živjo,
najprej moram pokomentirati moj zadnji post, da tistega leta nisem tekel od kranjske gore do radolce, sem pa zato leto kasneje opravil s temle:
Tek Rateče – Radovljica, 26.3.2011
Zakaj ničesar ne napišem iz mojih službenih dogodkov? Lahko rečem, da o stvareh, katere delam, kot službeno dejavnost, ne bom pisal. Moje razmišljanje je v tretini dneva drugačno, kot pa v drugi tretini dneva. Pa ne si, prosim, misliti, da tretjo tretino prespim. V njej, predvsem pa v drugi, »dajem gole za končno zmago«. Med enega izmed zadetkov štejem tudi tole kar pišem oziroma kar si zapišem. Največji zadetek pa sigurno šteje mali Lovro in biti z njim, mu dati in pokazati kar se da in biti z njim ter ga imeti najrajši. Raste, se razvija, odrašča, …. , ima svoje muhe kot vsak otrok, sigurno pa manj kot mi odrasli. Ali smo odrasli? Ali vemo zakaj smo na svetu? Ali vemo kakšne je naše poslanstvo? O čem se pogovarjajo ljudje? Denar, kje so bili, kam bodo šli, kaj so dosegli? Sebe vprašam, kaj sem jaz dosegel. Sam zase sem osvojil stopnjo miru in sproščenosti v tem življenju. S tem sem dosegel veliko. Ne bom pisal o tem, ker bo v pisanju preveč kritike. Veliko razmišljanj, s katerimi se večina ne bi strinjalo. Razmišljanja pa so samo razmišljanja in ne zapisovanja.
Mesec marec prebuja naravo iz spanja. Rastline dobivajo prave podobe, rastejo, cvetijo, zelenijo. Sonce je močnejše, dnevi so daljši, toplejši. Tudi sam nekako bolj zaživim pomladi, poživi me vsa »živež«, ki raste okoli mene.
V tem mesecu sem nekajkrat tekel zjutraj ob štirih. Zjutraj je mir, okolica spi, neverjetno prijetno je bilo teči zjutraj. Enkrat sem za tekaško smer izbral magistralno cesto med Lescami in Radovljico. Zjutraj sem srečal približno tri vozila. Gotovo so si mislili, da je človek, ki ob takih urah postopa po okolici, pijan ali kako drugače moten. Tek je zame postal del preživljanja prostega časa, del mojega načina življenja, del mojega razmišljanja, del mojega in našega, družinskega, načina življenja. Pred leti sem rad tekel v množici, med ljudmi, rad sem srečeval ljudi in avtomobile med tekom, rad sem videl, da »sem viden«. Ker pa je danes tek moj način življenja, pa najraje tečem v miru in samoti. Mir in tišina mi veliko pomenita v življenju. Polnita me z energijo. Tek po naravi, kjer slišim vodo, vidim naravo, vidim živali, imam proste misli, očistim se nepomembnih razmišljanj,…
Obeta se topla in sončna sobota. Že pred dvema tednoma sem načrtoval teči to soboto in to razdaljo. Veselil sem se teka. Na tek sem se odpravil s spoštovanjem. Vedel sem, da to zmorem, da se pri tem ne bom preveč utrudil, da ne bom po tem podvigu preveč izčrpan. Verjel sem vase, v svoje fizične zmožnosti.
Spali smo normalno. To pomeni, da sva z drago šla spat okoli enajste ure, zbudimo pa se ob peti uri. Že ob tej uri Lovro zaživi. Ob našem vstajanju kaže, da je zunaj pozitivno število stopinj Celzija. Do odhoda se temperatura poviša za približno dve stopinji. Ne vem natančno, kako naj se oblečem. Dolge hlače ali hlače do kolen? Ali bo ena dolga majica dovolj? Ali naj na roke nataknem rokavice? Ali naj plešo in ušesa pokrijem s kapo? Ali naj tečem z nahrbtnikom v katerem naj nosim kup stvari? Odločil se bom takoj po zajtrku. Zadnji omenjeni je sestavljen iz ogljikovih hidratov ter beljakovin, se pravi makaronov posutih s sirčkom. Kavo popijem že pred zajtrkom. Matejka prav tako pozajtrkuje, Lovro je pa še kar na mleku. Oblečem se in sicer takole je približno izgledala moja sobotna noša: Na glavi kapa s šiltom, majica s kratkimi rokavi in čez njo še majica z dolgimi rokoavi (bradavičke polepljene, da mi jih majica ne ožuli), tekaške švic gate, dolge elastične hlače, kompresijske podkolenke in superge, kupljene po približno trideset odstotkov nižji ceni, kot se prodajajo pri nas. Opašem se s pasom, kamor vstavim sedem deciliterski bidon in v žep spravim čokoladico. Na pas dam še ovitek in