- 18 Jun 2012, 12:21
#282080
Polly Shorts : 81 km do cilja
Do prvega izmed petih večjih klancev, ki jih imenujejo "big five" se razen prvega kilometra teče navzgor. Vrh Polly Shorts je cca 8km
od startne črte. Tekači do tukaj že ujamemo svoj ritem. Dvokilometerski spust je dovolj strm, da se je ga je potrebno lotiti zadržano,
sicer lahko računaš na posledice pri končnem času. Zlasti je to težko, ker so noge še spočite in bi tekle kar same. Pričenja se daniti.
Tumble Inn: 77km do cilja
Sledi vzpon do mesteca Ashburton in spust v Tumble Inn od koder začne devetkilometerski vzpon mimo Lion Parka, mimo "dišeče"
piščančje farme s koncem na najvišji točki maratona. Mnogo tekačev pretirava s spustom in se preveč zažene v vzpon. Tekači v ospredju
so tisti, ki lovijo denarno nagrado za prvega, ki priteče do Camperdowna. Zmagovalca maratona je iskati kakšnih 50 ali več mest v ozadju,
nosilca zlate medalje, ki jo dobi prvih deset je pogosto najti okoli 1500 pozicije v tem delu teka.
Po spustu iz Ashburtona, nekje na 15km slečem dodatni majici, ki sta mi služili za gretje. Zvijem ju v svitek in čakam, da ob cesti najdem
otroke, ki bi jim majice prišle prav. Tu so gledalci redki. Po nekaj sto pretečenih metrih z majicama v roki slišim pogovor dveh pametnjakovičev
češ, ali bom nosil majice kar do cilja ? Na komentarje se ne oziram in po nekaj minutah mamici s tremi otroci, ki na nasprotni strani ceste
pozdravlja reko tekačev vržem svitek majic, ki ga presenečena ujame in se zahvali.
Umlaas Road - najvišja točka : 68km do cilja
Na nadmorski višini 860m dosežemo najvišjo točko trase, ki je cca 170 m višje od starta. Tekač, ki do tukaj ni pritekel brez problemov
bo doživel pravo dramo in "slavo" Comradesa v zadnji četrtini teka.
Camperdown: 65km do cilja
Še en vzpon in še en udar vonja po piščančji farmi vodi tekače do Camperdowna, kjer nas pričakajo množice gledalcev, ki nas izjemno
bučno pozdravljajo. Prvi tekač, ki priteče do tu dobi nagrado 8000 Randov pogoj pa je, da ciljno črto prečka prej kot v 6.30 ure.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Cato Ridge: 59km do cilja
Mala vasica je polna gledalcev. Do tu, po pretečenih 30km smo tekači že precej utišani v spoznanju, da je pred nami še 10 km
sorazmerno ravnega terena, potem pa se prične zares. Veter močno piha v desni bok, prevrača kilometerske oznake koliko je še do cilja, nosi
oblake prahu, nebo prekrivajo oblaki, prvi, ki jih vidim po tednu dni bivanja, zame je to zelo ugodno.
Inchanga: 50km do cilja
Ta veličastni hrib je v grobem 5km vzpona in spusta, prvi kilometer vzpona je pogosto usoden za tekače, ki pretiravajo s tempom.
V letu 2009 je na tem mestu rekorder proge Leonid Shevtsov naredil napako, ko je pokrival napad Marca Mamboja. Stephen
Muzinghi, ki je bil tedaj minuto zadaj je dosegel svojo prvo od treh zaporednih zmag. Do vrha Inchange je pet pravih alpskih ovinkov, spust
pa je pravi uničevalec stegenskih mišic in strup za kolena do Drummonda. Pred vrhom Inchange pretečemo maratonsko razdaljo,
gre mi dobro, veliko jih hodi in morda mi je ta vzpon v nadaljevanju pustil posledice.
Drummond : polovica proge
Množice gledalcev, glasno spodbujanje, plesi ob progi, marsikoga ponese, napaka. Potencialni zmagovalec se lahko nahaja okoli 20.
pozicije, in nosilci zlatih medalj (prvih 10) se lahko skrivajo tja do 200. mesta.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Arthurs Seat in Comrades Wall of Honour: 43km do cilja
Tek mimo Arthurs Seat (Arthurjevega sedeža) v spomin na Arthurja Newtona, petkratnega zmagovalca od leta 1922 dalje. Legenda
govori, da se je Arthur, sicer oče teka na dolge proge, tukaj ob rastoči vertikalni skalnati steni posedel in se med počitkom zagledal
v dolino 1000 hribov (Valley of 1000 Hills). Po izročilu ga lepo pozdravim, "Dobro jutro Arthur" in na ta način si zagotovim uspešno
drugo polovico teka.
Sledi ovinek in na levi stena s ploščicami z imeni in številkami zmagovalcev, legend in drugih uspešnih tekačev Comrades Marathona.
Oblaki se nenadoma pretrgajo in močno zimsko "afriško" sonce prične pošteno greti.
Alverstone : 41km do konca
Sledi cca 1,5km dolg strm vzpon s tremi gorskimi ovinki, ki tiste, ki so pritiskali prehitro in prekmalu psihično uniči. Tukaj in na
naslednjih štirih kilometrih vzpona na Bothas Hill se vrstni red tekačev začne dodobra mešati.
Zaenkrat mi gre dobro, le stegenske mišice se prično oglašati. Mnogi iščejo pomoč pri masažnih postajah, kjer zakrknjenim
mišicam neutrudne roke maserjev prostovoljcev poskušajo povrniti prožnost. Na tem vzponu za seboj slišim
večjo grupo tekačev, malce popustim v tempu tako, da me ujamejo in se jim pridružim. V skupini cca 20 tekačev je Bruce Fordyce,
King of Comrades, danes 56 letni šampion z devetimi zmagami (največ do sedaj) iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. On teče
svoj trideseti, jaz prvi Comrades. Pridružim se mu in naslednji dve uri tečeva z ramo ob rami. Počutim se izredno, cela skupina
lovi rezultat pod 7:30 in Bruce je odločen, kot mi je povedal dva dni prej na International Runners Meeting, tokrat ujeti srebro. Lani ga je zgrešil za slabe pol minute.
Bothas Hill in Kearsney College : 38km do cilja
Tradicionalno vpitje ljudi iz Kearsney Collegea se sliši daleč preden dosežemo vrh Bothas Hilla. Kot magnet nas vleče proti
vrhu in potem izstreli navzdol proti Hillcrest Hillu v boleč trikilometerski spust in nato zopet navzgor na Hillcrest. Tukaj prvič
opazim indijski ocean, ki se mu bližamo. Toda, ta je še zelooo daleč. Ti spusti uničujejo stegenske mišice, ki postajajo
kot iz želatine in vedno bolj bolijo. Zaenkrat z Bruceom še loviva rezultat, vendar navzdol ni napredka kot bi si želela.
Okrepčevalne postaje si sledijo na cca 2km. Na njih v polivinilastih vrečkah ponujajo hladno vodo, Energade, v drugi
polovici se vedno pogosteje pojavlja tudi Pepsi, na nekaterih ponujajo piškote, kasneje kuhan in osoljen mlad krompir,
krhlje pomaranč, kose banan. S seboj sem na pot ponesel 6 Powerbarovih gelov, za vsakih 10 km enega, dogovor z
Bruceom je, da na njegovi Needbank (en glavnih sponzorjev) okrepčevalnici pod Fields Hillom dobim gele za preostanek
tekme. Med spustom iz Bothas Hilla vem, da bo s kvadricepsi težko, bolečine postajajo iz koraka v korak večje.
Hillcrest in Winston Park: 34km do 31km do cilja
Z vstopanjem v zadnjo četrtino teka se tekači srečamo pretežno s tekom navzdol. Gledalcev je kot v New Yorku.
Čeprav v bolečinah, še vedno poskušam loviti tempo za željen rezultat. Bruce prvič potarna, da čuti bolečine, tako
kot jaz in še mnogi. Gledalci neusmiljeno vzklikajo "Come on Bruce", "Lets GO Bruce", "Doing Good Bruce",
"Brucie", Go King".... Tako kot mi je svetoval Roman uživam v vsakem koraku.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Fields Hill: 25km do cilja
Drevoredi ceste skozi Everton in Kloof lajšajo uničujoče učinke sonca in rahel spust omogoča tek v hitrejšem
tempu, kot preko pretečenih zloglasnih hribov. Gledalcev je vedno več.
Za menoj je več kot 60km, telo se prične upirati, vročina me vedno bolj zdeluje, pospravim še zadnji gel. Bruce
ugotovi, da srebra ne bo moč ujeti in večji del njegove spremljevalne skupine se počasi odlepi. Tečeva z ramo ob
rami, na okrepčevalnicah vedno bolj posegava po vodi in Energadeu. V tem delu prehitiva Zolo Budd Pieterse
(http://www.youtube.com/watch?v=JziXi_NS3YY), ki izmučena hodi. Gre za legendo južnoafriške atletike, ki je kot
bosonoga deklica v začetku osemdesetih razburkala atletski svet in je zaradi takratne politike apartheida v Južni Afriki
utrpla velike posledice ter nazadnje na olimpiadi v Los Angelsu tekla pod zastavo Velike Britanije. Bruce upočasni tempo,
Zola se nama uspe pridružiti, teče svoj prvi Comrades, trenirala je pod Bruceovim očesom. Bruce jo psihično pripravi za
nadaljevanje in z njo odteče do cilja. Sam tečem z njima a se v želji po času pod 8 urami, kar je moj plan B, ločim
nekje na 25km do cilja. Tukaj zavijemo na avtocesto, gledalcev nenadoma ni več, spust je strm, cesta visi zdaj v levo
zdaj v desno, sploh ne veš kako bi polagal noge. Zaradi bolečin v stegnih ne morem več teči navzdol. Na strmih spustih
lahko samo še hodim. Misli mi vse pogosteje uhajajo v Poreč, Ljubljano in Lizbono, kjer me gotovo spremljajo
in stiskajo pesti moji zvesti,Vanda, Petra in Matevž.
Cowies Hill: 18km do konca
Po brutalnem spustu s Fields Hilla sledi dvokilometerski vzpon na Cowies Hill in nato zopet 6km spusta. pred tem vzponom
me na kratko ujameta Bruce in Zola. V klanec se zopet odlepim, navzdol pa so težave, pogosto hodim, od 25km do cilja na
vsaki okrepčevalnici veliko več pijem, voda, Energade in Pepsi. Po cca 50 minutah Pepsijev sladkor prične delovati, misli so spet
bolj ostre in začnem kovati načrt za uspeh pod 8 urami. Na kolikor toliko ravnih delih tečem pospešeno, enako v klance, navzdol
pa je bolečeee. Tečemo še vedno po avtocesti, skupine gledalcev so množične le tam, kjer imajo dostop, navijanje je evforično.
Durban je vse bliže.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
45 Cutting : 9km do 8km do cilja
Na tem delu spusta po avtocesti M13 se je v zgodovini večkrat odločalo o zmagi, gledalci vohajo kri in se kot nalašč množično zberejo
ne tem delu proge.
Toolggate : 5km do cilja
Velika večina tekmovalcev je prisiljena v hojo na tem zadnjem 600m dolgem vzponu do cestninskih boksov. Od tod dalje le še spust
in cca 3km do cilja izstop iz avtoceste na mestne ulice Durbana. V izmeničnem ritmu hoje in teka zberem moči in zadnje tri
kilometre pretečem v dokaj hitrem tempu. Gledalci vedo kaj je za nami, stojijo v grozdih za ograjami ob cestah in glasno spodbujajo.
Oni so tisti, ki preženejo agonijo mnogih in te ponesejo do cilja.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Kingsmead Cricket Stadium: CILJ
Na tem stadionu je cilj že vse od leta 1976, ko je zmagal veliki Alan Robb. Bližam se stadionu, zadnjih dveh kilometerskih oznak
sploh ne vidim, uživam in trpim v širokem koridorju KE Masinga Road, spodbujanju gledalcev. Končno jo zagledam, tabla 1km TO GO,
hrup iz stadiona postaja vse bolj razločen, oster zavoj v levo v koridor rdečih zastav, rdeče oblečenih vrstah vzklikajočih deklet in množice gledalcev, televizijske kamere so na ovinku,
ko se na desno ostro zavije na stadion, ovinek na levo, cilja še ni, gledalci pozdravljajo, moderator pozdravlja tekače, ki tečejo po
ciljni ravnini, še en zavoj, ciljne ravnine še ni, maham gledalcem, še en zavoj, juhu, ciljna ravnina, razprem roke, pošiljam
poljube prvega Slovenca, ki je kdajkoli pritekel skozi cilj. Neponovljivo. Zadovoljstvo je popolno.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Sem preko ciljne črte! Občutkov ne znam opisati, stopim do velikega znaka Comrades v ciljni preprogi se oprem na kolena in se mu poklonim. Brutalen tek, je za menoj, noge so zdržale, uživam v opoju doseženega cilja, ki ga poznamo tekači. S strani me nekdo pokliče in spomni, da nisem stisnil štoparice. Zahvalim se mu, stisnem gumb Polarja, ustavi se pod 8 urami, super. Odpravim se naprej, stiski rok osebja na cilju, ovesijo mi zasluženo medaljo, ki se imenuje po prvem zmagovalcu Billu Rowanu, ki je davnega 1921 enako progo pretekel v 8:59. "Congratulations Matjaz", "Well done", "Was it hard?", "Thank you for coming Matjaz, will you join us next year?, me sprašujejo organizatorji na cilju in stiskajo roko? Če bom prišel naslednje leto odteči "UP Route"? me vpraša dekle z mikrofonom. Vsaj dan prezgodaj je za odgovor odvrnem:).
Bruce in Zola uspeta nekaj minut za menoj, slišim glasno pozdravljanje ob njunem prihodu v cilj. Moj čas je 7:55:53, 40 v kategoriji od 50 do 59 let med 2634 konkurenti, skupno 937 mesto.
http://results.comrades.com/Splits.aspx ... eId=111585
Zahvala
Hvala vsem, ki ste kakorkoli udeleženi v mozaiku te zgodbe, ki sem jo živel kot otrok, predvsem hvala najdražnim, soprogi Vandi za spodbujanje in razumevanje, mojima
inspiratorjema Petri in Matevžu; Franciju, Katji, Žani, Davorju in drugim, ki so mi pod Romanovim očesom pomagali na zahtevnih treningih na ŽAKu, sodelavkam
in sodelavcem, Evi, ki me vedno s tekom ob meni pospremi v cilj, Miriam, Tanji, Stanki, Dini, Mileni, Davorinu z družino, nekdanjim Prulčanom, še posebej tistemu,
ki bi mi rekel "Maži, včasih si bil čisto normalen človek. odkar tečeš si pa čist p......."
Do prvega izmed petih večjih klancev, ki jih imenujejo "big five" se razen prvega kilometra teče navzgor. Vrh Polly Shorts je cca 8km
od startne črte. Tekači do tukaj že ujamemo svoj ritem. Dvokilometerski spust je dovolj strm, da se je ga je potrebno lotiti zadržano,
sicer lahko računaš na posledice pri končnem času. Zlasti je to težko, ker so noge še spočite in bi tekle kar same. Pričenja se daniti.
Tumble Inn: 77km do cilja
Sledi vzpon do mesteca Ashburton in spust v Tumble Inn od koder začne devetkilometerski vzpon mimo Lion Parka, mimo "dišeče"
piščančje farme s koncem na najvišji točki maratona. Mnogo tekačev pretirava s spustom in se preveč zažene v vzpon. Tekači v ospredju
so tisti, ki lovijo denarno nagrado za prvega, ki priteče do Camperdowna. Zmagovalca maratona je iskati kakšnih 50 ali več mest v ozadju,
nosilca zlate medalje, ki jo dobi prvih deset je pogosto najti okoli 1500 pozicije v tem delu teka.
Po spustu iz Ashburtona, nekje na 15km slečem dodatni majici, ki sta mi služili za gretje. Zvijem ju v svitek in čakam, da ob cesti najdem
otroke, ki bi jim majice prišle prav. Tu so gledalci redki. Po nekaj sto pretečenih metrih z majicama v roki slišim pogovor dveh pametnjakovičev
češ, ali bom nosil majice kar do cilja ? Na komentarje se ne oziram in po nekaj minutah mamici s tremi otroci, ki na nasprotni strani ceste
pozdravlja reko tekačev vržem svitek majic, ki ga presenečena ujame in se zahvali.
Umlaas Road - najvišja točka : 68km do cilja
Na nadmorski višini 860m dosežemo najvišjo točko trase, ki je cca 170 m višje od starta. Tekač, ki do tukaj ni pritekel brez problemov
bo doživel pravo dramo in "slavo" Comradesa v zadnji četrtini teka.
Camperdown: 65km do cilja
Še en vzpon in še en udar vonja po piščančji farmi vodi tekače do Camperdowna, kjer nas pričakajo množice gledalcev, ki nas izjemno
bučno pozdravljajo. Prvi tekač, ki priteče do tu dobi nagrado 8000 Randov pogoj pa je, da ciljno črto prečka prej kot v 6.30 ure.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Cato Ridge: 59km do cilja
Mala vasica je polna gledalcev. Do tu, po pretečenih 30km smo tekači že precej utišani v spoznanju, da je pred nami še 10 km
sorazmerno ravnega terena, potem pa se prične zares. Veter močno piha v desni bok, prevrača kilometerske oznake koliko je še do cilja, nosi
oblake prahu, nebo prekrivajo oblaki, prvi, ki jih vidim po tednu dni bivanja, zame je to zelo ugodno.
Inchanga: 50km do cilja
Ta veličastni hrib je v grobem 5km vzpona in spusta, prvi kilometer vzpona je pogosto usoden za tekače, ki pretiravajo s tempom.
V letu 2009 je na tem mestu rekorder proge Leonid Shevtsov naredil napako, ko je pokrival napad Marca Mamboja. Stephen
Muzinghi, ki je bil tedaj minuto zadaj je dosegel svojo prvo od treh zaporednih zmag. Do vrha Inchange je pet pravih alpskih ovinkov, spust
pa je pravi uničevalec stegenskih mišic in strup za kolena do Drummonda. Pred vrhom Inchange pretečemo maratonsko razdaljo,
gre mi dobro, veliko jih hodi in morda mi je ta vzpon v nadaljevanju pustil posledice.
Drummond : polovica proge
Množice gledalcev, glasno spodbujanje, plesi ob progi, marsikoga ponese, napaka. Potencialni zmagovalec se lahko nahaja okoli 20.
pozicije, in nosilci zlatih medalj (prvih 10) se lahko skrivajo tja do 200. mesta.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Arthurs Seat in Comrades Wall of Honour: 43km do cilja
Tek mimo Arthurs Seat (Arthurjevega sedeža) v spomin na Arthurja Newtona, petkratnega zmagovalca od leta 1922 dalje. Legenda
govori, da se je Arthur, sicer oče teka na dolge proge, tukaj ob rastoči vertikalni skalnati steni posedel in se med počitkom zagledal
v dolino 1000 hribov (Valley of 1000 Hills). Po izročilu ga lepo pozdravim, "Dobro jutro Arthur" in na ta način si zagotovim uspešno
drugo polovico teka.
Sledi ovinek in na levi stena s ploščicami z imeni in številkami zmagovalcev, legend in drugih uspešnih tekačev Comrades Marathona.
Oblaki se nenadoma pretrgajo in močno zimsko "afriško" sonce prične pošteno greti.
Alverstone : 41km do konca
Sledi cca 1,5km dolg strm vzpon s tremi gorskimi ovinki, ki tiste, ki so pritiskali prehitro in prekmalu psihično uniči. Tukaj in na
naslednjih štirih kilometrih vzpona na Bothas Hill se vrstni red tekačev začne dodobra mešati.
Zaenkrat mi gre dobro, le stegenske mišice se prično oglašati. Mnogi iščejo pomoč pri masažnih postajah, kjer zakrknjenim
mišicam neutrudne roke maserjev prostovoljcev poskušajo povrniti prožnost. Na tem vzponu za seboj slišim
večjo grupo tekačev, malce popustim v tempu tako, da me ujamejo in se jim pridružim. V skupini cca 20 tekačev je Bruce Fordyce,
King of Comrades, danes 56 letni šampion z devetimi zmagami (največ do sedaj) iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. On teče
svoj trideseti, jaz prvi Comrades. Pridružim se mu in naslednji dve uri tečeva z ramo ob rami. Počutim se izredno, cela skupina
lovi rezultat pod 7:30 in Bruce je odločen, kot mi je povedal dva dni prej na International Runners Meeting, tokrat ujeti srebro. Lani ga je zgrešil za slabe pol minute.
Bothas Hill in Kearsney College : 38km do cilja
Tradicionalno vpitje ljudi iz Kearsney Collegea se sliši daleč preden dosežemo vrh Bothas Hilla. Kot magnet nas vleče proti
vrhu in potem izstreli navzdol proti Hillcrest Hillu v boleč trikilometerski spust in nato zopet navzgor na Hillcrest. Tukaj prvič
opazim indijski ocean, ki se mu bližamo. Toda, ta je še zelooo daleč. Ti spusti uničujejo stegenske mišice, ki postajajo
kot iz želatine in vedno bolj bolijo. Zaenkrat z Bruceom še loviva rezultat, vendar navzdol ni napredka kot bi si želela.
Okrepčevalne postaje si sledijo na cca 2km. Na njih v polivinilastih vrečkah ponujajo hladno vodo, Energade, v drugi
polovici se vedno pogosteje pojavlja tudi Pepsi, na nekaterih ponujajo piškote, kasneje kuhan in osoljen mlad krompir,
krhlje pomaranč, kose banan. S seboj sem na pot ponesel 6 Powerbarovih gelov, za vsakih 10 km enega, dogovor z
Bruceom je, da na njegovi Needbank (en glavnih sponzorjev) okrepčevalnici pod Fields Hillom dobim gele za preostanek
tekme. Med spustom iz Bothas Hilla vem, da bo s kvadricepsi težko, bolečine postajajo iz koraka v korak večje.
Hillcrest in Winston Park: 34km do 31km do cilja
Z vstopanjem v zadnjo četrtino teka se tekači srečamo pretežno s tekom navzdol. Gledalcev je kot v New Yorku.
Čeprav v bolečinah, še vedno poskušam loviti tempo za željen rezultat. Bruce prvič potarna, da čuti bolečine, tako
kot jaz in še mnogi. Gledalci neusmiljeno vzklikajo "Come on Bruce", "Lets GO Bruce", "Doing Good Bruce",
"Brucie", Go King".... Tako kot mi je svetoval Roman uživam v vsakem koraku.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Fields Hill: 25km do cilja
Drevoredi ceste skozi Everton in Kloof lajšajo uničujoče učinke sonca in rahel spust omogoča tek v hitrejšem
tempu, kot preko pretečenih zloglasnih hribov. Gledalcev je vedno več.
Za menoj je več kot 60km, telo se prične upirati, vročina me vedno bolj zdeluje, pospravim še zadnji gel. Bruce
ugotovi, da srebra ne bo moč ujeti in večji del njegove spremljevalne skupine se počasi odlepi. Tečeva z ramo ob
rami, na okrepčevalnicah vedno bolj posegava po vodi in Energadeu. V tem delu prehitiva Zolo Budd Pieterse
(http://www.youtube.com/watch?v=JziXi_NS3YY), ki izmučena hodi. Gre za legendo južnoafriške atletike, ki je kot
bosonoga deklica v začetku osemdesetih razburkala atletski svet in je zaradi takratne politike apartheida v Južni Afriki
utrpla velike posledice ter nazadnje na olimpiadi v Los Angelsu tekla pod zastavo Velike Britanije. Bruce upočasni tempo,
Zola se nama uspe pridružiti, teče svoj prvi Comrades, trenirala je pod Bruceovim očesom. Bruce jo psihično pripravi za
nadaljevanje in z njo odteče do cilja. Sam tečem z njima a se v želji po času pod 8 urami, kar je moj plan B, ločim
nekje na 25km do cilja. Tukaj zavijemo na avtocesto, gledalcev nenadoma ni več, spust je strm, cesta visi zdaj v levo
zdaj v desno, sploh ne veš kako bi polagal noge. Zaradi bolečin v stegnih ne morem več teči navzdol. Na strmih spustih
lahko samo še hodim. Misli mi vse pogosteje uhajajo v Poreč, Ljubljano in Lizbono, kjer me gotovo spremljajo
in stiskajo pesti moji zvesti,Vanda, Petra in Matevž.
Cowies Hill: 18km do konca
Po brutalnem spustu s Fields Hilla sledi dvokilometerski vzpon na Cowies Hill in nato zopet 6km spusta. pred tem vzponom
me na kratko ujameta Bruce in Zola. V klanec se zopet odlepim, navzdol pa so težave, pogosto hodim, od 25km do cilja na
vsaki okrepčevalnici veliko več pijem, voda, Energade in Pepsi. Po cca 50 minutah Pepsijev sladkor prične delovati, misli so spet
bolj ostre in začnem kovati načrt za uspeh pod 8 urami. Na kolikor toliko ravnih delih tečem pospešeno, enako v klance, navzdol
pa je bolečeee. Tečemo še vedno po avtocesti, skupine gledalcev so množične le tam, kjer imajo dostop, navijanje je evforično.
