Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#292623
Bom pa še jaz napisala par besed. To je moja prva uradna 21-tka. 21. februarja sem po drugem porodu (oktobra) skočila v superge z željo, da pridem pri teku do točke, da bom začela uživat in da nekaj naredim za svoje zdravje, ker me je druga nosečnost precej "zmatrala". Čisto tiha pa je bila tudi želja, da se udeležim Ljubljanskega maratona (če ne letos, pač drugo leto), ki pa si je nisem upala niti na glas izreči. Začela s časovnimi intervali in na moje presenečenje ugotovila, da po tej poti sploh ni tako težko priti do ene ure teka in desetih kilometrih, kar mi je prej bila prava znanstvena fantastika. Zahvala gre v precejšnji meri temu forumu, ker sem z vašo pomočjo premaknila meje v glavi.

In potem sem tekla več ali manj celo leto, z občasnimi pavzami tudi do deset dni (počitnice, bolezen itd.). Počutje po teku pa... kaj naj rečem ... krasno. Najbrž mi na tem forumu ni treba kaj preveč pojasnjevati, ker imate veliko več izkušenj kot jaz. Omenila bi le to, da sem včasih pomislila, da se po dolgem teku počutim tako, kot sem se, ko sem bila otrok. In sedaj beseda o ljubljanskem maratonu, da se preveč ne razpišem v uvodu :-) Za marsikoga tukaj 21-tka najbrž ni nič posebnega, zame pa je bila veliko doživetje. Da se mi je še danes sanjalo o tekačih v črno-zelenih dresih :-)

Dan se je začel s tremo, predvsem ko mi je partner sporočil, da je zunaj vse belo. Niti ne toliko zaradi teka, bolj sem bila v skrbeh, da pridem pravočasno v center, pa spet ne prezgodaj, glede na vreme, da se preveč ne premrazim. Na poti se mi je v supergo (Mizuno Wave Rider, ki ima v podplatu po sredini luknjo) zabil kos lesa, nanj pa sneg, ki se je spremenil v led, in sem vse skupaj z veliko težavo zbezala ven, kar se mi še nikoli ni zgodilo (včasih sem morala ven spravit kakšen kamen, a ni bilo težav). POtem garderoba... ob pogledu na vsto mi je bilo jasno, da ne bom prišla do 10.30 na start, a nisem imela drugega, kot da čakam, ali pa tečem z vsemi flisi in jakno. Na start sem tako prišla kake 20 minut pozneje, ko v boksih ni bilo nobenega več. Ampak, kot sem rekla, ni bilo pa več veliko plundre in superge sem imela pretežno suhe :-)

Potem tek. Preplavilo me je prireditveno vzdušje. Navadno ne maram množičnih prireditev, ampak v tem primeru množica tekačev naredi svoje. Pa še navijanje in godba na vsake toliko mi je dala spodbudo, da sem držala zame kar spodoben tempo v povprečju 6:08 (na koncu je zneslo 2:09:37). Največje doživetje pa, ko za bežigradom slišim policijski avto, za njim avto s timerjem in potem en črnec, čez nekaj še en črnec .... in še eden... Ni kaj, kot da ne bi ploskal, ko vidiš, kako šprinta celih 42 km. Zadnje dva km sem imela še toliko moči, da sem pospeševala in se nisem v cilj privlekla, ampak pritekla z normalnim tempom, tako da sem bila zadovoljna. Ampak, da bi morala še v en krog?!! Kapo dol vsem maratoncem.

Glede mraza. Nič me ni zeblo med tekom. Tako da me glede pljučnice bolj skrbi za vse navijače in organizatorje, ki so stali na mrazu. Me je pa pošteno zazeblo spet v vrsti pred garderobo in sem bila po maratonu še kar nekaj časa tudi doma oblečena več kot običajno.

