- 07 Avg 2012, 13:00
#285445
Nekoliko z zamudo podajam poročilo s tega teka, ki pa bo bolj epsko in subjektivno počitniško obarvano. 
Letos mi je uspelo priti v Bohinj, kraj mojega ponovnega začetka ukvarjanja s tekom, ko se je pisalo leto 2004 in sva z Majem štartala prav tu pod Skalco, kjer je tradicionalno začetek tega teka, deklariranega kot 12 km dolgega, ki pa ima v resnici slabih 11 km. Pa nič ne de, vse tiste ozke stezice in skalne ovire ga nekako naredijo enakopravnega 12 km ravninskega teka.
Letos sem po spletu okoliščin prišel v Bohinj sam.
Razymobil je sicer dobra družba, dialoga pa še ne zmore. 
Prijavljenih je rekordno število tekačev, a med njimi praktično ne poznam nikogar. 
No navsezadnje le srečam Rafa s soprogio, Araba in še še eno bivšo članico TF, ki pa se zadnje čase ne oglaša več. 
Parkirišče za udeležence je posebej rezervirano, na prizorišču že obračajo vola na ražnju, ki čaka na večer, ko se začne Bohinjska noč. Obrača ga kuhar moje višine, ki pa ima vsaj 50 kg več od mene, žejo pa si gasi s pivom. Ob volu sta dva napisa pečen vol. Prvi je na velikem, z vrvi privezanem panoju, ki se strese vsakič, ko mimo tečejo otroci in se dotaknejo napetih vrvi, drugi pa je tradicionalen lesen, na tem pa je napis še v angleškem in italijanskem jeziku. Vonj po gorečih drvih in peki draži nosnice in onemogoča spregled napisov. Po skalci v alpsem slogu, varovani z vrvmi plezajo otroci, mladeniči in mladenke v plezalnem vrtcu, šoli, faksu. Po zvočniku odmevajo akordi narodnozabavne glasbe.
Postavim se čisto zadaj (zanimivo, da sta tu tudi Raf in Arabo) in po poku štartne pištole ugotovim, da se mi nič ne da. Da so noge težke in preprosto nimam nobenega motiva za tek. Zavem se, da letos nimam nobenih možnosti, da tečem tale tek pod uro, kar mi je meja za spodoben čas. Pa še nobenega tekača ni tu, s katerim bi hotel tekmovati, čerav je okoli 600 tekačev na progi. In se odločim, da bom užival. Hitost joginga po progi niti slučajno ne vem, sicer imam na roki Polar, a ga uporabljam le v funkciji ure. Premišljujem, kako sem se prejšna leta zagnal na prvih kilometrih, da sem imel v gozdu ustrezno izhodišče, ker se tam ne da prehitevati.
Sedaj pa tečem v skupini, ki ima še za malenkost prepočasen tempo, pa mi je čisto vseeno. Nekako opazujem naravo in manj sebe, celo preveč se sprostim, da se prekucnem prek korenine. Nič hudega mi ni, moram pa biti pozoren. Prva okrepčevalnica, smešno, niti oznojil se še nisem, piti mi ni treba. In že smo na polovici poti. Ko pridemo iz gozda ne morem iz svoje kože in malo pospešim. Prav neverjetno, vsa leta se spominjam tega dela kot najtežjega, letos pa z lahkoto- a še vedno počasi.
Druga okrepevalnica – ker je postalo vroče- se malo polijem in naredim nekaj požirkov, potem pa naprej. V enem od zadnjih vzpončkov moški, ki se je že vrnil s cilja, priganja svojo damo, naj vendar prehiti še dva dedca. »Ne morem,« reče le ta, poglej onemu piše na majci, da je za njim 42 km Ljubljanskega maratona. »Saj ni res«, majico ima sposojeno. Ugotovim, da je govora o meni in pospešim. V cilj pridem s ćasom, ki je le tri minute boljši, kot takrat, leta 2004. Vmes je bil že za 12 minut boljši. Tolažim se, da nisem prav nič utrujen, takrat pa sem iztisnil iz sebe zadnje atome moči. Premišjlujem o letošnji tekaški sezoni, poškodbi, EMŠO-ju in kilaži in ugotovim, da pravzaprav to danes sploh ni slabo. Ne dosežen čas, ampak to, da sploh lahko pretečem okoli jezera in sem na koncu svež.
