Tudi jaz bi pohvalil vzorno organizacijo, prijazno podporno osebje ter vse, ki so pripomogli, da je tek po Kropi minil v veselje moji družini.
Skratka. Nedeljsko dopoldne sem izkoristil, da moja sinova skupaj z bratrancem in sestrično, ob podpori tete ter moje malenkosti prvič štartata na kakšnem orenk teku, kjer bodo merili čas in imeli postavljene celo stojnice z osvežitvijo. Pred štartom je bilo med našo malo četverico čutiti nekaj živčnosti, saj fantje in dekle niso vedeli, s kakšno taktiko naj se spustijo v tekmo, vendar se je že po nekaj uvodnih metrih jasno pokazalo razmerje moči. Tina in Luka sta se skupaj z Martino pognala po hribu navzdol na polno in v ovinku pri kopališču jih z Mihcem, ki je po osnovni športni usmeritvi rokometni vratar in ima svoji vlogi v klubu primerno postavo, sploh nisva več videla. Deset metrov pred nama sva takrat ugledala Jerneja, ki ga je nekaj stiskalo okrog vranice in zato je navkreber raje hodil. Hrabra dvojica z moralnim podpornikom je kmalu pritekla do prve stojnice z okrepčilom, ki je fantoma najbolj prijalo razlito preko glave in pljusknjeno v obraz. Jerčo nama je takrat spet pobegnil naprej, kajti bodec se mu je umiril in z Mihom sva jo mahala sama navkreber. Hrabro se je spopadal sam s seboj, vročino ter nenavadno trdim asfaltom, kakršnega v življenju še ni občutil, vendar hoditi ni želel, saj se je namenil 3.6 km Krope preteči. Končno sva preko mostu zavila navzdol in 50 metrov pred ciljem so naju v stilu fairpalaya ter močnih družinskih vezi počakali Martina, Tina, Luka in Jernej. V počasnem drncu smo se spustili proti Jarmu, da skupinsko zaključimo tek, vendar Miha v maniri najbolj zvitega izmed zvitih še ni rekel zadnje besede, oziroma storil zadnjega koraka. Z obraznim izrazom v-tistem-trenutku-najbolj-trpečega-na-svetu in na videz šepajoč je prevaral vse, se deset metrov pred ciljem pognal naprej ter v epskem finišu zanesljivo premagal svoje bližnje sorodstvo.
Seveda je bila njegova poteza srž razburjene debate še med kopanjem na bazenu sredi popoldneva, vendar so v internih družinskih bojih dovoljeni tudi nizki udarci, zato smo mu vsaj za eno leto morali priznati, da je pač najboljši med nami. Sam se v njihove pogovore raje nisem vmešaval, saj sem bi zadnji v vseh možnih kategorijah in zato mi luzerju niso niti dovolili povedati svojega mnenja

.
Za konec, bilo je res super! Enkratno vzdušje, super sotekmovalci, prijazni domačini, ki so Mihu v najtežjih vzponih vlivali voljo z glasnim bodrenjem in zaključek s kopanjem, česar se je mladina veselila vse dopoldne. Drugo leto se spet vidimo v Kropi, takrat okrepljeni še z najstarejšim mladincem, ki nas je tokrat lahko zgolj spremljal z otožnim pogledom ter naslonjen na dve bergli.
Hvala.