Pred dvema letoma sem se prvič pojavil na tej veličastni tekmi.
Na CCC. Ob zanimivemu vremenu, z veliko dežja, blata, vetra in megle
in res veliko vode, sem bil med dobrimi štiristo srečneži, ki smo z dirko opravili.
Otročiček CCC z 98 km-ji je dobil kljukico, pred mano se je lani pojavila 168 km dolga gora z 9600 višinskimi metri. Ker je bilo vreme spet bogato z dežjem, je bila proga 
nekoliko spremenjena. Na 170 km in 9700 višinskih metrov. Do cilja nas je prišlo manj kot 
48 procentov. Še ena kljuka. Ker sem tek opravil z antibiotiki, sem imel priročen, prozoren izgovor, da se ponovno inštaliram v Chamonix.
Tako sem se že tretje leto zapored prijavil na kultno prireditev. Med pripravami sem 
naletel na verigo poškodb. Spomladi mi je dolgo nagajalo desno stopalo. Junija sem 
na gorskem kolesu odletel preko krmila in dodobra odrgnil koleno, komolec in ramo.
Zadnji dan na morju sem tekel s petprstniki in dodobra obrcal eno skalo. Ta je pokazala, 
kdo je trši. Zato je več kot pol mojega desnega stopala oteklo, mezinček se je še posebej 
razbohotil, prisotne so bile vse barve. Samo barva kože ne. V prvem in tretjem primeru
sem se obrnil na Mojstrico ReiKija Tatjano 

 . Pomagalo je. Verjamem, da bi se telo 
pozdravilo samo, a mi je zmanjkovalo časa. Zaradi poškodb priprav nisem opuščal, 
trpela je intenzivnost. Težko je hitro teči s prstom, ki je morda počen ali celo zlomljen.
Ne vem, ker sem se zdravnikom ognil.
Torej pridem v Chamonix. Tu pa je ponovno zelo deževno. S snegom na 2000 metrih.
Domačini so povedali, da je že pred tem lep čas deževalo. Tu naj povem, da je moj 
besednjak osiromašen za besedo 'slabo' vreme. Zame vreme je. Dež imam rad, seveda 
tudi sonce. In vse vmes. Razumem pa organizatorje, ki se znajo očitno modro 
odločati. Nekateri tekači bi bili pripravljeni iti v kakršnekoli pogoje. Dobro je vedeti,
da imajo tudi v Chamonix-ju svojega Jožkota. Za tekmo je lepa reklama število zadovoljnih, ki na koncu zapustijo prizorišče. Slabša bi bila število za vedno izgubljenih.
Na dan tekme, kot vsi ostali tekači izvem, da bo proga dolga okoli 100 km, in da še
ni znana v celoti. Bil sem na sejmu. Slutil sem, glede na vreme, da se bo nekaj zgodilo. Iz dveh noči prehajamo na eno, si rečem. Pogoji še vedno ne bodo pretirano 
lahki. Start bo pol ure kasneje. 
Stojim na startnem prostoru v centru Chamonix-ja. Tu sem približno 45 minut pred 
tekmo. Gneča je precejšnja. Vzdušje izjemno. Mislil sem, da sem se zrinil v zadnjo luknjo,
ki je bila daleč naokoli. Do starta se je v moji neposredni bližini natrpalo še desetine 
tekačev in tekačic. Z zadovoljstvom sem ugotovil, da včasih pride prav, če si malo višji. 
Drugače bi že skoraj moral razmišljati o podaljšani slamici za dihanje. Če se je komu 
na Ljubljanskem maratonu kadarkoli zazdelo, da je gneča, naj to takoj pozabi. Takoj,
sem rekel. Potem smo poslušali Vangelisa. Bilo je veličastno. Ves trg je bil poln tekačev.
Izza ograd so bili navijači. Pa tudi na balkonih. In strehah. Počakali smo, da je prišel v 
cilj zmagovalec CCC-ja. Potem se je pa začelo zares. Kmalu smo se začeli premikati, 
malo smo stekli, pa hodili in tako naprej. Ponekod so bila zoženja. Kot je to običaj, 
so se spredaj postavljali tudi počasni. Zadaj tudi hitrejši. A po kakšnih dveh, treh kilometrih se to izniha. Noč je, dežuje. Še vedno nas je veliko na kupu na približno šestem kilometru. Za sabo zaslišim nenavaden šum. Nahrbtnik poskakuje. Se ozrem. Odprl se je.
Ni mi jasno, kako. Ven je odletela vrečka z nepremočljivo tekaško jakno. Z grozo jo poberem. Brez nje bi mi v kasnejši fazi trda predla. Dvigujemo se na prvi prelaz na La
Deleveretu. Malo pod njim poiščem lučko. Prostovoljec gleda vame z žarometom. Ko si 
jo nataknem in ga za hip pogledam opazi, da mi je preveč pomagal. Na drugi strani sledi strm, spolzek spust. Po Les Comtaminesu si oblačim  vetrovko, založim rokavico. 
Po kakšni minutki jo najdem v nahrbtniku. A tudi to je dovolj, da me pošteno zazebe.
Proti Notre Damu je srednje velik vzpon. Po navadi mi takšni vzponi dobro gredo, 
tokrat sem pacal. Pomanjkanje intenzivnih treningov najbrž. Po La Balmeju gremo na 
terene, ki so mi bili povsem novi. Imamo podlago, ki bi bila še v suhih razmerah tehnično 
zahtevna. Tokrat ni, da bi govoril. Noč je, dežuje, blatno je in drsi. Mi pa malo dol in gor 
in dol in že se vzpenjamo na Bellvue. Strmo je in zelo blatno, a gre. Razgleda ravno ni, počasi se dela dan. Še spust do Les Houchesa. Lahko bi poklical Ireno, v tem kraju bivava.
A lovim ravnotežje. Toliko blata še nisem videl na kupu. Bila je res vrhunska blatna 
kopel. Po blatu smo skakali in se spuščali kot majhni otroci. Pomislil sem na spopade 
naoljenih deklet v blatu, navijaške skupine so imele zvonce. Nosilci so bili lisasti ali  
črni. Ker sem prvič uporabljal svetlomodro vetrovko, je nisem želel popacati. Tako 
nisem smel pasti. Začuda mi uspe ostati na nogah. Po dolini sledi jasno hrib. Do živalskega vrta na Merletu nas pelje večinoma asfalt. Tu je sledila še druga krizica. Ultraši smo takšni, da nismo ravno dobre volje, če nas sredi tekme prehiti nekaj tekačev zapored. Če je obratno se nam morala hitro dvigne. Po živalcu mi je dobro steklo. Do konca nisem 
imel posebnih težav. Enkrat se je skupini tekačev zelo približal helikopter, pihalo je kot 
hudič. Na sporedu je bil še en strm klanec, dobro mi je šlo. Takšne majhne radosti
te razveselijo.  V Argentiereju, kakšnih deset km do cilja sem preoblekel zgornji del. Nisem želel v cilj kot kak smrad. Tri kilometre pred ciljem me je čakala Irena  

