Moja vsakoletna želja in namen, ga je preteci. Tako sem se tudi letos odlocil in prijavil po ta pocen varianti dva kroga. Na to, kako sem oz. bom pripravljen, se nisem kaj prevec oziral. Sem si namrec tik pred koncem starega leta obljubil, da bom pretekel veliko manj in popil veliko manj piva, oboje v primerjavi z lanskim letom. Lani sem praznoval okrogli jubilej in si zadal, da bom vsak mesec pretekel eno okroglo dolžino.
Do julija je šlo, izpustil sem avgust, november in december. Piva se pa nisem branil.
Prve obljube sem se kar pridno držal, drugo sem pa dal še za kakšno leto na stran. Radenci so bili moj prvi letošnji maraton in edina letošnja pretecena razdalja daljša od sedmih osmin maratonske dolžine. Samo še ena je presegala dolžino tridesetih kilometrov, to je bila tista pomladanska varianta od Radovljice do Škofje Loke. Zategadelj sem že v Radencih
presenetil sebe in svoje telo ter z možgansko celico zavil v drugi krog. Telo se je kar hitro zacelo upirati signalu iz celice. Jap, pa je le šlo samo minuto slabše kot leto poprej, ko sem bil našpicen za goro premaknt!
Pa je tudi na Gorenjskem, kot po vsej naši deželi, začelo lstje rumeneti in odpadati, kot smo to rekli v prvem razredu. Z mojimi tekaškimi podvigi jeseni nisva bila ravno na ti. Se mi zdi, da je bil najdaljši tek ene devetnajst kilometrov. Pa še iz tega vikenda sem na naslednjega prestavljal dolgi tek, pa spet na naslednjega, pa.....
Neverjetno hitro je prišla sredina oktobra in z njim želja, katera se je do takrat zadrževala nekje zadaj okoli tilnika, po boljši pripravljenosti. Le-te pa od nikoder!
V celici se mi je pojavila eno zaporednje svetlozelenih, rumenih in svetlih številk. To so bila števila tri, štiri in nic. Kot v Štoparskem Vodniku sem iskal rešitev te barvno številcne kombinacije. Mislim, da sem do rešitve uganke, katero sem zastavil sam sebi, prišel v kakih dveh sekundah. Še bolj pa mi je moj možgan okupirala kombinacija zelene in svetle številke. Številke naj bi si sledile takole: 33000. Sem pa rešil prezapleteno in zagonetno
ponavljanje barv in števil! Kako naprej s temi števili, se mi je pojavila misel! 33 rečmo da pomeni eno metrično enoto za dolžino, (s colami ali palci se ne razumem preveč dobro), tiste tri O-je pa dodam številu in dobim 33OOO? Nene, mojster. Številka pa črka na gresta skupaj. Pri meni gredo skupaj le črke in barve ter števila in barve. Kaj pa potem? Ali so to tri ničle? Menim, da je to želeni čas. A maratona? Po mojem. Lani sem ga zamudu za minuto. Letos ga bom pa za najmanj deset. Pri mojem, za tekače, abnormalno visokem
indeksu telesne mase žal ne bo šlo (razmišljam pa še bolj hitro, kot je včasih smučal nekdanji bolgarski slalomist Peter Popangelov).
Dovolj z obremenitvami mojega možgana, se mi kar malo zasmili, ko mora prenašati take zapletene kombinacije, variacije, ponavljanja, ...., Eulerjeve integrale, Bernoullijeve enačbe,...., razmišljanja o homokintetiki,...., o otroških letih, ko smo ga naokol biksal, pa mopede šraual, pa vekijo vase zlival, pa u disko hodil,......, pa kapce in rutke nosil, pa pel kako lepo je v naši domovini biti mlad,....
Sem se tistega lepega deževnega predmaratonskega popoldneva odločil, da bom pivo pil. Pa smo šli mimo pumpe k sosedu po pir. Pa ga dejmo, da spet probam, če tisti recept izpred dveh let in pol še drži. Se pravi veliko piva in prav toliko, raje za odtenek več, vode. Okoli desete ure sem se že v posteljo zavalu. Bo le treba ponoči uro prestavit (spet ena izmed človeških nesmiselnih idej) in spat eno uro manj. Zaradi popitih tekočin, tisti večer, sem moral trikrat obiskati privatni prostorček, da sem lahko izpraznil svoj kestelček. Po tretjem obisku, se mi ni več spalo ne počivalo. Ta velik cagar na uri obešeni na steni je ravno dobro podlegel gravitaciji in ga je lastna teža prikovala na spodnji del, mali cagarček pa mu je pridno sledil, vendar bo moral počakati na še dva obrata svojega velikega brata, da se bosta sestala v najnižji točki. Tako sem si šel skuhati napitek moje mladosti - kavo, katero sem prvo popil pri dvajsetih letih.
Tema je še obdajala stanovanjsko zgradbo in me sploh ni zanimalo, kaj se dogaja zunaj. Pil sem kavo, gledal v belo (mislim da je na belo pleskana?) steno (kot ponavadi) in mislil nič (kot ponavadi). Pač, dogaja se mi to kot ponavadi. Ustanem, grem v službo in jo odslužim, grem po malega, domov pride draga, jemo, se igramo, gledamo televizijo, preberemo kakšno pravljico, malemu zgradim garažo (presenetim še sebe), gremo spat - vse kot po navadi. Pomladi in poleti sem približno dvakrat tedensko tekal že preden sem se odpravil služit. Popoldne se mi pač ni dalo, spet kot ponavadi!
Zunaj se kaže nekaj svetlega. Ja matr, pajade to ni sneh, si zabrundam. Ja pa je! Prov, si mislim (kot ponavadi). Pa si grem skuhat še eno kavo. Pa pojej tudi kaj, si mislim
in si skuham tisti preverjeni zajtrk. Počasi se še preostali del družine prebudi, prav tako moja nesojena tašča, ki je pokonci gotovo že dlje kot jaz. Bova kar malo prej morala na pot. Draga se odloči, da v takem ne bo tekla. Tudi jaz sem kar vesel takega vremena. Bom imel vsaj en zadovoljiv razlog za preteči samo en krog. Tako sem lahko pregnal vse strahove o (ne)pripravljenosti in ciljih o nekih barvnih številkah. Pa pejva! Poslovimo se od malčka in babice. Pred tem sem še približno deset minut porabil za čiščenje avtomobila. V Ljubljano se voziva z brzino, veliko nižjo od omejitve. Saj bi šlo hitreje, moram pa le odgovarjati za življenje svoje drage sopotnice in prav tako tudi za lastno. Ter seveda za svoje vozilo, katero tako lepo prede, da me sprašujejo od kod njemu tak glas. Zadnjega omenjenega pustiva tam nekje pri pivovarni ter odplundrava proti štartu. Zebe me takoj, zato poiščeva zavetje v gostilni. Tam ostaneva do približno petnajst minut pred štartom. V štartni blok se postavim brez ogrevanja, glasba mi daje toliko energije, da bi lahko črnce sledil. Če bi tekmo začel v nizkem štartu, bi jim pa, kakšnih dvajset metrov. Pa pejmo! Začnemo počasi, nikamor se mi ne mudi. Čas ni moj vodja, jaz sem njegov! Razmilšjam kako hitro naj tečem, razmišljam o študentskih letih, ko smo se z enko vozili na Jadransko, o razbijanju po znaku in prihodu policistov, o opravljanju vozniškega izpita v pijanem stanju, o dolgočasnem drgnjenju klopi na faksu, o mojih prvih polmaratonih, ko se je teklo po drugih trasah in v obratni smeri. Živalski vrt je za mano. Do tja sem slišal nekaj vzpodbud in sem jih vrnil. Kar hitro prečkamo Celovško ulico in se spet poveselim, da bom tekel samo ta kratkega. Tisti dve dolgi ravnini ob železnici in vzporedno z Dunajsko in že imam pred sabo zadnji del, zadnjo ravnino. Superge sem imel mokre ža na ovinku na Aškerčevo, rokavice pa prav tako. Ker so mi, nehote, padle v lužo. Nisem čutil utrujenosti, ne mraza, ne leve ritne mišice, katera mi še ne trningih nagaja. Zadnji kilometri so bili kar dolgi. Ampak vsaj desetkrat krajši, kot če bi jih tekel še v drugem krogu. Pred ciljem dobim še eno vzpodbudo dejmo radolca (ali je bilo izgovorjeno z velikim R ne vem). Vzpodbuda je do mene prišla šele deset metrov za glasom. Ker sem medtem nekaj razmišljal ali opazoval, kako pajek plete mrežo pod rdečo lučjo semaforja - le zakaj mu je rdeča tako všeč? Vzpodbuda se je za tisti kratek čas nastanila v meni, počakala, da sta si z mojo vestjo ali samozavestjo (sigurno drugo) segla v roko ter me nato pognala za par deset metrov, ko je spet utrujenost prevzela vodilno vlogo.
Hvala, kar ste v cilju položili zeleno preprogo samo zame. Čas ni bil za grajat, prej za pohvalit. Hladno mi postane, z drago greva v garderobo, kjer se kar hitro spravim pod grelec in v debati z desetkarko v miru srkam pivo. Kasneje v gostilnici Indeks ponovim vajo s pivom!
) čeprav sem jaz glavnino skupine zapustil v začetku 28-tega km zaradi obiska čudovitega gozda ob poti. Tiste tri, ali korikol koli že, minute nisem v celoti not spravil do konca, čeprav smo bili na vidljivi razdalji slabe minutke. Kljub temu sem imel v zaledju še par spremljevalcev na posameznih kilometrih. 
ne samo sneg 
Ker se mi zdi tvoja zgodba tako znana (sploh kar se tiče Hoferjevih copat), te bom kr direktno vprašal ... pa če se motim jbg sorry že vnaprej, če pa ne, pa tok bolš