Tako, toliko z moje strani. Zdaj pa skrb, da čez zimo ne izgubim kondicije :-) Morda bi mi prav prišla kakšna družba med tekom, včasih mi je (tečem sama) že ratalo malo dolgčas :-)
#292628
Džabe posao.

Tole se je izvorno rusko govoreča Mucki najbrž naučila na kakem gradbišču.

Spustila pa mi jo je kak mesec nazaj, ko smo pili pivo in je čisto slučajno našla na mojem računalniku plan treningov. Tistega, za 3.30 sem mela vključenega, čeprav moji upi ne presegajo 3.40. Veste, Mucki je krvavo tekmovalna vsej človeški toplini navkljub. Se je dolga leta kalila na smučeh prek ruske tajge, tam pa ni šale: tovariš si lahko v mrzlih sibirskih večerih, na štartu pa je ljubezni konec. Zato je teh tri trideset pomenilo tudi zanjo treninge med gradbišči Ufe in Moskve, v glavnem ponoči, ko je zrak strupen, promet stoji, šoferji pa so nadvse sitni in bi povozili vsaj kakega tekača, če že do doma ne morajo. Tri trideset je pomenilo, da mora biti vsaj tako dobra, meni pa je za vsak slučaj sporočila, naj se niti ne matram, ker tako dobra itak ne bom. No, saj to vem. Za zdaj res ne.

In tako je vsaka tekala po svojih terenih, Mucki si je ob robnik ufimskega pločnika počila rebero, jaz sem v službi poletela čez prag in si lepo zatolkla trtico. Obe sva pojedli kak nalgesin in krenili naprej po programu.

Kar se tiče vremenske napovedi za osemindvajsetega, sem se jo po vročinskem udaru en vikend prej iskreno razveselila. Znano je, da že okoli dvajsetih postanem paradajzarca, zgubim razsodnost, dar govora, naklonjenost do sočloveka, voljo do življenja in še kaj. Zato sem za prvi sneg skoraj res oblekla baškirsko kiklo, spodaj bi se nemara oličila z najlonkami s črto, zgoraj kako lahko bluzo ... No, pa se mi je zanohtalo že v pol ure, ko sem kot mumija zamotana v puh na štart desetke pospremila naša dva zavodska mulca. Zato sem se k sreči oblekla tako, da je bila koža vsaj pokrita. Čisto premalo še vseeno.

Pa se mi prvi krog še ni tako zdelo. Za trenutek me je imelo, da bi celo odvrgla naglavno cunjo, pa je potem spet pihnilo in k sreči sem te ideje opustila. Prvi krog je bil res lušten. Pravzaprav me ni brigalo, če sem zaplula prek kake luže, počofotala skoz plundro, res da se mi je nohtalo že od vsega začetka in podplatov nikakor nisem uspela vsaj začutiti, a kaj bi to? Je to sploh kakšen problem? Vse je teklo po programu, razpoloženje je bilo prijetno in prešerno, sem pa tja sem se celo obrzdala, da ne bi bilo potem kakšnih davkov.

Fak. Zazeblo me je že v konec kroga na Dunajski. Pa podplate sem začutila. O ja. Prav temeljito. V levega me je pričel počasi grabiti krč. Kaj pa je to zdaj? Halo? Krč v podplat?! Kr neki, sem si mislila, tole bom jaz lepo ignorirala. In je izginil. Pa spet prišel. Po triindvajsetem kilometru na vsak kilometer za nekaj skund. In pričel se je svinjsko širiti v piščal. Kej tacga! V življenju nisem imela krča in on pride zdaj. Tempo sem pač morala spustiti in nič več ni bilo po programu. Tako je še kar šlo. Ko sem program skušala ujeti, se je klinac spet razbohotil. Jebi se, sem si mislila. Res, človeku se kar milo stori, ko čutiš, da bi lahko tekel hitreje, noga pa kar nekaj po svoje. Prav, ne bom se z ničemer več ukvarjala, na uro ne bom gledala, poslušala bom muziko in me prou briga. Tako, kakih 20 – 30 sekund počasneje je šlo čisto v redu, vmes sem se celo spozabila, na glas zapela, nekaj korakov odplesala. In spet skušala povečati tempo. Zdaj me je počasi svinjsko zeblo že povsod. S tempom bi se vsaj ogrela, a klinac je bil spet tam, še več – bohotiti se je pričel še v drugem podplatu.