vanj telefon. Ne potrebujem nahrbtnika. Celo pot bi mi skakal po hrbtu in bi ga bil kaj hitro naveličan. Torej odprava je pripravljena na misijo. Mateja in Lovro me bosta zategnila na štart, v tisto okolico, kjer se je pred tednom dni dogajal »veliki slovenski praznik«, se pravi na odcep za Planico. Z napitkom, ki je sestavljen iz vode in cedevite, napolnim še plastenko volumna liter in pol. To plastenko bom pustil nekje ob poti. Potrebujem pijačo, na letošnjih prvih dveh štiridesetkah, mi jo je obakrat primanjkovalo. Torej usedemo se v avto, ustavimo se še na črpalki v Lescah, da Mateja napolni svojega požrešnega konjiča. Vozimo po avtocesti proti Jesenicam. Do odcepa Kranjska Gora - levo, Jesenice - desno smo prevozili približno osemnajst kilometrov. Zdaj bom pa moral odložiti pijačo, si mislim. Plastenko pustim ob cesti nekje na kilometru enaindvajset, iz Radovljice merjeno. Približno tam, kjer sva se pred nekaj leti jaz in moja Felicija okopala. Vozimo naprej proti točki štarta. Vozim po omejitvah. Vsake toliko časa se mi za hrbet prilepi kakšen avtomobil in čaka ter izkoristi priložnost prehitavanja. Prav jim je, si mislim. Informacija, slišana iz zvočnikov, poda, da je bila pred pol ure v Ratečah negativna temperatura. Matr, a sem se premalo oblekel al kaj? Stopimo iz avta, bajer pri križišču je še zaledenel. Mraza ni prehudega. Lovro mora seveda takoj nasprotovati in pove, da voda ni zamrznjena. Prav, rečem. Nekaj razteznih vaj. Lovro mi pove, da moram štartati za tisto črto. Z Matejo stopita na stran, se poljubčkamo in štartam na tri, štiri, zdaj. Oba štarterja ob »zdaj« zamahneta z roko, da lahko začnem. Začel se je moj sobotni odklop. Snega ob cesti je v senčnih delih še kar veliko. To takoj začutim na kolkih in kar se da hitro odtečem na sonce. Ob tem sta mi kolka prav gotovo zelo hvaležna. Saj toplota nanju deluje prav pomirjajoče. Spomnim se, da sem tam že enkrat tekel. Pa ne vem natančno katerega leta je bila tista Kranjskogorska desetka. Začeli smo v Kranjski gori, obrnili ravno na točki mojega današnjega štarta in se vrnili nazaj. Razmislim: prijavil sem se na ultra tek Zagreb-Čazma. Udeležil se ga nisem. Kolegi, ki so nekako tako hitri kot jaz, so za tistih enainšestdeset kilometrov porabili pet ur in pol. Jaz sem pa lani za deset krogov okoli Blejskega jezera porabil dobrih šest ur. Ne vem, ali so kolegi tako hitri ali sem jaz tako počasen? Ne razmišljaj o tem, nima smisla. Trenutni tempo imam prehiter, kar sam dobro vem. Tečem trdo in z nogami topotam kot konj, ki galopira! Rečem si, da je pot še hudimano dolga in da bom moral mehkeje teči. V nasprotnem primeru bom imel kaj hitro »kolke pri ramenih«. Kakšen teden nazaj sem poskušal s tekom po prstih. Prvič je šlo fajn, drugič še kar. Tretjič se pa sploh nisem poskusil probati s takim tekom, ker sem čutil eno starejšo poškodbo, rano na levi mečni mišici. Pa naj tečem še tako trdo, pa tudi če ne znam pravilno teči. Ampak po štiridesetih kilometrih sem »še vedno cel« in ne čutim preutrujenosti. Superge mi služijo super. Kaj pa če bi poskušal zamenjati superge? Ne upam, ker bi bil potem še »večji fenomen« kot sem sedaj, haha! Gručica navijačev me čaka že tam nekje na drugem kilometru. Ali sta dve osebi že gruča, pa ne vem. Sta pa vsekakor lepa vzpodbuda za nadaljevanje. Na desni strani so v klanec speljane vlečnice in sedežnice. Pod eno izmed sedežnic smo pred tridesetimi leti dirkali v veleslalomu za gorenjski pokal. To so bili časi, ko je bilo življenje bolj razgibano, kot je sedaj. Ali tele žičnice sploh še obratujejo, ker so bolj na obrobju? si postavim vprašanje. Odgovora pa ni nikjer! Kaj kmalu se na desni prikaže podkorenška strmina. Nazadnje sem na njej smučal pred petindvajsetimi leti. Danes vlečnica obratuje, saj je dovolj snega. Drugačna proga, drugače speljane žičnice, drugačni, bolj preprosti ljudje. Smučanje je bil včasih šport za vsakogar. Danes si ga pa nekateri ne morejo privoščiti zaradi njihovega standarda. Eni posebneži, si ga pa ne moremo privoščiti zaradi kolen, posledice obrabe zaradi smučanja pred …….. leti. Da ne bom samo stokal, smučam lahko, le veselja do tega nimam. Na tisti strmini pa še nisem tekmoval. Kot pionirčki smo imeli cilj vedno na vrhu strmine. Tako se z mešanimi občutki in mislimi poslovim od strmine svetovnega pokala. Spet senca in sneg. Kolki milo prosijo toplega zraka. Črpalka na levi, desno pa se dviga v nebo »stara Vitranška strmina«, kjer so tekmovali še moji idoli! Tekmo na tisti strmini smo enkrat obiskali s sorodniki. Pa ne vem več točno kaj in kako je bilo tisti dan. Dobro se pa spomnim, da smo se po tekmi ustavili v bivšem Texasu, pri črpalki v Lescah, kjer je sedaj picerija in pivnica. Tam sem pil sok. Približno deset let kasneje smo spet začeli zahajati v Texas, pa ne le na sok. Nekaj sto metrov kasneje se tik ob cesti začne vzpenjati vlečnica. Seveda ne dela, ker je na smučišču samo še nekaj krp snega. Tudi tam smo že dirkali v zlatih časih. Zame je bilo eno leto takrat res zlato. Okitil sem se z naslovom republiškega prvaka v smuku! Kodalja, za razlago tega beri prvo izdano knjigo pri založbi Plačaj SAM, v isti disciplini je bila osvojena tudi naslednje leto na državnem prvenstvu. Te panoge alpskega smučanja nismo nikoli trenirali. Bila je bolj varanta, kdo si upa bolj spustit »dilo«. Že na moji prvi tekmi sem presenetil vse, pa sebe tudi. Mislil sem, da si ne bom upal tako brezbrižno hiteti proti cilju! Bilo me je malo več skupaj in s tem sem imel prednost pred ostalimi. Kinetično energijo telo dobi zaradi svojega gibanja in je odvisna od mase telesa. Moja masa je bila pa takrat malo večja od tekmečevih mas. Zatorej sem bil v prednosti. Toliko o kinetični energiji, hitrosti in masi. Naj napišem še to, da sem najbližjega zasledovalca na republiškem prvenstvu na smuku premagal za stotinko sekunde. Ta tekma je bila na smučišču Zatrnik, on pa je meni vzel naslov državnega prvaka z enako prednostjo na smučišču Golte. Če seveda ni bila žirija že takrat podkupljiva!?
Poskušam teči ob cesti po bankini. Pot je še kar primerno dolga, zato se mi ni potrebno že tule utruditi. Pozdravim srake na smreki, mene pa vzpodbudi gručica. Kranjska Gora, smučišče še obratuje, smučarjev je pa le nekaj več kot naše družinice. Pogledam na uro in vidim, da sem res štartal na obratu desetke. Čez mesto tečem s prehitrim tempom, tako kot vedno na začetku. Ljudje se počasi prebujajo, sonce je pa že kar visoko. Ura kaže nekaj minut čez deveto, ko zapustim smučišče na Gorenjskem. Kolesarska steza se, takoj ko se poslovim od Kranjske gore, nekaj časa vije vzporedno z glavno cesto. Kaj kmalu pa, tako kot jaz s svojo trmo, ubere svojo pot. Razmislim, da je prav po tej poti pred mnogimi leti vozil vlak. Ali je bil je bila to lokomotiva, ki je potrobila na vsakem mostu? Ali je bil strojevodja v primerni obleki umazan od premoga, katerega je metal v vročo peč, ki je ustvarila paro za pogon? Ali so moški, s klobuki na glavah in zavitimi muštacami, v frakih sedeli v odprtih vagonih in uživali v dimu počasi goreče cigare v ustih? Nasproti pa so sedele gospe v dolgih oblekah, s pudljem v naročju, s torbico? Ali so potniki uživali ob počasni vožnji lokomotive in naravi? Ja, ja, pakva še! V daljavi se je pa indijanec s perjanico, dolgimi črnimi lasmi, spletenimi v kiti, s tomahavkom v roki (ajajaj, ko bi lepo znal slovenski izraz za to, bi pri Gospodu takoj dobil plus pike), na konju podil za prestrašenim kavbojem, ki je nekje izgubil pištolj (tale pištolj je pa prišel iz Bleka Stene in Zagorja i Čika – »Pazi metak! Uf, jedva sam se spasio!)? Strezni se, tečeš po nekdanji železniški progi, nisi tam nekje daleč na divjem zahodu (recimo za nas je Amerika zahod, Azija pa vzhod. Kaj pa je Azija za Američane? Sej res, sej se Zemlja vrti okoli lastne osi »od vzhoda proti zahodu«).
