Hvala vsem za čestitke. Če ste opazili, manjka še moje poročilo

Ob (pre)zasedenosti komaj najdem čas, da bi kaj pametnega napisal.
Vogau. Letos je za mene vse skupaj težje, ker v glavnem branim 1. mesta. To pomeni določen pritisk, ker večina (tudi jaz

) avtomatično (po)misli, da bom kar zmagal kjerkoli se bom pojavil. Jaz pa sem kot ostali prav tako krvav pod kožo

Skratka že en teden pred začetkom sem imel tremo. Vogau ima relativno lahek teren, vremenske razmere pa so običajno težke. Najprej sem mislil iti sam, pa sem se premislil in s sabo vzel partnerko Matejo s pretvezo, da ji ne bo treba nič skrbeti zame, da bo lahko cel dan ležala na ležalniku in če bo lahko, tudi spala

Daleč od tega

Že na začetku sem prevzel prvo mesto in po slabih dveh urah sem imel pred neposrednim tekmecem že en krog prednosti. Na začetku je žgalo sonce in po 4. urah sem bil povsem opečen od sonca. Dobil sem mehurje. Na trenutke sem mislil da žarim. Po napovedih se je pooblačilo in nad nami se je utrgal oblak. V manj kot 1 minuti je bilo na cesti od 5-10 cm vode. Otroci, ki so tekli, so prestrašeno jokali. Tako je bilo kakšnih pol ure. Dež ohladitve ni prinesel, je pa bilo zelo soparno. Mokrih oblačil in copat sploh nisem preoblekel, ker sem se kasneje zaradi vročine posušil. Bil sem tako žejen, da sem se praktično vsak krog ustavil pri naši okrepčevalnici, ki sem jo imel skupaj z Davidom, njegovo spremljevalko Suzano in Tonijem. Rešila me je Mateja, da se nisem preveč zamujal z pripravljanjem hrane in pijače.
V drugi polovici sem razmišljal ali naj tečem hitreje ali naj rutinirano pripeljem vse skupaj do konca. Ker sem neposrednega tekmeca prehitel še za en krog, sem se odločil da bom nadaljeval po pameti. EMŠO

Dolgoprogaši vedo, da je tekme konec šele ko je konec, vmes pa se lahko zgodi marsikaj nepredvidljivega.
Prava tekma se je začela šele eno uro pred koncem. Takrat se je ponovno odtrgal oblak. Obenem se je tudi ohladilo (iz 30 -> 10-15). Začelo me je mraziti ampak vseeno je bilo treba teči do konca. Zmanjkovalo mi je moči, pa tudi jesti in piti nisem mogel več. Po zvoku sirene, ki je oznanila konec, sem pol ure na dežju čakal na merilce razdalje in se medtem močno podhladil. Dregetal sem in poskakovanje in zviranje me ni ogrelo. Na srečo so bili zraven avstrijski navijači/spremljevalci/tekmovalci, ki so mi pomagali in sem jim neskončno hvaležen. Pokrili so me s svojimi brisačami in nekdo je prinesel srebrno folijo, da sem se vanjo ovil in vsaj nekoliko ogrel.
Napol zmrznjen sem prišel do avta kjer sem se skoraj eno uro napravljal, ker sem tako zelo dregetal. Tudi podelitev je bila zanimiva, ker je potekala v močnem nalivu. Predstavili so samo najboljše, pokale pa smo si kar sami postregli

Šele v nedeljo zjutraj sem videl koliko blizu sem bil ponovitvi lanskoletne razdalje. Bom pa drugo leto

Kakšnih težav naslednje dni nisem imel, edino zeblo me pa je še nekaj dni, da sem na treningih nosil rokavice in tekel v pajkicah
Na tem mestu se zahvaljujem Mateji, ki je zame skrbela kot za otroka, Suzani, ki je pomagala, ko Mateje ni bilo, pa Davidu in Toniju za spodbudne besede, ko mi je bilo najtežje.