- 21 Feb 2011, 10:40
#246781
Je bilo v soboto res dobro na tem trekingu. Kot prva dobra novica je bila, da mi je boljša polovica dala proste roke in noge. In kaj sem hotel kot poskušal to čimbolje izkoristiti. Ob 9.uri najprej štartajo ultraši, pol ure kasneje pa še mi. Se poženem od štarta res kot odvezan in mi gre res dobro. Najprej malo začetnega spusta in potem vzpona, da se kolona raztegne. Že kmalu zatem res adrenalinski spust po soteski do prve KT. Še sreča, da sem bil spredaj, da mi ni bilo treba čakati v koloni. Šlo je malo levo od potoka malo desno od potoka pa malo gor pa malo dol pa nekaj skokov na spodnjo ploščad in vse to do prve točke. Pridem do tja , že se odločim, za prvo bližnjico. Izkazalo se je, da je bila kar na mestu, čeprav sem bil že na samem začetkuves krvav. Takoj na vrhu sledi po pravi poti do vasi in že je druga KT. Od tam naprej optimalna trasa vodi pod daljnovodom, ki mu seveda sledim. Sredi poti nekje iščem naslednjo točko, ki jo seveda najdem spet v soteski kake 4 metre od zgoraj navzdol. Kaj hočemo spet skok navzdol,rata brez padca, se poštemplam in teramo dalje pod daljnovodom do naslednje vasi. Tam se odločim za bližnjico, ki me pripelje do glavne ceste, domačinka mi pove za kraj spodaj, juhu si mislim, čisto prav sem. Se spustim dol, naprej po poti, v glavi pa pravi sedaj pa iščeš slap. Samo bližje ko sem bil iskani točki manj je bilo slišati kakšen slap. Ampak slap je nekje nad potokom, potok pa v dolini. Se spustim kakik 30 višinskih metrov dol in evo potok in še lepše slišim kot da je slap. Res je. Se štemplam potem pa po hribčku v Grožnjan, Je pisalo v inštrukcijah,da so to oljčni nasadi. Vse kar je ostalo od teh nasadov so terase in veliko, veliko trnja. Ampak na to že zdavnaj ne gledam več. Vem samo to, da moram čimprej na vrh, kjer je naslednja KT. In dokler gre hrib gor je vse OK. Pridem ven iz vsega tega točno tam kjer si človek želi. Pod vhodom v mesto. Še skok skozi prvo ulico proti vrhu. In že najdem kontrolo. Samo vprašam, kateri pa sem, pa pravi tretji v kategoriji in sedmi skupno. Se mi kar fajn zdelo. ampak potem pa grozno... Vprašam domačina, kje je ta Parenzzana, pa pravi samo sledi tole spodnjo cesto naprej. In seveda grem naprej v desno pravilno je bilo pa levo. Tukaj pošteno oddelam še dobrih 5 km v eno smer in še ravno toliko v drugo nazaj. In pridem spet do Grožnjana. Pokličem mojo boljšo polovico, kajti sanj o rezultatu je konec. Se iščeva kakkšne pol ure, ampak ona je že tudi naprej. Sledi lov za njo, steza je popolnoma enostavna prav tako preostanek poti do cilja. Jo najdem takoj po predzadnji kontrolni točki in sledi eleganten sprehod v dvoje še do cilja. Drugače je blo pa prov fletno in in lep trening pred Škrapingom. Aja glede na to, da sem zgrešil na najlažjem delu se mi zdi, da sem imel odvezano tudi glavo. 
Še posebej zato, ker ta tekma ni štela za točke HTL. V razpisu piše (tudi v slovenščini 
Pa smo stekli še mi, saj je šlo najprej navzdol po asfaltu. Potem smo zavili med polja, steza se je začela vzpenjati, bilo je čedalje bolj blatno, ampak vsi so še vedno tekli. Tako smo pritekli do križišča, kjer se je steza spustila v narodni park Škarlinski kanjon. Z blatnimi supergami je bilo hitrostno plezanje pa strmih bregovih kar adrenalinsko. Menda sta se v kanjonu 2 poškodovala zaradi zdrsa. No, za enaga 100 % vem, ker je bil z naše ekipe. 
Zdrsnil ja kakšne 2 – 3 m globoko in pristal v vodi. Na srečo jo je odnesel le s potolčenimi koleni. Kanjon je bil zanimiv, vreden ogleda. Le za ogledovanje smo imeli bolj malo časa, ker smo morali gledati predvsem pod noge in kam se bomo prijeli.
Mislim, da niso hravaški tekmovalci nis nič manj tekmovalni od slovenskih. In kdor se le 1x tedensko sprehaja za nekaj ur, gotovo ne more prehoditi pohodniške trase niti v 5 urah, kaj šele v treh. To dokazujejo tudi rezultati. Med pohodniki je odstopilo kar 14 tekmovalcev.
. Nekaj sočnih kletvic je bilo potrebnih, da sem se izmotal iz trnja in našel prehod čez potok in pot proti zadnji kontroli. Na vrhu hriba je bil lep razgled na okoliške vinograde in pokrajino od Buj do Brtonigle. Še lahek tekaški del do cilja si mislim, pa sem se uštel, na superge se mi je lepilo blato, tako da sem moral neprestano brcati blatne kepe, drugače se mi je zdelo da vlečem jetniške krogle za sabo. Na cilju je bilo seveda vse pozabljeno še posebej ob dobrih testeninah, jabolčnem zavitku in medici. Pohvalno, da so gostoljubni organizatorji brezplačno poskrbeli tudi za lačne spremljevalce. Za piko na i pa je poskrbelo še vreme in nam naklonilo čudovit dan.
.