čeprav imam sam doma vsaj tri kreme, ki pomagajo proti krčem...sicer, ne vem ali bi to bila rešitev, ampak željo sem imel veliko, da pridem do cilja... :), tako, da sem se odločil, da odstopim...no kokrkoli že, vseeno mi ta zadeva ne bo vzela veselja do teka ter do tekmovanj na krajših razdaljah, to leto itak štejem kot moje najuspešnejšo v mojem 6 letnem tekanju (če ne drugega, komaj čakam primorske krose..., potem bo pa že naslednje leto... 8)
Glede maratona...ja še vedno imam željo, oz. še vedno verjamem, da lahko pretečem 42,2 km v enem kosu, ampak bom to verjetno naredil sam na treningu (sicer vem, da ne bo takega vzdušja, pa navijačev, pa okrepčevalnic, ampak me to ne moti...), ko se bom za to odločil...na prireditve bom pa raje hodil tečt v razdaljah, ki so mi bolj blizu... 8) :roll:
Drugače, pa hvala vsem za dobro družbo... :clap: :laola :TF), ter seveda najprej čestitke konkurentu Kovitu za uspešno pretečen maraton oz. odličen rezultat.... :clap: :laola :cast1: :cast1: :cast1: :cast1: :cast1: :cast1: :cast1: :cast1: :cast1: :cast1: :cast1: :cast1:, priznam, da mi je tvoj čas bil nedosegljiv, tudi če bi prišel do cilja... :shock: :oops: :roll: :wink:, ter seveda čestitke tudi ostalim za odlične rezultate na vseh razdaljah... :laola :cast1: :cast: :TF)

Lp! :wink:
Uporabniški avatar
 shash
#265267
tae napisal/-a:Marsikdo ne ve, ker sem bil pod krinko, ampak tudi sam sem se udeležil 16. ljubljanskega maratona, čeprav tega sprva nisem nameraval. Prejšnji teden sem kupil cenejšo prijavo in Domen Čuk (čeprav nisi forumaš) sem ti zelo hvaležen.


Partizanski način bojevanja mi je bil zmeraj všeč. Takole pod krinko.
takoj padajo rekordi. :shock:

Bravo Miha.

LP
#265318
:laola :juhuhu: :laola :laola
Pa sem tudi šestnajstega naokrog prenesel.
Čas zadovoljiv glede na manj pretečenih in več prekolesarjenih kilometrov letos :clap:
Čestitke vsem ki ste smo pretekli dolžine , hvala lepa vsem ki ste nas spodbujali :TF) se mi zdi da se je letos precej povečala količina opazovalcev ob progi :clap: :clap: :clap: da pa še to probamo za naslednje leto izboljšati s kakšnim dobrim spodbujanjem :laola pa ne bo nikomur slabo delo na ušesa tistikrat kajne :-- se priporočamo za naslednjič. Temperatura med tekom odlična, le nakoncu bi bila lahko višja za kontraprehladuje baje zdrava :lol: .
Malce sem mislu da bom pa ke Bernardo spet narajmu, pa sem žal bil v drugi skupini,sem po slikah opazu :( da je šla mem......minute pa tud vmes, pol jo pa ulov to punco hitrega gibanja :nono: Med potjo, ki sem jo lagano začel in nadaljeval dobre tričetrt smo vmes mal z našimi :TF) znanimi obrazi podebatirali in kako rekli memgrede pa je cajt hitr na Dunajsko prenesel še to ravnico pa županu podal sem ročico :piti: pol še mal strečinga pa kmal domov ker se je hladen dan čutil na telesu.
Mogoče so bili nekateri malce zaskrbljeni, k so taprvi štartal, pol smo pa še čakal da smo šli tudi mej drug pa spet naprej :rol: je tole blo na novo letos.

Se mejte vsi :laola
#265344
Evo, še moj prispevek v to temo. ;)

To je bil moj prvi celi maraton sploh. Zato sem se na start odpravila s precejšnjo mero nervoze in pričakovanj. Nervoza je kmalu izginila in kilometri so se počasi nabirali. Tekla sem v najboljši zajčji familiji, ata zajec in mama zajklja sta imela častno nalogo, da nas v cilj pripeljeta prej kot v štirih urah.
Prvi krog je minil hitro in brez težav, prve bolečine sem začutila, ko smo šli drugič mimo živalskega vrta (očitno me je preveč vleklo noter), bolečina ni popustila vse do cilja, sem jo pa poskušala čim bolj odmisliti. »Bala« sem se kilometrov od 30 do 35, kjer naj bi trčila v tako imenovani maratonski zid, na srečo se meni ni prikazal. Maraton sem odtekla brez krize z velikim nasmehom na obrazu. Občutkov ne morem opisati! Izpolnila sem tudi časovni cilj, za dobrih 42 km sem potrebovala natanko 3h 58min 49sek.
Zahvaljujem se Nataši in Zdravku ter ostali tekaški družbi, ki so s svojo energijo prispevali k nepozabnemu dogodku.
Zdravko, kdaj bodo slike?

Prvega ne pozabiš nikoli. Tudi jaz ga ne bom!
Uporabniški avatar
 Radolca
#265346
vprašanje mimogrede: a je kdo opazil MIM-GREDE CAFE :?:
jaz sem ga, ampak šele v drugem krogu, ko sem bil bolj pozoren opazovalec okolice, kot pa v prvem :wink:
  • 1
  • 3
  • 4
  • 5
  • 6
  • 7

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA