Po moje pa ni mišljena taka moč v glavi. To kar si napisal je mogoče pomembno na kolesarskem maratonu, kjer moraš držati skupino, po možnosti v kakšen klanec, ko ti je težko, pa vztrajaš, da ne izgubiš skupine, ker bi ti bilo potem še težje, ko bi jih lovil. Takšno razmišljanje je pomembno recimo tudi takrat, ko se spoprijemaš z nasprotnikom (npr. borilni športi, badminton, nogomet), ko se že komaj premikaš, pa veš, da ne smeš popustiti in da je nasprotnik prav tako zdelan, ker hočeš pridobiti prednost.
Ne vem, če si že kdaj pretekel kakšen maraton. Pri maratonu je povsem drugače. Tu se boriš isključno sam s seboj in ne z nasprotniki. Vsako pretiravanje te izčrpa in prej ali slej plačaš, z obrestmi.
Z zadnjima tvojima stavkoma se lahko sicer strinjam. Mogoče so res mislili, da je glava sposobnost premagati krizo. Jaz bi temu rekel vztrajnost ali celo trma. Pa kljub temu, na trmo se maratona ne da preteči. No enemu je pred veliko leti uspelo (Filipides), pa je potem izdihnil. Pa še on je bil treniran.
"Butcev"
je pa več, kot bi si človek mislil. Na Ljubljanskem maratonu se postavljam v boks ustrezen svoji počasnosti, pa v prvih kilometrih dejansko množično šprintajo začetniki mimo mene. Celo na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah je moč videti veliko "butcev", saj lep čas tečejo v stnjeni skupini tudi tekači, ki imajo osebni rekord 10 in več minut počasnejš od tempa skupine. Le naši so bili do sedaj po navadi pametni. Saj običajno že kmalu od začetka tečejo v svojem počasnejšem tempu (pa jim to kaj dosti ne pomaga).
), grem pa v Radence na podaljšan vikend, vključno s sobotnim štiriurnim odklopom 
, da tudi tekaškega zidu nisem doživel in pod tri ure in pol prispel v cilj.
.