Džabe posao. Tri štirideset tole ne bo. Da ne bi šla kar domov in se začela ukvarjati z vezenjem, sem si prilagodila cilj – naj bo vsaj pod 3.48.09, kot je bilo zadnjič v NY. Ja, res, še sekunde sem lovila. Ko je bilo v nogah zatišje, sem v zadnjih dveh kilometrih porinila celo do tistega tempa, ko imaš občutek, da letiš. A le za kakih 200 – 300 metrov, pa spet: paf! In tako do konca. Prehitela sem se za pičlih dvajset sekund. Bedno, če sem čisto iskrena.

Ata v cilju mi je ponudil šnops. Nek domač, iz zdravilnih rož, z veliko sladkorja. Za hip je ogrel duha in telesce. Ko pa sem šibala po garderobo, sem si skoraj odgriznila jezik, tako je vse šklepetalo. Tam je Mucki vesela gnezdila v 3.34.50 in regljala kot kaka branjevka, jaz pa sem dar govora zopet izgubila.

Petnajst minut sem se tajala pod vrelim tušem, pol ure sem oblečena in zavita v puhast koc pila čaj. In drgetala kot tiste mašine, ki kopljejo asfalt. Oblekla sem potem termo perilo, čez tri plasti, pa še puhovko in tresavica je izginila šele v gostilni. Da vsaj piva nisem polivala.

No, zdaj sem v Moskvi. Z Mucki, ki že leta po gradbiščih. Jaz pa jem, da napitam tole mojo kumrno pojavo. Še kak dan, dva in bom pripravljena za doživljalski tek preko Moskve. Na uro ne bom gledala. Nadela bom pajkice z mucko in šla mimo Vorobjovih gor in univerze, mimo cerkve Kristusa odrešenika, prek Rdečega trga. In še kam. Najbrž ponoči. :wink:

Vsem polube, vsem pozdrave
Cici
#292634
Tae-jaz sem Peter J.Tud jest te nism nikjer vidu,tud v cilju ne-mogoče sva pa skupi šprintala v cilj :wink: Lepo se mej,se vidva v Palmanovi.

Drugače pa:najboljši L.M. zame do zdaj,pa jih je bilo že kar nekaj-čestitke vsem ostalim udeležencem,sploh pa maratoncem :laola -l.p. Peter
#292640
Moja malenkost.

Z bratom sva odtekla svoj prvi maraton...sam sem že nekajkrat šel že preko te razdalje.

Čas: 2:53:36...ciljala sva na čas pod 3.00
Uvrstitev na 40 in 41 mesto med maratonci...on 9. mesto v svoji kategoriji jaz pa 14, in v kategorijah sva oba dosegla 5. mesto med Slovenskimi predstavniki. ..

Na začetku seveda nepopisno veselje in zadovoljstvo ob dosežku. Sedaj tega občutka ni več, in se mi ne zdi, da je to nekakšen dober rezultat, verjetno zato, ker sem ga jaz dosegel, še dan prej se mi je zdela to znanstvena fantastika. Nekateri bi ubijali, da bi bili tako hitri ali uspešni.

Ni mi všeč le, da je premalo kandidatov za pod 3.00, tako sva večino drugega kroga tekla sama. Nekdo je prehiter, drugi prepočasen.

