Pod tekaške dosežke si štejem še eno uradno polovičko. Tokrat v Gorici. K poročilu, ki ga je napisala Lenči nimam kaj dodati. Taksist čudovit. Družba v avtomobulu klepetava. Skratka prijetna. Sama proga in tekma se mi bo vsedla v spomin in je ravno prav zanimiva, da jo bom lahko nekoč (ko mi bo dano) pripovedovala vnukom

.
Če smo se še pet minut pred startom spraševali v katero smer se bomo pognali, nas je kasneje organizator še dvakrat peljal skozi start. Drugič je še bilo zanimivo za tretjič pa to ne morem trditi. Meni je bilo bolj kot zanimivo smešno. Kar pa se mi sploh ni zdelo, ko nas je že kmalu po začetku v italijanščini (ki jo čisto nič ne razumem

) nagovorilo spremno vozilo in nas pustilo zadaj. Sedaj pa naj še od koga slišim, da nisem polžka

. Saj smo se s starta poglnale zadnje a, da ostanemo čisto same to pa ne gre. No spremno vozilo smo dohitele in tudi prehitele, ter jim na koncu, ko so se pripeljali v cilj s katerega smo me odhajale tudi pomahale. Z njihovoh obrazov je bilo razbrati, da so nas prepoznali.
Z Gorice sem odšla bogatejša za še en tek in ugotovitvijo, da lahko uresničim zadan cilj in ta je teči na tekmi, se zabavati in se ne obremenjevati s časom.
Polžki uživajte

Se vidimo v nedeljo.