No, pa še eno mičkano poročilce…
Mislim, da sem svoj načrt izpolnila v sto procentih, saj se mi je moja raglja prav znucala in tudi glasa imam danes le toliko, da lahko glih lahko še malo zalajam na mojega ZZ-iča, če me kaj ne uboga…
Pa pojdimo na začetek dneva. V avtu smo bili tokrat štirje, poleg mene in mojega še Mirko1 in Darja. Pot nam je minila, kot bi trenil, saj debata na debato, o čem drugem kot o GM, čas kar prehiteva.
Ob 6.30 smo bili že na kraju ˝zločina˝ . Vreme tako, da ga ne moreš naročit boljšega, najbrž je blo onemu tam gor toliko žal za predlanskim, da si je rekel, da mora pa letos popravit za nazaj…
No, šli smo po številke, gužve seveda še ni bilo. Pozdrav z vsemi, ki jih poznam, malo čikulanja in že se je blo treba iti uštimat za podvig. Tokrat sem si rekla, da vzamem s sabo dva aparata, da bo ja eden za zihr delal , rezervo baterij, robčke za svaki slučaj, ragljo in drugega nič. En glaž pijače si bom kar na okrepčevalnicah prisvojila, ker že itak vem, da je ne bo zmanjkalo…( bi morala plačat štartnino, vem, ma, če nobenmu ne poveste…)
Blizu pol osmih sem krenila na pot. Super mi je šlo, ne vem, zakaj ne naredijo tekmovanja v hoji rajši, ker je tolk fejst hodit…
No, približno tričetrt ure od štarta je mimo mene pritekel Marjan in takrat sem začela svojo službo. Navijala sem kar v prazno, ali je bil kdo, ali ne, slišati vem, da me je bilo daleč naokrog, ker imam zares en tak, močan glas, tak, da se sliši, … (da moj ZZ ve, kdo je kdo doma
..)
Škljocala sem, kolikor sem pač upala, v eni roki raglja, v drugi aparat, če je bila steza ozka, sem se seveda morala še malo umikat… ma je šlo kar lepo.
No, ko smo se iz Kala vzpenjali proti sedlu Čez Suho, lepo v kolonci, eden za drugim, sem tekače malo podražila, ker so bili vsi tiho: »Ja,ma dejmo, dejmo, kaj smo vsi tolk tiho , bomo pa ja zapeli Našo četico???«
In jaz res začnem peti Naša četica koraka…in mislim, da so prav zares vsi z menoj povlekli in zaslišal se je en tako lep zborovski komad, da mislim, da bi na tekmovanju zborovske glasbe gvišno zmagali.
Na vrhu sem bila pet minut do desetih. Počakala sem še na Darjo, da jo ovekovečim, se pustim paparazom, da ovekovečijo še mene, popijem en glaž ta rumenega in bejžmo.
Seveda previdno, kot po jajcih , levo, desno . Po poti me prehiti še kar lepo število tekačev. Ko sem prišla do Sedla, sem si spet privoščila en glaž ta rumenega in jo mahnila po mojem planu v vas Trtnik. Par sto metrov pred Trtnikom dohitim planinca, ja, seveda, beseda na besedo in že sva bila prijatelja.
In ker sreča spremlja hrabre, me je g. Slavko iz Jesenovca na poti domov zapeljal iz Podbrda do Petrovega Brda, tako, da sem ob 11. že bila na P.B., pobrala avto in se hitro odpeljala nazaj v Podbrdo.
Ob 11.15 sem že korakala iz ciljne točke proti Poreznu. Hja, najprej sem mislila, da bom paf in da se samo skrijem za ta prvi ovinek in počakam na prve tekmovalce, samo jast sem imela še ene ogromne energije v sebi in sem jo mahnila kar ene dobrih 5 km naprej.
Tekači so prihajali, velika večina utrujenih, zares utrujenih, skoraj vsak me je vprašal, kolk je še do konca in povem vam, ženske, ( he, he, sem malčk žleht zdaj) prav nič kaj moškega koraka niso imeli ti moški, he , so več ali manj vsi bolj po babje ( beri: po moje) tekali…
No, ko je mimo mene prišel še moj , pa še Martica in Ruth, pa legenda Jožica in še par njih, sem se spravila v dir proti cilju še jaz. Mimo cilja sem šla ob 11.25. Ravno, ko je Jožica povedala novinarju za svoja mlada leta, da ob misli na to dobiš mraznice po telesu in se z mislimi lahko samo prikloniš.
V šotoru sem si kupila majico, za spomin, ki traja, vsaj pri meni. Nisem opravila s celo progo, a počutim se prav tako, kot da sem. Prav zares.
Najedli smo se, napili, počikulali in že je bila tu podelitev nagrad najboljšim.
Ne morem si kaj, da ne omenim priznanja, da sem, ko smo ob podelitvi ˝najmlajšima˝ moškima stoje zaploskali, potočila solze.
Solze, ki mi dajejo upanje za naprej, solze, ob katerih si zaželim, da bi bila nekoč na njihovem mestu tudi sama. Ah, nič si ne zaželim, kar zadam si to! Nadja, Jožica, Olga, Albert in Peter, nekoč bom sama na vašem mestu!
Hvala, Baška Grapa, za prečudovit dan.
Hvala, vam, tekači, prijatelji, da sem lahko del vas. Je bilo lepo, ko sem kot šmrklja preživela cele noči na žurih, ampak če bi imela za izbrati med sedaj in prej, veste, kaj bi izbrala.