Razmere-zimske, a za vse enake, brez pritožb =)

Sporočilo tistim 9.000-im, ki so odpovedali, večina zaradi vremena - prekleto vam je lahko žal, da ste tole izpustili...res, tekaška veselica in poplesavanje po cesti, med snegom, vetrom in mrazom. Če ne probaš-ne veš, ko uspeš-zmagaš =)
#292647
En lep pozdrav vsem na TF-ju :D

Glede na to da ste že vse povedali v bolj ali manj izčrpnih poročilih,
bi samo rekel :clap: in čestitke vsem, ki ste opravili, bolj ali manj
uspešno z 17. Ljubljanskim maratonom na vseh razdaljah... :laola
Tistim, ki ste ostali doma, pa je lahko žal :(

Se vidimo v Palmanovi :D
#292660
Po stari navadi zopet daljši (in zelo subjektiven) prispevek, Povzetek je v zadnjem odstavku. :roll:

Ljubljanski maraton. Največji tek v Sloveniji. Spomini. Na prvi polmaraton leta 2005 in potem na leto 2006, ko sem prvič pretekel maraton. In potem vsako leto dolgo razdaljo. Tudi, ko nisem bil najbolj pripravljen. Zakaj tudi takrat. Šalim se, da zbiram majice na katerih piše, da je za menoj 42 km. Letos zopet nepripravljen. Poškodba (koleno) in od Radencev le trije dolgi teki, trije PST-ji in na nobenem od njih mi ni bilo ravno lahko. Hitrosti ni, vzdržljivosti pa je nekje za 25 km. Zopet bo treba teči na izkušnje, težko je že pred startom vedeti, da se bo tek zavlekel krepko v peto uro, posebej težko ob vremenski napovedi, smrkajočem nosu (a še v statusu zdrav) in s strahom, da bo koleno popustilo pred koncem, ki ne bo pomenil le odstopa ampak ponoven prisilni počitek. :--(

Prejšnji dan sem skrbno pripravil vso možno opremo. Tokrat zaradi kolena rabim veliko blaženja in zato so ON-ke edina možna izbira. Pa optimistična kolekcija (kratki rokavi, dolgi rokavi), pa pesimistična kolekcija z rokavicami in anorakom, pa vmesna varianta.
:juhuhu:

Zjutraj se zbudim v zimsko idilo, zelo lepo a na za maraton. :evil: Naredim selekcijo opreme (optimistična varianta gre nazaj v omaro), še nekrat pogledam ON-ke in snežne superge in izberem ON-ke. Ali bodo oblački drseli, ali bodo na dežju cmokali, ali bo koleno vzdržalo. Na poti v mesto (še sreča, da sem domačin) me preseneti, da je parkirišče v Tivoliju zaprto. No lepo se je začelo. Najdem kar dobo lokacijo, na pol legalno (poslovni del) , a v nedeljo bo menda šlo. Oblečem švic majčko (tisto ki jo je Pegaz krstil za mrežno pečenko), :oops: in preko nje dolgo TF majico (sem nekje prebral Erotov predlog, da bi bilo lepo tečti v TF majici) z ogromnim nikom :wink: . Sicer nisem član TF kluba le TF-ja, pa sem vseeno ubogal. :roll: Povrh pa vrečko za smeti. Dolge pajke in rokavice, dilema ali dati trak ali običajno TF-kapo ali puščavski model (z plahutami ob ušesih). Sneg in mraz prispevata k odločitvi za model puščavski vihar (poleti hladi, pozimi greje). :clap:

