Ko sem lani čisto slučajno na netu naletel na tek, sem takoj vedel, da bom letos tam. Iskal sem namreč nekaj daljšega, kot pripravo za 100 km tek v Bielu. Kombinacija dvodnevnega dolgega teka se mi je zdela odlična, da pa je to še okoli Blatnega jezer, pa se mi je zdelo še toliko bolje. Decembra sem se tako že prijavil preko neta, apartma smo rezervirali v Balatonfuredu že konec novembra. Takrat še namreč nisem vedel, da organizator poskrbi tudi za prenočišče z hrano. Tako za tiste, ki tečejo vse štiri etape ali pa dve organizator poskrbi za avtobusni prevoz, tako tekačev kot njihove opreme. S tem lahko seveda komot odpade spremstvo tako na kolesu kot na v avtomobilu. Skratka,da se preteči Blatno jezero čisto sam. K temu seveda pripomorejo odlično založene okrepčevalnice. Sam sem bil že nak kar nekaj tekih, ampak tako kot tu še res nisem videl založenost okrepčevalnic. Pa me ni navdušila sama založenost okrepčevalnic, presenetilo me je, da smo imeli tisti počasnejši ravno tako polno založene mize, pijača pa je ob vročini, ki je bila, primerno hladna. Tudi označitev proge je bila izvrstna, tako da se ni bilo mogoče izgubiti. Oznake na tleh lepo vidne, mislim,da jih tudi dež nebi spral, dovolj redarjev in policajev, ki so usmerjali promet. Nekaj krat je tudi treba prečkati železniško progo in če se to zgodi, da moraš ravno takrat čakati, da odpelje vlak, ti ta čas odštejejo. Pošteno! Skratka organizacijsko odlično izvedena prireditev.
Je pe še ena zanimivost. Za šteje časa uporabljajo malce drugačne čipe kot jih poznamo mi. Nasprotno od »naših«, ki si jih zavežemo na copat, ali okrog noge, je te čipe potrebno dati na prst roke. Potem je potrebno na štartu in vmesnih časih konico čipa potisniti v zato določeno škatlico, ki registrira čas. Na začetku je malce nenavadno imeti čip na prstu, ampak se da hitro navaditi. Ob prihodu na cilj pa dobiš še »račun«
No pa še nekaj o mojem teku. Sam na tek nisem šel z kakšnimi rezultatskimi nameni. Moj glavni cilj je pač bil, da v limitu končam ob dneva. Prvi dan je bil limit za 43,1 km 5 ur in 45 min. Sam sem predvideval, da jo bom zmogel v 5 urh in 30 minutah. Pa se je na kocu pokazalo za kar natančno napoved. Štartalo se je v parih v presledkih nekaj sekund. Štartala sva skupaj s Tadejom in oba sva imela srečo, da nam čip v prvo ni »prijel«. Ko nama je le uspelo pa štart. In to kakšen, bolj ko sem hotel teči počasi hitreje je šlo. Prvi km 6:14 vsi naslednji pa pa tam okoli 6:40, kar je bilo še vedno prehitro. Vse tja do 17 km, ko sem vedel,da tako dalje več ne bo šlo. Sploh, ker je začelo pripekati. Sonce brez oblačka, brez sapice, edino dobro založene okrepčilne postaje s hladnimi napitki so nas reševale. Gledam sotekmovalce in vidim,da imamo vsi podobne problema. Saj res ni bila neka stahoviti vročina, problem je bil verjetno bolj v tem, ker je nismo bili navajeni. Treninge v zimi pač ponavadi ne delamo v vročini. Postajal sem vedno počasnejši , a se nisem dal. Tekel sem kombiniral s hojo iin ko zagledam že znano pot proti Tihanyu vem da se počasi približujem koncu. Ko pridem do table Balatonfureda vem,da sem tik pred ciljem, a kljub temu se zadnje tri km vleče. Hočem, da sem čim hitrejši a ne gre in ne gre hitreje. Na kocu »šprintam«. Sta se moje dve potem v aprtmaju smejale, ker češ,da ni bilo videti,da bi šprintal. A v danih razmerah je bil zame to šprint, neglede na tempo. Cilj. Ura se je ustavila pri 5:32:59.
Dobim »račun« čestitke in polno vrečko raznih dobrot in pijačo. Potem se je zgodila tista moje že več krat videna vrtoglavica. Kar naenkrat se mi je zavrtelo, verjetno posledica »šprinta« v zadnjih km. Ne preostane mi drugega, kot da se ležem z nogami v zrak in kmalu je bolje. Potem pa v apartma najprej pod tuš, potem pa zasluženo kosilo. Je pa med kosilom padlo vprašanje če bom še naslednji dan tekel. Očitno sta bile moji dve kar v skrbeh, očitno na cilju nisem izgledal preveč dobro, a sam nisem niti pomislil, da me naslednji dan ne bi bilo na štartu.
Drugo jutro malce zgodnejše vstajanje, štat je bil namreč ob 8 uri. Tokrat smo štartali skupinsko in tokrat sva s Tadejom štartala malce bolj pametno kot prejšnji dan. To pomeni počasneje. Tako sva skupaj tekla do 17 km ko je Tadej malce pospešil. Še prej nama je pogled segal na nasprotno stran obale, kjer naj bi s tekom končali ta dan in zdelo se je kar daleč. Slabih 52 km nas je čakalo, limit pa je bil določen na 7 ur. Tokrat nas je pričakal veter. Na srečo nam je pihal v hrbet ali pa iz boka, razen proti cilju ko se je okrepil. Začeli so se nabirati oblaki, tudi vročine ni bilo, tako da je bilo mnogo lažje teči, kot prejšnji dan. Tako so km kar hitro minevali, čeprav sem maratonsko razdaljo pretekel praktično v istem času kot prejšnji dan. A tokrat mnogo, mnogo lažje. In lažje je šlo vse do cilja. Nekaj km pred ciljem pa orkanski veter točno v prsi, a takrat je že šlo proti koncu in adrenalin je bil na višku. Cilj dosežem s slovensko zastavo v rokah v času 6:43:55 in veselje. Veselje, da mi je uspelo, da mi je uspelo nekaj kar si pred leti niti zamisliti nisem znal.
Če odštejem vročino prvega dne in vrtoglavico po prvem dnevu teka sta oba dneva potekala brez posebnih težav in tako pogled že seže v drugo leto….
REZULTATIFOTKEGPS zapis
1.dan,
2.dan
Ne, hec, tak krajši etapni tek bi brez težav odtekel tudi sam, saj razen nekaj gelov in požirkov pijače praktično ne potrebuješ ničesar. Vendar če imaš prijatelje, ki se razumejo na tek in gredo radi s tabo in so jim ultramaratoni in dogajanje okrog njih všeč, zakaj pa ne. Tudi družba in sproščenost v prostem času sta pomembna!