Tam nekje, kje se steza še vije ob večji sestri cesti, me prehiti gručica z avtom. Potrobita mi in si pomahamo. Pretečenih imam slabih deset kilometrov. Z utrujenostjo si nisva ravno z roko v roki in je tudi trenutno ne morem, sploh pa ne želim čutiti. Na desni strani smučišče v Martuljku. Še nekaj sto metrov, pa se bom vključil v promet na glavno cesto. Še prej pa odcep desno k prelepim Martuljškima slapovoma. Sneg se v senčnih predelih še ni sprijaznil s tem, da je za njegov obstoj temperatura previsoka. Moji kolki me spet lepo prosijo, naj se snegu do nadaljnega raje izogibam. Torej Gozd-Martuljek je naselje, skozi katerega tečem. Na desni strani velika stavba, ki je bil nekdaj zelo dobro obiskan penzion z restavracijo in prenočišči. Tečem čez most. Most ni zgrajen na tistem mestu, kjer je nekoč potekala železnica. Pa tako veličastni so tisti betonski podporni stebri na obeh straneh reke Save. Škoda, si mislim. Lepo bi bilo, če bi steza ves čas potekela tam. To sem ugotovil tudi kakšnih deset kilometrov kasneje. Na levi strani kamp. V tem kampu sem, nekako pred desetletjem, igral tenis v pokritem šotoru. To je bilo jeseni ali pomladi, ne vem več natančno. Takoj za mostom zavijem desno. Ta ovinek je zelo zahrbten. Na tisti fliki asfalta je kamenje. Pred davnimi leti, ko sem še s kolesom osvajal Vršič s štartom iz Poljč pri Begunjah in se seveda vračal nazaj v Poljče, sem na tem ovinku nemarno padel. Iz košaric na pedalih (ali pa sem ime takrat že SPD pedala?) mi ni uspelo pravočasno izvleči nog. Tako sem po dolgem padel na desni bok, desno koleno,…… in ves krvav težko prigonil do mojega takratnega bivališča. Pred mostom še fotografiram veličastno Špikovo skupino vrhov.
Pot, obdana s smrečjem, me vodi naravnost. Na levi kmetija, na travniku se paseta konja. Tudi to zabeležim v moj prenosni telefon. Koliko sem pretekel in kako hitro ali počasi tečem, me ne zanima. Že par dni in tudi tednov nazaj sem si rekel, da bom poskušal uživati v tem teku. Saj se da zelo lepo izkoristiti tek za dobro počutje. Tam nekje do kilometra številka dvajset še gre, potem je pa, vsaj pri meni, uživancije počasi konec. Tako je z mano, kako je pa pri vas, pa sami najdite odgovor oziroma si postavite retorično vprašanje: Ali znam pri teku uživati in se dobro počutiti? Bližam se mostu čez Savo. To je jekleni zarjaveli most, čez katerega je nekdaj vodila železniška proga. Všeč mi je, že ko se z avtomobilom peljem mimo, ga vedno opazujem. Po mojem predvsem zato, ker sem iz »kovinarskega foha«, hehe. Pred mostom me še zadnjič počaka gručica in se poslovimo s solznimi očmi in tresočo se bradico. Hvala lepa gručici za moralno in fizično pomoč. Mateja mi reče da, če ne bom mogel več tam nekje od Žirovnice dalje, jo lahko pokličem in me bosta z decom prišla iskat. Misel, da bi jo poklical, me je preganjala na začetku Jesenic, pa sem se uspešno upiral in jaz pregnal njo. Za seboj imam že dvoštevilčno število kilometrov. V Ratečah sem razmišljal, da je Radovljica daleč. Od Martuljka dalje, pa se je vse zdelo tako blizu, na dosegu roke. Martuljek, Belca, Mojstrana, Jesenice, vsi kraji so hitro osvojljivi. Žrla in vlekla v mislih, se mi je pa razdalja od Jesenic, preko Žirovnice in Vrbe domov. Pa čeprav to ni ne vem kako daleč.
Vse velike stvari, bojazni, strahovi, problemi, enostavne stvari, veselja, žalosti, dobra in slaba počutja,….. rastejo skupaj z našimi mislimi in sprejemanjem stvari. Torej, ljubi človek, vse je tako enostavno, vse je tako lepo, veliko stvari se da storiti in jih doseči. Samo »pogledati je treba naokoli«. Ne vem natančno, ali sem to bral ali samo slišal, da je podoben način razmišljanja gosoda D.L. Ena resnica je pa tudi, da je to zelo lahko napisati, veliko težje pa prenesti v življenje.
Človek misli, da ima v glavi vse urejeno, da vse spada tja kamor mora. Jaz se ne morem s tem hvaliti, ker mi manjka kaj. Največ sem »podedoval« iz tistih let po nesreči. Takrat sem se preveč »ljudi bal«, preveč ljudi spoštoval, preveč opazoval in si zraven mislil. Nekaj tega je še v meni. Veliko te nesnage sem se pa rešil oziroma sem jo odstranil po lastni volji. Največji korak na sebi sem napravil leta 2000, ko sem sva se ločila.
Spoštovanje in opazovanje je pa prineslo veliko dobrih stvari. Znam videti človeka, vem kaj lahko pričakujem od njega, znam pogledati v ljudi. Dragi ljudje, učimo se, spoznavajmo svoje napake, poskušajmo se iz njih učiti, ne bodimo preveč pametni celo življenje, opazujmo, poskušajmo biti učenci celo življenje, naredimo nekaj za sebe.
Tako kot je napisal oziroma prepisal »perjatu«, da si ljudje želimo piti kavo iz najboljših in najlepših skodelic. In kaj hitro začnemo opazovati, iz kakšne skodelice pije sosed ali prijatelj. Skodelica ne vpliva na vaše življenje in njegov potek,….Kako zanimivo, v službi si skuham kavo in jo vedno natočim v skodelico, ki je stara in bo direktor vsak čas poskrbel, da se te skodelice odstranijo. Ne želim biti prvi, ne želim zmagovati, ne želim biti najboljši. Želim živeti in izkoristiti življenje. Želim biti dober, želim se dobro odrezati v življenju, želim biti prvi za sebe! Eno misel, ki mi je okupirala možgansko celico neko nedeljo pred spanjem, moram zapisati: Človek zmore toliko, kolikor si sam želi.