Kar nekaj časa je trajalo, da sem se prebil na štart. Tistega z oddajo spominske vrečke se nisem šel. Ko berem poročila drugih, sem vesel tega, čeprav sem ostal brez nje, saj so bilo očitno res zastoji. Kako predvidljivo. Petnajst minut pred startom sem bil skoraj edini udeleženec v tistem zadnjem boxu, tam sta se ob ograji pojavila tudi zvesta navijača Loni in Marjan in dala še nekaj dodatne energije. Kmalu prideta se Spela* in Kairos. Vsi se ogrevajo, sam pa se odločim, da bom to naredil prve tri kilometre tekme. Pred startom vidim še Nado, ki pomaha nekaj metrov naprej, nato pa strat in slabih 10 minut za tem prečkamo štartno črto tudi mi. Tečem sam in to zelo počasi. Dohitita me Lenči in (se mi zdi, da Levinja), potem, pa ko se ogrejem in odvržem vrečko za smeti in dvignem tempo na optimističnih (ne se smejat) 6 minut na kilometer in upam na najboljše. Ne morem verjeti, da s tem tempom na 5 km ulovim in prhitim Kairosa na 12 km pa tudi Spelo*, prehitim tudi viteze z gorjačami. Gre natanko po planu, 10 km pod eno uro, na 16 km poljub od najzvestejše navijačice :heart , 20 km pod dve uri. In komentarji 21-karjev pred ciljem so enkratni, glej tale gre še en krog, vsaka čast. In potem mimopad prvih treh. In zmedeni redarji, ki me na vsak način hočejo spraviti na levo stran ceste (pas za 21 km). Vmes popustim, a se vrnem. Prelepo, da bi zavil v box v prvem krogu, kar je bilo nekje v scenariju ob večjih težavah. :evil:

Ja drugi krog je veliko bolj osamljen, kot prvi. :bum: Kilometri so vedno daljši, voda je vedno bolj mrzla in vrste navijačev se redčijo. Vsaka čast tistim, ki ste ostali. Vedno znova se v drugem krogu soočim z resnico. In tudi tokrat me ni razočarala. 30 km pod tremi urami. Lepa resnica, kar prelepa, da bi trajala. 10 km pred ciljem prehitim Lonleya v vitežki opremi, ki teče, ne vem že kateri čez stoti maraton. Iskreno mu povem, da je car, mislil pa sem si, kot so zame carji tudi tisti najhitrejši, pa tisti ki tečejo razdalje , ki so večkratniki maratonov, pa tudi tisti ki tečejo za mano in na koncu.. Car sem pa tudi sam, da sem danes tukaj, da se bližam cilju. Začenjajo se težave. Letos so prišle kasneje kot lani, ko sta me Mušnica in Maca “pobrali” na progi in “privlekli” na cilj. Na 35 km le minuto in pol zaostanka za tempom 6:00. Ja, za PST in za trojke je dovolj vzdržljivosti. Za maraton pa ne. Pojem rezervni gel, hitrost in pulz pa padata in prične me zebsti, zebsti kot psa. ON-ke, ki so do sedaj zdržale so popustile in podplati so postajali mokri. Žulji niso bili problem, problem je bila kurjava in veter je izbral ravno ta trenutek (ali pa ga prej nisem čutil), da je z ledenim jezikom oslinil moj vrat in polžel po hrbtu navzdol v področje ledvic. Tam okoli 37 km me dohitita in prehitita zajčka za 4 ure15 minut. Kaj hočemo takšno je objektivno stanje.

Tale ravnina po Dunajski je letos še daljša in še težja kot prejšnja leta. Privlak cilja je šibkejši od mraza, ki se zažira v kosti. Po drugi strani pa sem mu hvaližen, saj mi tudi po njegovi zaslugi ne pride na misel, da bi zahodil. Tam nekje čisto na dnu krivulje, me s pločnika pozdravi naša ultramaratonska legenda Zajec :clap: in mi pove, da je čas za finiš. Prav ima, ubogam ga in začnem finiširati (tempo ene 7 min/km). Pravljica ne traja prav dolgo. Čisto vsak navijač pride prav. Hvala vsem. Tik pred ciljem še dva kolega od ŠD Ribe in v cilju, ko sem od sreče dvignil roke in Alja :clap: , ki me slika ter čestita. Župan je očitno že obupal ( :lol: mu sploh ne zamerim), dobil pa sem le XL majico, ker je L majic že zmanjkalo (kako saj smo prijavili kakšno hočemo, pa še na štratni številki je pisalo). :evil: Čaja ali tople juhe v cilju nisem videl (za podrobnejše iskanje ni bilo moči), v roke so mi porinili pol litra mrzle vode, sam pa sem se smili, ker me je čakal še najtežji del tekme – prihod do avtomobila. Spotoma srečam Nano, in obljubim da pridem na analizo. :laola

Ko sem se preoblekel iztopim iz avta, sem tako zašklepetal z zobmi, da sem vedel, da sem poražen. Odstopil sem tik pred končnim ciljem in nisem šel na analizo. Noge bi še prepričal, da me ponesejo 10 minut do tja, dregetavica pa je bila premočna. Toplo zakurjen avto in 15 minut do toplega tuša doma sta bila preveč mikavna. Upam, da ste se imeli lepo. :piti:

Na koncu sem bil neizmerno srečen. Ne zaradi časa, ki je bil pod 4:25 (celo malo hitreje kot lani, ko se mi tudi ni izšlo, zaradi prejšnje bolezni), pač pa zaradi tega, ker je noga izdržala. Ja poškodba je dvojna, prizadene telo in dušo. In psiha rabi veliko dalj časa, kot telo, da si opomore. In ponovno sem se prepričal o nečem, kar pravzaprav že dolgo vem. Pomembno je, da lahko tečem in da v tem zopet uživam. Boljši časi bodo prišli sami po sebi. Nekoč. :wink:

**
Povzetek: Po poškodbi in premalo priprav en počasen tek. Do 35 km brez težav, potem še počasnej (mraz brrr). 4:24 in nekaj sekund skupaj na koncu. Vseeno bolje kot lani. :clap:
#292669
tae, hvala! :D
Obi, upam da je pomagal! ;)


Čestitke prav vsem, ki se v nedeljo niste ustrašili vremenskih razmer! :laola


Pa še kratko poročilo...

Po treh letih od moje prve 42ke je sledila še deseta, tudi ta v Lj.

Sam bi za jesen sigurno izbral kak drug maraton (razloge zakaj se Lj maratona ne udeležiti so navedli že drugi v tej temi), pa me je presenetilo rojstnodnevno darilo-štartnina za maraton. 8)
Za nedeljo sem pričakoval nekoliko boljše vremenske razmere, a se na žalost vremenarji tokrat niso zmotili. Misel na rekordne dosežke oz dober čas sem opustil že ob prvem jutranjem pogledu skozi okno (bela streha). :P

Ob prihodu v Lj sem kar nekaj časa presedel v avtu ob torbi, polni tekaških cunj. Kaj obleči? Glede superg sem se (na srečo) odločil že doma. :P Na koncu sem kar dobro zadel glede opreme, saj me v primerjavi z lanskim LM tokrat ni tako zeblo... 8)

Že med ogrevanjem sem opazil da le ni tako slabo kot je zgledalo skozi okno! :lol: V zadnjih tednih nas je vreme čist preveč razvadlo! :P Le kdaj bomo spet imeli priložnost tečt maraton ob sneženju? :D

S samim tekom sem zadovoljen, saj večjih kriz ni bilo. :) Prvi krog je potekal predvsem v družbi polmaratoncev. Nekje na 15.km sem ujel skupino z Nežo, katera je razpadla nekje na Dunajski. Nato pa tek v njeni družbi vse do cilja... če bi tekel sam, bi bilo mnogo težje!

Pa mi je končno uspel en LM brez večjih težav! :D
Letos sem z maratonskimi nastopi za razliko od lani precej bolj zadovoljen! :P

Naslednje leto pa verjetno najdem kak drug izziv (ali pa vsaj drugje)!