Durban je vse bliže.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
45 Cutting : 9km do 8km do cilja
Na tem delu spusta po avtocesti M13 se je v zgodovini večkrat odločalo o zmagi, gledalci vohajo kri in se kot nalašč množično zberejo
ne tem delu proge.
Toolggate : 5km do cilja
Velika večina tekmovalcev je prisiljena v hojo na tem zadnjem 600m dolgem vzponu do cestninskih boksov. Od tod dalje le še spust
in cca 3km do cilja izstop iz avtoceste na mestne ulice Durbana. V izmeničnem ritmu hoje in teka zberem moči in zadnje tri
kilometre pretečem v dokaj hitrem tempu. Gledalci vedo kaj je za nami, stojijo v grozdih za ograjami ob cestah in glasno spodbujajo.
Oni so tisti, ki preženejo agonijo mnogih in te ponesejo do cilja.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Kingsmead Cricket Stadium: CILJ
Na tem stadionu je cilj že vse od leta 1976, ko je zmagal veliki Alan Robb. Bližam se stadionu, zadnjih dveh kilometerskih oznak
sploh ne vidim, uživam in trpim v širokem koridorju KE Masinga Road, spodbujanju gledalcev. Končno jo zagledam, tabla 1km TO GO,
hrup iz stadiona postaja vse bolj razločen, oster zavoj v levo v koridor rdečih zastav, rdeče oblečenih vrstah vzklikajočih deklet in množice gledalcev, televizijske kamere so na ovinku,
ko se na desno ostro zavije na stadion, ovinek na levo, cilja še ni, gledalci pozdravljajo, moderator pozdravlja tekače, ki tečejo po
ciljni ravnini, še en zavoj, ciljne ravnine še ni, maham gledalcem, še en zavoj, juhu, ciljna ravnina, razprem roke, pošiljam
poljube prvega Slovenca, ki je kdajkoli pritekel skozi cilj. Neponovljivo. Zadovoljstvo je popolno.
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
http://www.energade.co.za/sponsorship-a ... =720p&l=EN
Sem preko ciljne črte! Občutkov ne znam opisati, stopim do velikega znaka Comrades v ciljni preprogi se oprem na kolena in se mu poklonim. Brutalen tek, je za menoj, noge so zdržale, uživam v opoju doseženega cilja, ki ga poznamo tekači. S strani me nekdo pokliče in spomni, da nisem stisnil štoparice. Zahvalim se mu, stisnem gumb Polarja, ustavi se pod 8 urami, super. Odpravim se naprej, stiski rok osebja na cilju, ovesijo mi zasluženo medaljo, ki se imenuje po prvem zmagovalcu Billu Rowanu, ki je davnega 1921 enako progo pretekel v 8:59. "Congratulations Matjaz", "Well done", "Was it hard?", "Thank you for coming Matjaz, will you join us next year?, me sprašujejo organizatorji na cilju in stiskajo roko? Če bom prišel naslednje leto odteči "UP Route"? me vpraša dekle z mikrofonom. Vsaj dan prezgodaj je za odgovor odvrnem:).
Bruce in Zola uspeta nekaj minut za menoj, slišim glasno pozdravljanje ob njunem prihodu v cilj. Moj čas je 7:55:53, 40 v kategoriji od 50 do 59 let med 2634 konkurenti, skupno 937 mesto.
http://results.comrades.com/Splits.aspx ... eId=111585
Zahvala
Hvala vsem, ki ste kakorkoli udeleženi v mozaiku te zgodbe, ki sem jo živel kot otrok, predvsem hvala najdražnim, soprogi Vandi za spodbujanje in razumevanje, mojima
inspiratorjema Petri in Matevžu; Franciju, Katji, Žani, Davorju in drugim, ki so mi pod Romanovim očesom pomagali na zahtevnih treningih na ŽAKu, sodelavkam
in sodelavcem, Evi, ki me vedno s tekom ob meni pospremi v cilj, Miriam, Tanji, Stanki, Dini, Mileni, Davorinu z družino, nekdanjim Prulčanom, še posebej tistemu,
ki bi mi rekel "Maži, včasih si bil čisto normalen človek. odkar tečeš si pa čist p......."
Bravoooooo 
