Lepo je bilo danes in če lahko primejam lansko izvedbo s tole letošnjo bi rekel, da sta obe enako zanimivi in je letošnja zaradi dežja bila spet spremenjena pri Letušu, ker pač nas niso hoteli spustiti v strugo in smo kar po glavni cesti do Mozirja nadaljevali.
Že v Celju so se začele komedije, ker sem čakal svojo sotekmovalko Mojco, ker sem imel za njo cifro in ko ima hudič mlade se vse zaroti proti tebi. V tisti gužvi sva se zgrešila in štart je že bil in jaz čakam in čakam

, ker pač nisem vedel ali je že prišla......Končno po ene 10 minutah od štarta pristopi do mene organizator in me vpraša kaj je narobe in je rekel, da jo bo poslal za mano, če pride. Mi je pa dal nasvet, da malo špricam prvi del in sem tisti krogec po Celju skrajšal tako , da sem šel direkt do mostu ob Savinji, kjer se je obrnilo nazaj v mesto, da ujamem ostale, ki so že štartali. Tam pa ugotovim, da sem bil prehiter in sem prišel na čelo skupine in to ni dobro

in sem za kazen spet čakal

, da je večina odtekla naprej...... i nso začeli prihajati sotekmovalci pri katerih sem konkurenčen s časom.....
Ampak po dežju posije tudi sonce in ta je prišel v obliki Mojce

, ki mi je prišla nasproti in seveda sva se oba smejala zgršenemu srečanju na štartu in vse to je bilo hitro pozabljeno ,ker smo že bili iz mesta in se je začel tek ob Savinji. Sem ugotovil, da je tek v dvoje veliko hitrejši v smislu pozabe na faktor časa

in čeprav je vmes malo po malo deževalo proga niti ni bila tako blatna, kot bi pričakoval. Tisti ovinek v desno pri Letušu mi ni bil všeč, ker vem, da smo izpustili del, ki je med najlepšimi

, ampak varnost tekmovalcev je na prvem mestu. Mozirje se je bližalo z neverjento hitrostjo in kot bi mignil smo bili na odstopni postaji, ki sva si jo z Mojco določila pred tekmo. Ker pa je Mojca izrazila željo ,da bi tekla maraton sem tudi sam privolil v podaljšanje, ker pač sem na začetku malo krajšal

in je treba pokoro narediti pošteno

. Aleš je bil najin suport za nazaj in me je čakal v Nazarjih, kjer sem končal po 33 km

, čeprav je tam dejansko 36 km.
Preoblačanje v suhe cunje je bilo prav božansko, ker na tem delu je končno začelo konkrento deževati in sem bil moker kot miš....
Potem sva jo mahnila do Homeca, kjer sva počakala Mojco, da je naredila svoj maraton in skupaj smo se odpravili nazaj na izhodišče, ker pač sva oba imela še domače obveznosti in bova cilj obudovala letos samo na slikah.
Ko smo se vozili nazaj sva ugotovila, da sva se pozabila pofočkat v Mozirju in bova DFN .....ampak to ni nič v primerjavi z užitkom teka in občudovanja narave ter opazovanja svoje sanjske hiške, ker toliko lepih hiš, kot jih je na tem delu ob progi je res neverjetno. Skratka Dan je bil popolen in seveda jutri še na Ptuj na polovičko. Naloga biti zajček Neži, ki se pripravlja za LM na 42 km in rabi testiranej hitrosti za prvi krog LM in seveda tudi meni bo odgovarjalo, ker bo temo 6.00 in bom tudi sam naklepal en maraton.
Bi pa omenil tu tudi Vandrovca in Samostojenga, ki sta skupaj šla 75 km razdaljo in mislim, da ti dajo take zgodbe, ki jih vidiš na progi dodanto težo, da se da in da smo največja ovira sami sebi, mi sami. Ko boste slabe volje se splača spomniti na Vandrovca, ker točno vem kako se počuti in je moj boj z diabetesom napram njegovemu boju ena mala težavica in mu lahko rečem samo: Kapo dol !