,
naravnal sem se na njen ritem. Cilj je kar padel. Približno kilometer pred ciljem sta
se pridružila še šumadinac in Sukar. Tako smo zadnji kilometer po centru Chamonix-ja
tekli skupaj štirje. Za trenutek je bil center tega prikupnega mesteca v rokah Slovenie.
Zadnji kilometer na takšnih tekih je vedno poseben užitek. Mravljinci ga imajo še 
posebej radi. Še par 'give me five'  z otroci, ki to radi počnejo, ciljni sprint in vrisk veselja. In to je to. Po tekmi sem zabredel v hladen potoček. Noge to obožujejo.
Ker sem že v prvih dveh letih odkljukal malega in velikega bratca, me tokratna 
skrajšana verzija zaradi vremenskih razmer ni posebej ganila.  
Organizatorji tu so čudoviti, da ne omenjam 1900 prostovoljcev. Ki nam strežejo 
in so prijazni. Berejo naše misli. 
Čestitke vsem ostalim udeležencem iz Slovenije 

 . AVI - David Kadunc je dosegel zelo visok standard. Stojan K. - Stojan Košmerl je še tretjič uspešno zaključil katero od prog.
Novinca (rukija), Sukar - Marjan Šebenik in sumadinac - Marko Perko sta se po pričakovanjih zelo izkazala. Tisti, ki smo imeli priložnost videti Markovo otečeno koleno, vemo, da je krasno, da je bilo koleno tokrat na njegovi strani. Tako je po navadi, ko sta srce in glava na svojem mestu. Sam sem s tekom zadovoljen, niti malo se ne mislim izgovarjati ne na vreme, ne na poškodbe. To je bilo to. In tako je vredu. Moj desni mezinček je zdaj precej bolj poln kot levi. A ga zato nimam nič manj rad. Ko pogledam nohte na nogah sta brez črnine le oba velika prsta, najdaljša. Kdo bi razumel. A te stvari se hitro uredijo, če jim daš čas. Sliši se dobro. Tekači se težko ustavimo. 
Navijači iz Slovenije na čelu z Loni in Marjanom ste bili krasni. 
Irena  

, brez nje vse skupaj ne bi imelo niti delček takšnega pomena, kot 
ga ima z njo. Po dirki je bilo, razumljivo, z dežjem bolj ali manj konec. Opravila 
sva nekaj krasnih izletov. Do koče na Piramidi nad ledenikom Bossons. Nad prelaz 
Brevent, do približno 2400 m nadmorske. Na Bellevue, kjer je bil tokrat čudovit 
razgled na vse strani.
Bom na to tekmo pod Belo Goro še prišel? Če me bodo le doma spustili in na tekmo sprejeli, potem ni dileme. Na zapestju bo oznaka UTMB. Ker je to zame dirka dirk. 
Tu si nimam več ničesar dokazovati. Sem bi rad prišel uživat. Na tisti posebni ultraški način. Ko so krize, ko kaj boli. In si izčrpan. In ko je vsega konec ugotoviš, da te prav to dela tako polnega kot je le mogoče. Ko vrtaš v svojo notranjost, In čutiš, da se je vate naselila zgodba, ki te je obogatila. In zato se želiš vrniti.
Kratek opis je zaključen. Tisti z dobrimi živci ste se prebili do konca. Sam pa 
take stvari moram zapisati, pa čeprav le zase. Da lahko grem dalje, da jih odložim. 
Vem pa, da je v Sloveniji še precej kandidatov za potikanje okoli Mont-Blanca. In bo 
morda komu kaj prav prišlo. In upam, da ta zapis ni bil preveč vznesen, da bi kdo pomislil, da je vse skupaj mala malica. V bistvu je, če si s srcem in glavo povsem pri stvari.
Lepo pozdravljeni,        Peter