Štart je bil ob 10 uri, razglasitev pa se je začela šele ob 14 uri. Razumem organizatorja, da želi zadržati tekače in se odpravim k jezeru. Sledi kopanje, plavanje in ležanje na plaži. Časa imam na pretek, sem na dopustu in uživam ob pogledu na jadralne letalce, ki neskončno dolgo lebdijo v zraku ali z ostrimi zavoji hitro pristajajo. Poleg mene se zavalita dva mlada para, ker je že zmanjkovalo prostora, tako da nehote sledim tudi njihovemu pogovoru. Prijatelji. IN podobne večne teme.
Ob pol dveh zaslišim, da napovedovalka že bere številke, ki so izžrebane. Številk je ogromno, pravzaprav me kar jezi, ker so me spravili od jezera na cilj, verjetno zato ker nisem bil izžreban. Sam sebi ne morem verjeti, kako si otrok v meni želi, da bi zaslišal svojo številko, moj glas razuma, pa da gotovo ne potrebujem ničesar, kar bi mi podelili. Pred podelitvijomedalhj zapoje še Vili Resnik venček narodnih. Prej pove, da je bil pozno v noč nekje drugje in pel, kot da bi se hotel opravičiti za svoj nastop, ki je bil še nekoliko bolj hripav, kot je navadno. Potem nastopi še eden od botrov prireditve Tof, ki pove šalo o tem, kako letita s Falconom predsednika največjih strank in prvi vrže dol bankovec za 10 € in reče, da bo osrečil enega Slovenca, drugi pa dva takšna bankovca, da bi osrečil 2 Slovenca. Potem se oglasi pilot, naj vendar nehata,scicer bo on osrečil 2 milijona slovencev (in ju bo katapultiral).
Podelili so nagrade za najstarejše in najmlajše udeležence, izvirno pa tudi nagrado za najhitrejši poročeni par. Gospod Mrak (ki je vzel priimrk po ženi) je bil najhitrejši tudi med moškimi v svoji kategoriji, njuna hčerka pa v ženski. Dobro, velja omeniti še to, da je Zarnik zmagal absolutno, med ženskami pa je ena gorska tekačica prehitela Mravljetovo. Zarnik je ob prihodu v cilj povedal, da je njegov čas slabši, ker letos ni treniral hitrosti, ampak le vzdržjivost. On že ve, zakaj se je kar 37 minut »vlekel« po progi. Mislim, da sem tudi jaz prehitel enega ali dva v svoji kategoriji, slavni Slavc, ki ima preko 70 let in ga na tekmah ponavadi gledam v hrbet, pa je bil na cilju kakšnih 10 minuit pred menoj in ga tokrat na tekmi tudi nisem imel priložnost videti v hrbet. Car.
Vsi rezultati so tu
http://tek4src.si/rezultati.php
Aja, pozabil sem omeniti, da so na cilju dajali kose lubenice, kar je bila kar se mene tiče zelo dobra poteza, pa tudi pasulj, ki je sledil pozneje, je bil zelo soliden. Če sem prav videl, so pekli tudi neko zelenjavo za rastlinojede tekače.
Ob treh sem se odpravil na akvatlon na Jesenice, ki ga pa pravzaprav ni bilo, čeprav sem na neki spletni strani zasledil, da bo. Po svoje mi je to celo odgovarlalo, saj se mi še vedno ni nič dalo.
P.s.
T.F. Tof je ugotovil, da veterani niso za odmet
Čop 40 let bronasta kolajna na OI
Debevec 50 let bronasta kolajna OI.
In zato resno razmišlja, da bi se tudi sam reaktiviral Pri dobrih 70. letih.
Cilja na disciplino troskok v višino.
Letos mi je uspelo priti v Bohinj, kraj mojega ponovnega začetka ukvarjanja s tekom, ko se je pisalo leto 2004 in sva z Majem štartala prav tu pod Skalco, kjer je tradicionalno začetek tega teka, deklariranega kot 12 km dolgega, ki pa ima v resnici slabih 11 km. Pa nič ne de, vse tiste ozke stezice in skalne ovire ga nekako naredijo enakopravnega 12 km ravninskega teka.
Letos sem po spletu okoliščin prišel v Bohinj sam.
Razymobil je sicer dobra družba, dialoga pa še ne zmore. Prijavljenih je rekordno število tekačev, a med njimi praktično ne poznam nikogar. No navsezadnje le srečam Rafa s soprogio, Araba in še še eno bivšo članico TF, ki pa se zadnje čase ne oglaša več. Parkirišče za udeležence je posebej rezervirano, na prizorišču že obračajo vola na ražnju, ki čaka na večer, ko se začne Bohinjska noč. Obrača ga kuhar moje višine, ki pa ima vsaj 50 kg več od mene, žejo pa si gasi s pivom. Ob volu sta dva napisa pečen vol. Prvi je na velikem, z vrvi privezanem panoju, ki se strese vsakič, ko mimo tečejo otroci in se dotaknejo napetih vrvi, drugi pa je tradicionalen lesen, na tem pa je napis še v angleškem in italijanskem jeziku. Vonj po gorečih drvih in peki draži nosnice in onemogoča spregled napisov. Po skalci v alpsem slogu, varovani z vrvmi plezajo otroci, mladeniči in mladenke v plezalnem vrtcu, šoli, faksu. Po zvočniku odmevajo akordi narodnozabavne glasbe.
Postavim se čisto zadaj (zanimivo, da sta tu tudi Raf in Arabo) in po poku štartne pištole ugotovim, da se mi nič ne da. Da so noge težke in preprosto nimam nobenega motiva za tek. Zavem se, da letos nimam nobenih možnosti, da tečem tale tek pod uro, kar mi je meja za spodoben čas. Pa še nobenega tekača ni tu, s katerim bi hotel tekmovati, čerav je okoli 600 tekačev na progi. In se odločim, da bom užival. Hitost joginga po progi niti slučajno ne vem, sicer imam na roki Polar, a ga uporabljam le v funkciji ure. Premišljujem, kako sem se prejšna leta zagnal na prvih kilometrih, da sem imel v gozdu ustrezno izhodišče, ker se tam ne da prehitevati.
Sedaj pa tečem v skupini, ki ima še za malenkost prepočasen tempo, pa mi je čisto vseeno. Nekako opazujem naravo in manj sebe, celo preveč se sprostim, da se prekucnem prek korenine. Nič hudega mi ni, moram pa biti pozoren. Prva okrepčevalnica, smešno, niti oznojil se še nisem, piti mi ni treba. In že smo na polovici poti. Ko pridemo iz gozda ne morem iz svoje kože in malo pospešim. Prav neverjetno, vsa leta se spominjam tega dela kot najtežjega, letos pa z lahkoto- a še vedno počasi.
Druga okrepevalnica – ker je postalo vroče- se malo polijem in naredim nekaj požirkov, potem pa naprej. V enem od zadnjih vzpončkov moški, ki se je že vrnil s cilja, priganja svojo damo, naj vendar prehiti še dva dedca. »Ne morem,« reče le ta, poglej onemu piše na majci, da je za njim 42 km Ljubljanskega maratona. »Saj ni res«, majico ima sposojeno. Ugotovim, da je govora o meni in pospešim. V cilj pridem s ćasom, ki je le tri minute boljši, kot takrat, leta 2004. Vmes je bil že za 12 minut boljši. Tolažim se, da nisem prav nič utrujen, takrat pa sem iztisnil iz sebe zadnje atome moči. Premišjlujem o letošnji tekaški sezoni, poškodbi, EMŠO-ju in kilaži in ugotovim, da pravzaprav to danes sploh ni slabo. Ne dosežen čas, ampak to, da sploh lahko pretečem okoli jezera in sem na koncu svež.
Štart je bil ob 10 uri, razglasitev pa se je začela šele ob 14 uri. Razumem organizatorja, da želi zadržati tekače in se odpravim k jezeru. Sledi kopanje, plavanje in ležanje na plaži. Časa imam na pretek, sem na dopustu in uživam ob pogledu na jadralne letalce, ki neskončno dolgo lebdijo v zraku ali z ostrimi zavoji hitro pristajajo. Poleg mene se zavalita dva mlada para, ker je že zmanjkovalo prostora, tako da nehote sledim tudi njihovemu pogovoru. Prijatelji. IN podobne večne teme.
Ob pol dveh zaslišim, da napovedovalka že bere številke, ki so izžrebane. Številk je ogromno, pravzaprav me kar jezi, ker so me spravili od jezera na cilj, verjetno zato ker nisem bil izžreban. Sam sebi ne morem verjeti, kako si otrok v meni želi, da bi zaslišal svojo številko, moj glas razuma, pa da gotovo ne potrebujem ničesar, kar bi mi podelili. Pred podelitvijomedalhj zapoje še Vili Resnik venček narodnih. Prej pove, da je bil pozno v noč nekje drugje in pel, kot da bi se hotel opravičiti za svoj nastop, ki je bil še nekoliko bolj hripav, kot je navadno. Potem nastopi še eden od botrov prireditve Tof, ki pove šalo o tem, kako letita s Falconom predsednika največjih strank in prvi vrže dol bankovec za 10 € in reče, da bo osrečil enega Slovenca, drugi pa dva takšna bankovca, da bi osrečil 2 Slovenca. Potem se oglasi pilot, naj vendar nehata,scicer bo on osrečil 2 milijona slovencev (in ju bo katapultiral).
Podelili so nagrade za najstarejše in najmlajše udeležence, izvirno pa tudi nagrado za najhitrejši poročeni par. Gospod Mrak (ki je vzel priimrk po ženi) je bil najhitrejši tudi med moškimi v svoji kategoriji, njuna hčerka pa v ženski. Dobro, velja omeniti še to, da je Zarnik zmagal absolutno, med ženskami pa je ena gorska tekačica prehitela Mravljetovo. Zarnik je ob prihodu v cilj povedal, da je njegov čas slabši, ker letos ni treniral hitrosti, ampak le vzdržjivost. On že ve, zakaj se je kar 37 minut »vlekel« po progi. Mislim, da sem tudi jaz prehitel enega ali dva v svoji kategoriji, slavni Slavc, ki ima preko 70 let in ga na tekmah ponavadi gledam v hrbet, pa je bil na cilju kakšnih 10 minuit pred menoj in ga tokrat na tekmi tudi nisem imel priložnost videti v hrbet. Car.
Vsi rezultati so tu
http://tek4src.si/rezultati.php
Aja, pozabil sem omeniti, da so na cilju dajali kose lubenice, kar je bila kar se mene tiče zelo dobra poteza, pa tudi pasulj, ki je sledil pozneje, je bil zelo soliden. Če sem prav videl, so pekli tudi neko zelenjavo za rastlinojede tekače.
Ob treh sem se odpravil na akvatlon na Jesenice, ki ga pa pravzaprav ni bilo, čeprav sem na neki spletni strani zasledil, da bo. Po svoje mi je to celo odgovarlalo, saj se mi še vedno ni nič dalo.
P.s.
T.F. Tof je ugotovil, da veterani niso za odmet
Čop 40 let bronasta kolajna na OI
Debevec 50 let bronasta kolajna OI.
In zato resno razmišlja, da bi se tudi sam reaktiviral Pri dobrih 70. letih.
Cilja na disciplino troskok v višino.
Počasi se daleč pride, hitro pa še dlje.
