Še pogled na dogodivščino z strani Miha Markovič-a ( z njegovim dovoljenjem seveda)
Tek od Celjskega do Ljubljanskega gradu
objavil Miha Markovic dne 26. december 2011 ob 16:50
DNEVI PRED
Vse skupaj se je začelo 8.12.2011, na sestanku našega športno humanitarnega društva Vztrajaj – NEVER GIVE UP. Ko smo obdelali vse pomembne teme in si razdelili naloge je Leon Cestnik – Semjul hladno oznanil, da 23.12.2011 ob 24:00 uri starta tek iz Celjskega gradu na Ljubljanski grad. Ko je dodal, da bo tek potekal preko zasavskih hribov in v glavnem po poteh in kolovozih ter da bo dolg cca 90 km in precej višincev so se vsem ultramaratoncem, prisotnim na sestanku, kar zasvetile oči. Takoj je padlo vprašanje: »A greš sam? Jaz bi tudi šel?« V naslednji minuti je bilo vse dogovorjeno. No, bolj so bili dogovorjeni fantje (Srečko Deželak – Ečo, Primož Gašpirec, Aljoša Smolnikar – Muc, in Matej Markovič – Žabc), ki jim 100 km teka ne pomeni nič posebnega.
Ko je bilo rečeno, da gremo sem avtomatično spadal zraven, a meni ni bilo jasno kako bom to zmogel, saj sem do takrat tekel le parkrat na teden pa še to le do 20 km.
V naslednjih tednih sem res malce več treniral in naredil »celo« tri daljše teke (do 30 km) J. Bolj ko se je bližal dan D bolj sem si želel biti zraven, čeprav nisem verjel, da sem sposoben za tako avanturo. A lej ga zlomka, v torek, tri dni pred našim startom, sem nekako »pridelal« poškodbo stegenske mišice, zaradi katere sem šepal, ko sem hodil po stopnicah. Želja, biti v družbi fantov ultramaratoncev in preizkusiti svoje zmogljivosti je bila res velika in s pomočjo fizioterapevtke Darje Šoba, ki je v treh dneh naredila čudež, sem se pojavil na startu, na Celjskem gradu. Seveda sem bil prestrašen.
ZAČETEK
Vzdušje fantov je bilo na vrhuncu. Vsi optimistični, polni energije in dobre volje so me »potegnili« v svoj svet in avantura se je začela. Najprej tek navzdol v Celje. Takoj smo videli, čeprav se najbrž takrat še nismo zavedali, kakšna pot nas čaka. Potka je bila zasnežena, malo je tudi drselo, a to nas ni oviralo. Nadaljevali smo ob Savinji in se v Migojnicah usmerili proti Zasavskim hribom. Najprej smo napadli Mrzlico.
Ko smo že pri tem imenu, bilo je kar sveže, pod ničlo ves čas, a za tek ravno prav. Poti so bile prekrite s snegom, a shojene.
Na Mrzlici smo bili cca 20 minut hitreje kot je predvideval Leon, ker pa je pihalo, mi pa smo bili mokri, ni bilo časa za ustavljanje, le za eno hitro skupinsko fotko.
Na Vrheh nas je že čakal Janez Markovič, ki nas je vso pot oskrboval s toplim čajem, sendviči, energijskimi napitki in tablicami, suhimi oblačili ipd, pač kar je kdo rabil. Postanki so bili vedno kratki, minuta ali dve, saj ni bilo prijetno stati na hladnem ves premočen.
Pot smo nadaljevali preko Partizanskega vrha proti Čemšeniški planini, ki je bila tudi najvišja točka naše poti. Pa tudi najbolj naporna. Snega je bilo precej, do 20 cm, pot pa je bila slabo uhojena. Na grebenu je pihal tudi hladen veter, ki nas je dodobra namrazil. Pri planinskem domu smo se ustavili le za obvezno fotko ter hitro odšli v dolino, proti Izlakam, v zavetrje, a spust je bil strm in drseč, naše noge pa že malo utrujene.
Jutro se je začelo prebujati, ko smo se vzpenjali na Zasavsko Sveto goro. Lahko smo ugasnili naglavne lučke in z vrha opazovali prečudovit razgled.
Tek smo nadaljevali po zasneženih poteh in kolovozih v smeri Vač, kjer sta nam nasproti pritekla Gregor Baš – Grb in Boris Ivanovič – Zajc. Skupaj smo nadaljevali preko Slivne in se začeli počasi spuščati proti Dolskem. Čeprav smo bili že utrujeni je bila volja močna, razpoloženje pa vrhunsko. Ostalo nam je še cca 17 km ravninskega teka do cilja na Ljubljanskem gradu.
Težko je opisati občutke, ki jih ob tem občutiš. Sam sem komaj zadrževal solze, ko smo prišli v Ljubljano, tekli po Šmartinski cesti in nas je do cilja ločilo le še nekaj kilometrov in ko sem se zavedal, da mi bo uspelo nekaj, kar si nisem upal niti sanjati.
CILJ
Na Ljubljanskem gradu sem bil bolj srečen kot ženini in neveste, ki so se prihajali tja poročit. Stiski rok, objemi sotekačev, nasmehi na utrujenih obrazih, iskrice v očeh, predvsem pa nepopisna sreča v vsakem od nas je to, za kar je vredno teči 14 ur.
DAN POTEM
Moji dosedanji teki so se končali, tudi tisti »ta dolgi«, pri številki 30 km, zato si približno predstavljate kako sem se počutil naslednji dan. V duši vrhunsko, v telesu pa precej polomljen J. Ampak to je normalno, mišice so bile utrujene in bolele so celo nekatere za katere nisem vedel, da imajo veze s tekom.
Sedaj, ko to pišem, 48 ur po prihodu na Ljubljanski grad, pa bolečin v mišicah skorajda ni več, občutki v srcu pa so in bodo ostali za vedno.
FOTOGRAFIJE:
https://plus.google.com/photos/10941009 ... banner=pwa
višinska.JPG (17.16 KiB) Pogledano 5940 krat
NATO JE GARMIN ZMRZNIL
ampak je že kdo od nas hitro poskrbel, da je bilo spet veselo vzdušje. Če drug ne pa Janez Markovič, ki nas je celo pot spremljal in oskrboval z hrano in pijačo. 