Hvala vsem za vzpodbujanje ob progi!! :laola
#292676
Evo poročolo, v glavnem sem si opremo za tek že v soboto pripravu sneg gor dol ni važno sem navajen važno da so rokavice he,he, preoblekel sem se v nekem bifeju ob Ljubljanci kjer sta bila tudi Avi in Alenovski ,spijemo kavo in odrvimo na štart seveda čez ograjo,v bližini zajčka za 3 uru dobr je.Pištola poči zaštartamo nekaj časa tečemo skupaj z Alenovskim ,Avijem nakar se Aviju udpre turbina in potegne za njem še Alenovski ostanem sam in nadaljujem svoj tempo 4 min.km če bo le šlo gre uredu,pridem v drugi krogggg kar še leti nakar me nekje v Šiški ujame skupina za 3 ure ki sta jo vodila Peter in Lojze in se priklopim zraven bolje kot da sam suliram gremo skupaj do Lesnine na Dunajski nato potegnem kokr je še ostalo in pridem v cilj nekako zadovoljen in srečen :D :D :D pa je šlo pod 3 ure,vsa čast navijačem,Loni & Marjanu za vspodbududo, :laola ma kaj cela Ljubljana odlični ste.Ne gre mi iz glave Muc ki je zamudil na štart in vseeno dosegel vrhunski čas,nič mi ni jasno :clap: :clap: ,se vidimo drugo leto :D :D :D :D :D :D :D :D :D
#292698
Sukar napisal/-a:Kolikor vem nas je letos na L.M. zastplao 5 Sukarjev,vsa čast Pet3 :D ki nas je potegnil iz povprečja :laola ,če sem koga pozabil ne mi zamertnt, poslušam ranokar Hendrixa HEJ JOE,lp iz Suk :D :D :D :D


pet3 mi asociira na odlične reške Let3, pred 42-imi leti (maratonska številka) preminuli Jimi je pa itaq še vedno legenda na svojem področju, primerljiv npr. z Emilom v maratonu
#292699
spela* napisal/-a: ... Čeprav sem napovedovala, da bom lovila rezultat 4 ure, je ta plan že zjutraj, ko sem pogledala ven, padel v vodo. Tako rekoč dobesedno. :lol: Tako da zajčka za 4 ure nisem niti videla, še manj pa lovila. :D

Škoda Špela ... sicer pa :clap:
#292701
Naj še sama dodam nekaj zahval in svojih komentarjev na letošnji Ljubljanski maraton.

Letos je to bil moj drugi maraton. Po tihem sem si želela, da popravim lanski rezultat, pa se ni izšlo, a sem vseeno bila vesela, saj sem letos premagala ne le kilometre, temveč tudi slabe vremenske razmere, slabost v želodcu, 'špikanje' v nogi, leno ščitnico....Res je letošnji maraton bil nekaj posebnega!

Najprej naj se zahvalim forumašici -tekačici, ki mi je pred dobrim mesecem prodala svoje Mizunke, ker njej niso ustrezale, meni pa so še kako prav prišle. Kombinacija teh superg in CEP dokolenk se je vsaj glede žuljev odlično obnesla! Stopala so sicer po 6 urah mokrote zgledala nekam čudne sivkasto belo zelene barve, (nekaj takega :mrgreen: ) in so se vrnila v normalno barvo šele po dolgi topli kopeli, čez nekaj ur...a žuljev pa kot rečeno, ni bilo! :D

Ob tej priliki se tudi zelo zahvaljujem celi ekipi fizioterapevtk v zdravstvenem domu, ki sta mi omogočile, da sem prišla na vrsto za laser in UZ terapijo ravno pravi čas pred maratonom! :cast: Kot kaže je vnetje dokončno odpravljeno!

Hvala tudi organizatorjem, vsem sodelujočim, glasbenikom, godbenikom, navijačem, sodelavcem, 'privat fotografom', sotekačem za družbo, skratka vsem! :laola

Posebej en velik HVALA hčerki, ki mi je na polovici proge prinesla vroč čaj, suhe rokavice in suho kapo, kar mi je ogromno pomenilo!!! Tisti čaj sem potem kar stiskala k sebi še nekaj časa, da sem se ogrela.....

:clap: :clap: :clap:
  • 1
  • 5
  • 6
  • 7
  • 8
  • 9
  • 11

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA