Pred dvema letoma sem samo od strani gledala, saj sem imela prevelik buši za tek

, sem pa seveda že takrat sklenila, da enkrat poskusim tudi sama. Ker je kakopak želel teči tudi Mitja, je bil največji izziv, kako bom cel dan zdržala brez svojega sinka. Tako me pred tekom niso preganjale običajne skrbi (ali bom zmogla toliko preteči, kaj obleči, imam dovolj kilometrine, bo gleženj zdržal...), ampak mi je šlo na jok vsakič, ko sem pomislila na Roka samega v širnem svetu (no, na varnem pri nonotu).
Tako sva včeraj pustila kužka samega doma, Roka predala nonotu, pobrala sodelavko Mojco in se pojavila na štartu v Savudriji. Kup prijateljev in znancev, da je bilo kljub zamudi kar premalo časa za ves čvek in že smo se podali na dolgo pot. Vreme je bilo res idealno, mogoče pretoplo (ali pa je bila moja majica pretopla

), okrepčevalnice pogoste (razen med Bujami in Grožnjanom in vsaj še ena v dolini Mirne) in so ponujale tudi TOPEL ČAJ, proga kar pestra, najbolj se mi je vleklo tam pred Bujami, dostikrat so manjkale oznake (jih je spral dež), okrog Grožnjana megla kot pri Palčku Smuku

, spust do Mirne boleč, dolina Mirne pa prav blagodejna za moje uboge sklepe (mehka podlaga...), pa tudi vlekla se mi ni (na srečo sem jo spomladi dodobra spoznala), sredi doline me je neizmerno osrečil Mitjev SMS (Rok je srečen pri nonotu), cilj je bil zelo zelo dobrodošel (oba z možem sva po neuradnih rezultatih zasedla 4 mesto

). Tam pa bakalar, čaj, pivo, čvek, čestitke vsem sodelujočim... In še navijanje za prijatelja Martina in Mojco, novopečena ultramaratonca!

In že smo brzeli proti domu, svojim mladičkom v objem
Predragova organizacija je vsekakor specifična, ampak jaz sem mu zelo hvaležna za včerajšnji dan, odlično je bilo in upam, da se ob enaki priložnosti še vidimo!