Belca je naslednji kraj. Par lepi hiš opazim ob poti. Hiške, ki so pred leti služile kot kontrolne postaje ob železnici, so sedaj prenovljene v lična stanovanja. Pa še proč od cestnega direndaja so. Kako prikupno se mi zdi to. Ob kolesarski stezi zato tudi stoji znak, da naj bo kolesar pozoren na avtomobile domačinov, ki imajo tukaj hiše, v dolžini dveh kilometrov. Na levi strani lepo vzdrževano teniško igrišče in pogled na kanjon, ki ga tvori potok Belca. Oziroma kanjon je, po mojem mišljenju, še iz časa ledene dobe, ko je sta led in voda tvorila kanjone, jezike, griče, doline,….
Na Dovjem, kjer je bila pred leti tovarna vrat ali oken, ni ostalo od nje veliko. Samo še ena stara, na pol porušena in izropana stavba tam bije bitko z vremenom in časom. Na poti proti Mojstrani me prehiti mopedist. Tale je po mojem domačin, si mislim, ker je po brvi ali mostičku čez Savo, hitel z neverjetno hitrostjo. Sam prečkam reko preko drugega mostu. Tam se ustavi avtomobil s kranjsko registracijo in grbom mesta Škofja Loka. Povpraša me, kje je gora Dovška Baba. Jaz pa, kot bi vse informacije imel na kontrolni plošči pred seboj, po tehtnem premisleku izstrelim: Ja naprej na Belco boste moral iti, pa tam po gorski poti skozi predorček pod skalami in naprej po poti boste moral iti. Po kakšnih stotih metrih teka ugotovim, da Dovška Baba ne more biti drugje kot nad Dovjem. Na, pa sem kozla ustrelu, si misli. Pa saj mu nisem nič škodoval. Bo vsaj spoznal še kaj drugega. Kaj pa ogovarjajo tekača, ki ni domačin in ki je v osnovi šoli opravil predmet Spoznavanje Narave in Družbe – SND, s šibko dvojko. Če bi me vprašal o določenem integralu funkcije, bi ga pa prav gotovo usmeril na pravi naslov, na mojo profesorico iz srednje šole, katere smo se bali malo manj, kot hudič križa. Tečem mimo Pošte in Policijske postaje v Mojstrani, kateri upravi sedita v isti zgradbi. Smučišče na desni, na levi travnik. Na njem sem pred desetletjem izvajal vajo teka na smučeh. Ob cesti, se pravi na robu travnika, površine, na pavc povedan, dva kvadratna kilometra, stoji majhna cerkvica. Starejša gospa grabi listje in smeti okoli cerkve. Celico mi ošine ena misel, pa se sedaj ne spomnim, kakšna je bila le ta. Tek je postal že malo naporen. Saj bo kmalu polčas oziroma okrepčevalinca »Pri Feliciji«. Samo še most čez Savo me loči od magistralne ceste med Mojstrano in Jesenicami. Po kateri je pa seveda prepovedana pot za kolesarje, konjsko vprego oz. konja s prikolico (gnoja?) in pešce. Torej ne smem tam. Lahko pred mostom zavijem čez »Moj Rot«, tam pa je breg, ki v trenutni situaciji mojega počutja ne ustreza najbolj. Tako se obrnem v smer okrepčevalnice. Od nje me loči še slab kilometer. Spet tečem po bankini, ki je zelo mehka. Polna plastična steklenica ali plastenka je še vedno tam, kamor je bila odložena pred približno dvema urama in pol. Ustavim uro. Kilometrska številka počiva pri dveh dvojkah, časovna pa pri skoraj dveh urah. Solidno, si mislim. Še približno dvajset kilometrov in doma bom v štirih urah. Pri tem upoštevam dejstvo, da bom tempo sigurno zmanjšal. S pijačo napolnim bidon, katerega imam okoli pasu, ostalo tekočino popijem. Pojem dva vitergina. Hodim in pijem, nimam problemov z bolečino v mišicah. Prehodim približno dvesto metrov in spet nazaj tečt. Kako je bilo takrat, ko sva se pri okrepčevalnici Felicija s felicijo osvežila v deset stopinjski Savi, mi blodi po celici. Prav primerno sem zasanjal v nekem drugem stanju, kot je stanje budnega. K tem so me spravile spojine CH3CH2OH, katerih je bilo zaužitih preveč tisti večer. Po domačepovedano, pjankot čep sem se spravil vozit avto proti domu. Ne vem, komur naj se zahvalim, da nič hudega nisem storil nikomur drugemu? Taka je pač napisna pot življenja. Hotel sem iti svojo smer in ne slediti materi ladji. Tisto soboto bi lahko prespal v Kranjski Gori v bajti, kjer smo imeli žur. Naslednji dan so me pričakovali v Celju na sejmišču. Posledice so bile sledeče: nekaj denarja sem odštel za prekršek, avta sem se težko znebil v takem stanju kot je bil, v Celju so me zastonj čakali. Sem se pa prvič kopal v Savi in prespal noč v topli postelji Splošne bolnice Jesenice.
Postaja toplo. Tečem mimo Karavanškega tunela. Nihče mi ne trobi, nikogar ne motim ker tečem po magistralni cesti. Lepo, si mislim. Križišče levo Hrušica, naravnost Jesenice, desno deponija Mala Mežakla in smer Mojstrana, Kranjska Gora, od koder sem pritekel. Izberem desno smer, reko Savo prečkam preko mostu in takoj za njim zavijem levo, po poti, kjer se teče Jeseniška marčevska desetka. Plastenko, katero sem pobral pri okrepčevalnici, v malo deformiranem stanju nosim s seboj.
Tečem po desni strani Save. Kako malo vode je strugi. Ali se bomo kmalu tepli zanjo? Nam, iz podalpske dežele, se to ne bo tako hitro dogodilo. Približno dva kilometra od mostu, katerega sem pretekel čez Savo, je fabrika, kjer zbirajo plastične odpadke in jih je polno dvorišče. Stopim do ograje, se dostojno poslovim od plastenke in se ji zahvalim za vso podporo ter čakanje name v okrepčevalnici. Na levi strani železniški tiri. Na njih je polno vagonov, podobnih, kot je tisti most, ki se mi je zdel zanimiv za opazovat. Se pravi zarjavelih. So se pa Jesenice lepo uredile. Pred leti, ko sem še obiskoval srednjo šolo, je bilo to železarsko mesto in na vsakem koraku se je to opazilo. Danes pa je na prostoru bivše železarne zgrajenih veliko novih hiš, stolpnic, podjetij, igrišč, nakupovalnih središč, gostiln,…… Prav »lepe« so postale Jesenice. Mimo Hervisa pritečem z dvignjenimi rokami. Matr, do doma je pa še več kot enajst kilometrov. Pred leti sem Matejin avto peljal na servis na Jesenice in premeril razdaljo od Radovljice do servisa. Nazaj v Radovljico sem se vračal še isti dan, tekel sem. Ne vem natančno ali je bilo to jeseni ali pomladi. Bilo je kar hladno. Križišče pred šparom prečim kar po diagonali, ker ni nobenega avtomobila, katerega bi oviral. Krožišče pred Železarsko Izobraževalnim Centrom, kot se je ta inštitucija imenovala včasih, mi prikliče nekaj spominov na dijaška leta. Ampak res samo nekaj, srednja šola name ni naredila posebnega vtisa. Seveda nekaj spominov pa le imam. Najprej na profesorico matematike, katero sem omenil že prej. Matematika pri njej je bila vedno zaguljena in za takratno moje dojemanje matematike, popolnoma nerazumljiva. Dve leti kasneje pa sem spoznal, koliko matematike nas je profesorica naučila, ko je od nas zahtevala (zamene nedojemljive) stvari matematike. To sem spoznal, ko sem obiskoval Visokošolski učni center FS in zlahka dojemal stvari, katere so tam od nas zahtevali profesorji. Ostali spomini me bolj vežejo na zadnji letnik, ko sem borbal za moj obstoj in zato, da opravim z letnikom. Na tisto leto me najbolj spominja izjava profesorjev, da bi bilo mogoče dobro, če bi še enkrat opravljal tretji letnik srednje šole ali pa bi eno leto ostal doma in, po mojem, začel vegetirati. Tretji letnik sem opravljal »samo« do aprila, naprej pa ne več, ker me je povozil avto.
Tečem po desni strani ceste po pločniku. Na desni strani je kamnita škarpa, ki je za časa obstoja Jeseniške železarne, ločevala cesto od železarne. Zgodnja pomlad je, zato sonce potuje čez nebo pod bolj majhnim kotom. Tako je ob škarpi senca in je prav prijetno hladno, ko tečem po njej. Pozimi je na Jesenicah bolj malo sonca, ker se skrije za hrib Mežaklo.
Ja, ne bo tako enostavno preteči zadnjo četrtino poti, mi udarja po glavi. Pritečem na Javornik, na semaforju rdeča luč. Brez pomisleka prečkam glavno cesto. Nobenega avtomobila ni, tako kar pretečem polno črto. Na drugi strani namreč ni nobene priključne ceste, na desni strani je pa odcep za Blejsko Dobravo, Gorje, Ljubljano in tunel Karavanke. Pretečem mimo semaforja in se spet odpravim na drugi stran ceste. Na levi namreč ni pločnika in bi moral teči po glavni cesti. Aha, pa prej mi še nekdo potrobi iz avtomobila, odgovorim mu z zamahom roke. Pa ne tako kot »kaj mi mar zate« ampak mu pomaham kot pozdrav.
Firma, ki proizvaja tako in drugačno jekleno pločevino na levi, me pozdravi. Zdej bo pa kmalu ena majhna pumpa, si mislim. Tam bom moral obnoviti zaloge pijače. To tudi storim, umijem si popolnoma slan obraz in se s tem delno osvežim. Februarski tek sem opravil v mrazu in delno tudi snegu. Bolele so me mišice, največji problem pa mi je predstavljala bolečina v dimljah. Danes pa ta bolečina ni tako velika. Lepo se teče. Kar hitro spet spravim v pogon moje telo. Pa veter sem pozabil omeniti. Žgal me je že od Mojstrane dalje in mi narekoval gibanje mojega telesa. Ni bilo sicer take sile, ampak pri prevelikem naporu začutim in me moti vsaka stvar, ki ni taka, kot bi po mojem morala biti. Tudi od Koroške Bele dalje se je veter zaganjal vame. Svež sem, zato bom kar en hiter tempo udaril, si mislim. Pa sem moral kar hitro zmanjšati tempo, ker ni bilo vse tako, kot sem pričakoval. Tam do Otokov bo šlo, potem si bom privoščil deci vode. Tako tudi storim in še poslikam Ajdno s Stolom v ozadju. Ure pri fotografiranju nisem ustavljal. Prav tako tudi pri pitju vode ne. Tudi hodil nisem med pitjem, samo zmanjšam tempo. Imel sem bolj slabe izkušnja iz februarja. Če sem hodil, sem z veliko muko spravil telo nazaj v gibanje teka. Predvsem zaradi bolečine v dimljah.
Bližam se viaduktu pred Žirovnico. Tek mi kar gre od nog, bolečin mišic ni, krčev ni. Krč sem do sedaj samo enkrat (s)prejel, in sicer na lanskem maratonu Gradišče-Trst.
V Žirovnici srknem nekaj vode. Želim si, da bom s tiste dva deci vode, katere mi ostane v bidonu, "privozil" do doma. Dolgo majico sem slekel že na Jesenicah. Razmišljam, da bi z glave snel tudi kapo. Kot sem slišal, naj bi bilo pomladansko sonce zelo utrujajoče. Mislim da po zimi, ko ljudje spet malo zaživimo, prija vsak sončni žarek, da lahko malo zaživimo in zacvetimo. Brez pomisleka odstranim kapo. Tečem po makadamski cesti ob magistralni cesti Žirovnica - Vrba. Cesta je polna lukenj in udrtin. Kamenja, večjega in manjšega, je polno. Potrebno je kar pozorno gledati, kam stopam. Približno pet kilometrov me loči od dosega zastavljenega cilja. Kmalu bom v Vrbi, si mislim, ko tečem pod železnico. S pogledom ošvrknem uro, katero imam nastavljeno tako, da mi kaže pretečeno razdaljo, za to porabljeni čas ter tempo v kilometrih na uro. Tempo teka je večji od deset. Uf, kar dobro mi gre, pa čeprav sem mislil, da bom počasnejši in da mi bo hitrost drastično padla proti koncu. To me vzpodbudi in si želim, da bi tako hitro pritekel na cilj. V Vrbi spet naredim postanek. S tem mislim, počasnejši tek in popitje nekaj vode. Potrebe po pomanjkanju hrane ne čutim, bolj čutim potrebo po tem, da bi se ustavil, usedel, malo premislil in v končni fazi vse skupaj s parimi kletvicami nakam poslal - v nekaj od matere. To se mi namreč tam nekje po tridesetem kilometru vedno dogaja. Mislim da to zaradi tega, ker sem v maratonih še bolj zelenec. Utrujen sem, dimlje me bolijo, sicer veliko manj kot mesec dni nazaj. Ma, teci še tistih pet ali manj kilometrov do doma, in osvoji zastavljeni cilj. Kaže, da ga bom osvojil hitreje, kot sem si zastavil in pričakoval. Oko opazi, da je pretečena razdalje devetintrideset kilometrov, za to sem pa porabil nekaj več kot tri ure in pol. Vauuuuu, to je pa zelo dobro! S tem dobim dodatno motivacijo, energijo in veselje. Še zadnje dobre tri kilometre pretečem v slabih dvajsetih minutah in sem zmagovalec današnjega teka v absolutni kategoriji. V Vrbi se odločim, da ne bom nadaljeval s tekom po poti, bom kar po magistralni cesti tekel. Delno me nasproti se vozeči avtomobili motivirajo, kar mi prav prijetno deluje name. Ravnina do krožnega križišča v Lescah je prilično dolga in se kar noče končati. Zadržujem se na levi strani ceste, katero pa prečim, ker ne bo prav prijetno, da krožno križišče prečkam tam, kjer avtomobili pripeljejo iz avtoceste in sta zato narejena dva pasova. Čez cesto bom tekel tam, kjer je najožja, to je vzporedno z železnico. Stopim na rob ceste. Zanimivo, cesta je naenkrat povsem prazna. Kot bi s svojim jazom delal prostor za moje telo. Mogoče ima pa današnji tek kakšno sporočilo, mogoče se pa to dogaja z nekim namenom? Pač, tega ne morem videti. Že od Jesenic dalje sem opazoval, da imam vedno prazno cesto, kadar želi iti čez. Zanimivo in mamljivo. Dosežem še predzadnje krožno križišče. To je krožišče v Lescah (za Lovra je to krog zaenkrat). Na sredini je zmaj, zvarjen iz delov železnih odpadkov. Lepa skulptura! Proti Radovljici tečem po glavni cesti, po kateri navadno tečem samo ponoči, danes pa tudi sredi dneva. Do tam sem pretekel maraton v desetih minutah manj, kot štirih urah. To je pa super. Predlani sem tekmoval na dveh maratonih in na obeh dosegel čas okoli štiri ure. Zato je tale individualni tek zelo hiter. Ali naj ustavim uro in nadaljujem z zmanjšamim tempom? Nak, bom pretekel še tale kilometer do Radovljice. Makadamsko pot ob cesti Lesce - Radovljica zamenja asfaltirana kolesarska steza, ki poteka vzporedno s cestno povezavo med magistralno cesto in krožnim križiščem, na katerem lahko izberem smer Radovljica, Lesce ali Kropa oziroma Lancovo. Kilometer številka triinštirideset. Dovolj je, zmagal sem! Dosegel sem pet minut boljši čas od štirih ur. Tistih tristo ali štiristo metrov od križišča do doma prehorim in sporočim Mateji: Jupi, doma sem! Čakajo me ovacije z balkona, posuvajo me s cvetjem, publika želi avtograme, aplavzom ni ne konca ne kraja, eni me želijo povzdigniti in me nositi na rokah, drugi, predvsem druge, bi se rade dotaknile mojega močnega, mišičastega telesa. Nekdo je celo zaprosi za vezalko iz moje superge.
Doma opravim za Maro, natančneje napisano popijem šest decilitrov napitka Iso-Mara-Tonik, čez zlijem en mrzu pir, mišice na nogah namažem s konjsko mastjo. Hočem za trenutek zaspati, pa mi ne gre. Ker sem preveč poln dogodkov z današnje poti in prekrvavljene možganske celice. Čeprav ji nisem namenil preveč krvi, je bila kar aktivna. To pomeni, da se zna postaviti sama zase, tudi če je lačna. Mogoče je tedaj še bolj aktivna?
Za konec pa eno vprašanje: zakaj je pes najboljši človekov prijatelj? Kdo so naši prijatelji?Sem se pa na današnji čudoviti dan odpravil na mojo staro traso: Radovljica-Škofja Loka. Odločil sem se včeraj zvečer. Štartati sem imel namen najkasneje ob osmih, pa sem se od doma odpravil šele ob pol desetih.
Se pravi, začel sem malo pred edinim semaforjem v Radovljici, tekel mimo avtobusne postaje in policije. Na makadamsko pot, ki je vzporedna z avtocesto, sem se vključil pri bencinski črpalki, nadaljeval do Mošenj, tam v "lukno in spet gor" (v tisti breg bi se še gams ustavil), nadaljeval čez Dobro Polje, Posavec in se spet spopadal s klancem do Podbrezij. Spust do Bistrice in vzpon do Nakla ter nadaljevanje do Kranja. Črpalka na zlatem polju mi je ponudila počitek, ura se je ustavila na slabih 22-ih kilometrih. Napolnim zalogo vode. Drugega si pa nisem mogel privoščiti, bil sem brez denarja. Oblečen sem bil takole: na glavi kapa z ruto, očala za 5 Eurov, kupljena v Lidlu, so fukcionirala enako, kot tista, kupljena za 60 Eurov. Majico sem imel iz ljubljanca, črno s kratkimi rokavi, okoli pasu torbico, prav tako iz ljubljanca, v njej bidon, ključ in gel. Ura, elastične hlače, brez spodnjic (kot smo že pisali v eni temi), levo koleno obloženo kot vedno, kompresijske štucne, neki poceni štumfi iz ljubljanca, pa moje tekmovalne superge. Nadaljeval sem preko Kranja, kokrškega mostu, do Qlandie in delavskega mostu. Polovico tega sem prehodil, ker nisem bil čisto prepričan ali mi je to potrebno
Nadaljeval sem po glavni cesti do Loke. Ustavil sem se še v gostilni v Dorfarjih, kjer sem poprosil naj mi napolnijo bidon. V zadnjih petih kilometrih sem pojedel še dve slivi in dva jabolka, najdeno na cesti ali drevesu. Odisejado, boljši naslov knjige bi bil "Radolca, žilavost in njegova trma", sem končal, spet pri semaforju, na katerem se zavije v Poljansko dolino . Za 33,5km se poteboval tri ure in slabh deset minut. Zadovoljen sem z opravljeno "staro znanko". Vročine ni bilo prehude, malo je vseskozi pihljalo (seveda v prsa). Ni prevelike utrujenosti. Mišice so me prenehale boleti že lani, bolečine "so se preselile" na sklepe.
Toliko o tem
PS: to pa ni tek od pumpe do pumpe, ja pa od semaforja preko semaforjev do semaforja
Namesto samote bi si po cesti ob železnici oči pasel po prelestnih dolgonogih in osupljivo vitkih rolkaricah ... 
