Moderatorji: ero, AVI, ziga, dragons
- 17 Mar 2013, 14:19
#301251
Že pripravljam poročilce, tačas pa samo še tukaj čestitke vsem, predvsem pa Vrtnici, ki je za dobrih 5 minut zgrešila prvo mesto v kategoriji in tako pristala na drugem mestu
Nazadnje spremenil ZdravkoC, dne 17 Mar 2013, 16:42, skupaj popravljeno 1 krat.
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 17 Mar 2013, 21:55
#301276
UltraBerikus 2013
Pakiranje je, kot običajno, najtežji del ultre
Ko srečam koga iz tekaških vrst, je zadnje čase najpogostejši pozdrav »kako je kaj s peto?«. Zgodba se kar ponavlja in vleče že predolgo. S takšno popotnico sem se pripravljal tudi na UltraBerikus.
V petek nabašemo Matej-mobil in že pijemo kapučino v Italiji na avtocesti.
Iz ikušenj vem, da je v italijanskih mestih zelo težko ali skoraj nemogoče parkirati v centru, zato me ni preveč presenetilo, ko smo krožili po enosmernih ulicah Vicenze in iskali hostel Ostello Olimpico.
Parkirni prostor, več kot kilometer vstran in nato z busom nazaj. Dvignemo štartne številke in si ogledamo prizorišče starta/cilja.
Še na špagete/makarone in nazaj v hostel na psihološke priprave na start.
Zjutraj, uro pred vstajanjem grem na WC in komaj gibljem desno peto. Boli. Pred zajtrkom že vzamem prvo pilulo. Po zajtrku moramo najprej spakirat, se odjavit, pospraviti prtljago v avto na oddaljenem parkirišču in spet z busom na točko oddaje prtljage. Zanimiva je bila oddaja prtljage. Pravzaprav je nisi oddal, temveč le zapustil v telovadnici. Prevzeli in sortirali so jo v tvoji odsotnosti in po tekmi nisi imel vstopa, temveč so ti jo izročili na podlagi štartne števike in oznake na prtljagi.
Na štartnem prizorišču srečamo Vanjo in Mitja. Nekaj fotk in dobre želje za tek ter na čekiranje za v startni boks. Italijan se dere po zvočnikih, mi pa se ne damo motit in čakamo na startni pok. Odštevamo od deset navzdol in gremo.
V prvih kilometrih izgubim vse naše iz vidnega polja. Še Vanja, ki je nekaj omenjala kilograme, je drvela z njimi naprej, pa kolikor koli jih je Itak sem pri kilah jaz zmagovalec. Iz mesta se proga začne vzpenjati na pri 100 vm klanec, dol, pa na drugi, pa spet na tretji … vse dokaj tekaško, čeprav sem jaz takoj uporabil spretnosti, ki sem se jih naučil, ko sem shodil. Tukaj sem malce obnavljal te veščine, navzdol pa sem poizkušal malo notri spravit zamujeno, vendar so bile večkrat poti ozke in vedno ni šlo prehiteti sprednjega.
Mitja nas je pofotkal na prvi okrepčevalni postaji, potem sem ga videl pa še na tretji, torej na menjalni postaji za dvojice na 34 km. Na tej postaji je igral godalni bend in med skalnimi votlinami je bila idila čarodejna. Tam sem se zadržal kar predolgo, okrog 10 minut.
Da ne omenjam silnih bolečin v peti, ki so se začele po tretji uri. Bolelo je sicer že takoj od starta, vendar ne tako zelo. Po tretji uri pa tam vse do tretje okrepčevalnice je bilo neznosno in pomislil sem, da bi to lahko bil moj zadnji dolgi tek, dokler se ne rešim te nadloge. Zanimivo, po tretji postaji spet stečem in kmalu pozabim na bolečine. Kar dobro uro ali dve je trajalo odlično počutje, vseskozi prehitevam, petna bolečina pa se je skrila nekje zadaj, čeprav ni minila.
Teren je bil pa deloma fantastičen, deloma pa fantastično blaten, čeprav za to skoraj ni bilo vremenskega razloga. Ponekod se je blato lepilo na copate, da me je kar sezuvalo. Predzadnja okrepčevalnica mi daje upanje, da je le še kak osamljen vzpon, po zadnji postaji pa bo itak le še bolj tek v cilj. Napaka. Po predzadnji postaji so se sres nadaljevali vzponi bolj zmerno, vendar so se mi zdeli vzponi po zadnji postaji povsem odveč. Iz diagrama višin sem pričakoval vse kaj drugega, kot kar naprej gor-dol. Moral sem uporabiti tudi čelno svetiko, kar pomeni, da nisem prišel po svetlem v cilj. Oznake so bile odlične in za noč so bile dodane odesvne oznake. Na koncu pogled z vrha hriba na osvetljeno baziliko v Vicenzi in še kak kilometer po ulicah in konec lušnega.
V cilju mi pripnejo medaljo, a okrepčevalnica je bila najslabše založena. Na hiro se orientiram in krenem proti deponiji prtljage, ki je ca 500 m vstran. Po poti srečam Mateja in iz razgovora izvem, da so delili nek finišer paketek, ki ga nisem prejel. Vrneva se nazaj in prejmem še to ultra lahko boršo.
Sledi tuširanje, makaroniada, pivce, selitev na parking s pešačenjem za regeneracijo in avto-transfer v smeri Ljubljane.
Po garminu mi je namerilo razdaljo 67,81 km. Na koncu sem imel vseeno dober občutek, saj sem ponovno prebrodil neznane težave. Naslednja preizkušnaj je že na pragu: Zg-Čazma
Pakiranje je, kot običajno, najtežji del ultre
Ko srečam koga iz tekaških vrst, je zadnje čase najpogostejši pozdrav »kako je kaj s peto?«. Zgodba se kar ponavlja in vleče že predolgo. S takšno popotnico sem se pripravljal tudi na UltraBerikus.
V petek nabašemo Matej-mobil in že pijemo kapučino v Italiji na avtocesti.
Iz ikušenj vem, da je v italijanskih mestih zelo težko ali skoraj nemogoče parkirati v centru, zato me ni preveč presenetilo, ko smo krožili po enosmernih ulicah Vicenze in iskali hostel Ostello Olimpico.
Parkirni prostor, več kot kilometer vstran in nato z busom nazaj. Dvignemo štartne številke in si ogledamo prizorišče starta/cilja.
Še na špagete/makarone in nazaj v hostel na psihološke priprave na start.
Zjutraj, uro pred vstajanjem grem na WC in komaj gibljem desno peto. Boli. Pred zajtrkom že vzamem prvo pilulo. Po zajtrku moramo najprej spakirat, se odjavit, pospraviti prtljago v avto na oddaljenem parkirišču in spet z busom na točko oddaje prtljage. Zanimiva je bila oddaja prtljage. Pravzaprav je nisi oddal, temveč le zapustil v telovadnici. Prevzeli in sortirali so jo v tvoji odsotnosti in po tekmi nisi imel vstopa, temveč so ti jo izročili na podlagi štartne števike in oznake na prtljagi.
Na štartnem prizorišču srečamo Vanjo in Mitja. Nekaj fotk in dobre želje za tek ter na čekiranje za v startni boks. Italijan se dere po zvočnikih, mi pa se ne damo motit in čakamo na startni pok. Odštevamo od deset navzdol in gremo.
V prvih kilometrih izgubim vse naše iz vidnega polja. Še Vanja, ki je nekaj omenjala kilograme, je drvela z njimi naprej, pa kolikor koli jih je Itak sem pri kilah jaz zmagovalec. Iz mesta se proga začne vzpenjati na pri 100 vm klanec, dol, pa na drugi, pa spet na tretji … vse dokaj tekaško, čeprav sem jaz takoj uporabil spretnosti, ki sem se jih naučil, ko sem shodil. Tukaj sem malce obnavljal te veščine, navzdol pa sem poizkušal malo notri spravit zamujeno, vendar so bile večkrat poti ozke in vedno ni šlo prehiteti sprednjega.
Mitja nas je pofotkal na prvi okrepčevalni postaji, potem sem ga videl pa še na tretji, torej na menjalni postaji za dvojice na 34 km. Na tej postaji je igral godalni bend in med skalnimi votlinami je bila idila čarodejna. Tam sem se zadržal kar predolgo, okrog 10 minut.
Da ne omenjam silnih bolečin v peti, ki so se začele po tretji uri. Bolelo je sicer že takoj od starta, vendar ne tako zelo. Po tretji uri pa tam vse do tretje okrepčevalnice je bilo neznosno in pomislil sem, da bi to lahko bil moj zadnji dolgi tek, dokler se ne rešim te nadloge. Zanimivo, po tretji postaji spet stečem in kmalu pozabim na bolečine. Kar dobro uro ali dve je trajalo odlično počutje, vseskozi prehitevam, petna bolečina pa se je skrila nekje zadaj, čeprav ni minila.
Teren je bil pa deloma fantastičen, deloma pa fantastično blaten, čeprav za to skoraj ni bilo vremenskega razloga. Ponekod se je blato lepilo na copate, da me je kar sezuvalo. Predzadnja okrepčevalnica mi daje upanje, da je le še kak osamljen vzpon, po zadnji postaji pa bo itak le še bolj tek v cilj. Napaka. Po predzadnji postaji so se sres nadaljevali vzponi bolj zmerno, vendar so se mi zdeli vzponi po zadnji postaji povsem odveč. Iz diagrama višin sem pričakoval vse kaj drugega, kot kar naprej gor-dol. Moral sem uporabiti tudi čelno svetiko, kar pomeni, da nisem prišel po svetlem v cilj. Oznake so bile odlične in za noč so bile dodane odesvne oznake. Na koncu pogled z vrha hriba na osvetljeno baziliko v Vicenzi in še kak kilometer po ulicah in konec lušnega.
V cilju mi pripnejo medaljo, a okrepčevalnica je bila najslabše založena. Na hiro se orientiram in krenem proti deponiji prtljage, ki je ca 500 m vstran. Po poti srečam Mateja in iz razgovora izvem, da so delili nek finišer paketek, ki ga nisem prejel. Vrneva se nazaj in prejmem še to ultra lahko boršo.
Sledi tuširanje, makaroniada, pivce, selitev na parking s pešačenjem za regeneracijo in avto-transfer v smeri Ljubljane.
Po garminu mi je namerilo razdaljo 67,81 km. Na koncu sem imel vseeno dober občutek, saj sem ponovno prebrodil neznane težave. Naslednja preizkušnaj je že na pragu: Zg-Čazma
Nazadnje spremenil ZdravkoC, dne 17 Mar 2013, 22:49, skupaj popravljeno 2 krat.
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
- 17 Mar 2013, 22:11
#301277
Še enkrat vsem za dober tek, poleg tega tebi, Zdravko, za odlično poročilo, Maji pa še posebej 
za rezultat in uvrstitev 
LP, vencelj
za dober tek, poleg tega tebi, Zdravko, za odlično poročilo, Maji pa še posebej za rezultat in uvrstitev LP, vencelj
Nikoli ne izgubljaj časa s prerekanjem o nečem, kar ne bo pomembno zadnjih pet minut tvojega življenja!
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
http://goyourownway-vencelj.blogspot.com/
http://vencelj-sportnik.blogspot.com/
- 17 Mar 2013, 23:01
#301282
Čestitke Maji, Mateju, Vanji, Boštjanu in Zdravku!
Maja, super si šla. Niti malo presenetljivo.
Maja, super si šla. Niti malo presenetljivo.
- 18 Mar 2013, 00:22
#301286
No, pa se bom še jaz enkrat le spravila k pisanju poročila….
Najprej hvala vsem za vzpodbudo, mi veliko pomeni in pa čestitke tudi z moje strani vsem sotekačem
V petek popoldan prispemo v Vicenzo in res hitro ugotovimo, da sta Italijani in angleščina dvam pojma, ki ne gresta skupaj. Ko po 40 minutah le najdemo naše prenočišče, nadaljujemo z iskanjem parkirišča, saj bi nas tisti pri hostlu stal debelih 46€. Naletimo še na sicer zelo ustrežljivo italijanko, a kaj, ko mi res ne razumemo te njihove šprahe
Po prevzemu številk in večerji, še kakšno rečemo, z Zdravkom pogledava profil proge, ki pa se nama naslednji dan ni zdel ravno točen
, ura je hitro nekaj čez 23 in treba je iti spat… Ponoči se zbudim iz sanj, ha, pa sem že čez tekmo 
kar se mi še ni zgodilo. Žal pa ni šlo dobro, upam da bo v resnici bolje…
Zjutraj nas zbudi sonček (v resnici budilka ) opravimo vse potrebno in že smo na štartu. Obvezne opreme nihče ne pregleduje, zadostuje, če imaš pri sebi nahrbtnik. Energija je prava, odštevanje in gremo.
Že na prvem klančku na poti iz mesta jih precej zahodi…no ja, tako hitro se pa res ne damo, pomislim. Prvih 10 km mi res hitro mine, prehitro, tako da izpustim prvo okrepčevalico. Seveda napaka. Ni kaj, pri 15 km se je treba ustavit in vzeti pijačo iz nahrbtnika. Punca, ki sem jo malo prej prehitela švigne mimo. Ok, gremo dalje…. Do 20 kilometra, kjer me iz razmišljanja zbudi trd pristanek. Avč…Ne vem kako mi je uspelo skoraj po ravnem tako pogrnit, res mi še danes ni jasno. Za mano priteče Italijan in ko mu že tretjič zagotovim, da sem ok in se mu zahvalim za pomoč gre dalje. Roka sicer peče, rebro boli, drugače vse ok. No, še dobro, gremo dalje, od tu naprej bolj skoncentrirana na progo. Ne vem zakaj, mogoče zato, ker sem tokrat imela pri sebi uro, ampak kilometri kar niso šli nikamor. Pa še niti na polovici nismo. Ko ne zdržim več tega, da se (vsaj meni se je tako zdelo) počasi vlečem skozi progo, vzamem iz nahrbtnika mp3. To pa je res del obvezne opreme Pomaga, dokaj kmalu presenečeno srečam Mateja in skupaj prideva do glavne postaje, kjer že čaka tudi MitjaG. Vzamem prvi gel, uf, odlično…dokler se ne oglasi moj želodec. In vsak spust postane muka. Ne gre, vzamem še en gel od katerega je več škode kot koristi in na 46 km ne zdržim več…. Ne vem kje sta Italijanki, katerima “bežim” že 20 km…. kmalu izvem Eno kasneje še ujamem, opa, govori angleško, izvem da je do konca še 13 km. Še dobro, ker ne morem več, na gel pa nočem niti pomislit, čeprav imam pri sebi še dva. Itak pa, zdaj bi glede na profil morala biti pred nami bolj kot ne ravnina…niti ne Tudi ko že zagledaš mesto, neee, proga gre še cik cak po njivi, direkt bi bilo pa res brez veze Ko le pridem do obzidja, me pričaka najlepši pogled na celi progi…s poznim soncem obsijana Vicenza. Prelepo.
In še zadnje presenečenje zame, ko pred sabo zagledam eno od Italijank. Ja nič, te prilike pa res ne gre izpustiti, pospešim še za zadnja dva kilometra in tukaj je- CILJ
Tehnično so vzponi precej “lepi”, tudi spusti, paziti je bilo treba predvsem zaradi blata. In proga je res odlično označena. Verjetno je najtežja ravno konstantna menjava ritma.
No, pa da ne dolgovezim še bolj, hvala fantoma za družbo, me veseli, da sem spoznala tudi Vanjo in MitjaG in kot vedno, BILO JE FAJN
Najprej hvala vsem za vzpodbudo, mi veliko pomeni in pa čestitke tudi z moje strani vsem sotekačem
V petek popoldan prispemo v Vicenzo in res hitro ugotovimo, da sta Italijani in angleščina dvam pojma, ki ne gresta skupaj. Ko po 40 minutah le najdemo naše prenočišče, nadaljujemo z iskanjem parkirišča, saj bi nas tisti pri hostlu stal debelih 46€. Naletimo še na sicer zelo ustrežljivo italijanko, a kaj, ko mi res ne razumemo te njihove šprahe
Po prevzemu številk in večerji, še kakšno rečemo, z Zdravkom pogledava profil proge, ki pa se nama naslednji dan ni zdel ravno točen
, ura je hitro nekaj čez 23 in treba je iti spat… Ponoči se zbudim iz sanj, ha, pa sem že čez tekmo kar se mi še ni zgodilo. Žal pa ni šlo dobro, upam da bo v resnici bolje… Zjutraj nas zbudi sonček (v resnici budilka
) opravimo vse potrebno in že smo na štartu. Obvezne opreme nihče ne pregleduje, zadostuje, če imaš pri sebi nahrbtnik. Energija je prava, odštevanje in gremo. Že na prvem klančku na poti iz mesta jih precej zahodi…no ja, tako hitro se pa res ne damo, pomislim. Prvih 10 km mi res hitro mine, prehitro, tako da izpustim prvo okrepčevalico. Seveda napaka. Ni kaj, pri 15 km se je treba ustavit in vzeti pijačo iz nahrbtnika. Punca, ki sem jo malo prej prehitela švigne mimo. Ok, gremo dalje…. Do 20 kilometra, kjer me iz razmišljanja zbudi trd pristanek. Avč…Ne vem kako mi je uspelo skoraj po ravnem tako pogrnit, res mi še danes ni jasno. Za mano priteče Italijan in ko mu že tretjič zagotovim, da sem ok in se mu zahvalim za pomoč gre dalje. Roka sicer peče, rebro boli, drugače vse ok. No, še dobro, gremo dalje, od tu naprej bolj skoncentrirana na progo. Ne vem zakaj, mogoče zato, ker sem tokrat imela pri sebi uro, ampak kilometri kar niso šli nikamor. Pa še niti na polovici nismo. Ko ne zdržim več tega, da se (vsaj meni se je tako zdelo) počasi vlečem skozi progo, vzamem iz nahrbtnika mp3. To pa je res del obvezne opreme
Pomaga, dokaj kmalu presenečeno srečam Mateja in skupaj prideva do glavne postaje, kjer že čaka tudi MitjaG. Vzamem prvi gel, uf, odlično…dokler se ne oglasi moj želodec. In vsak spust postane muka. Ne gre, vzamem še en gel od katerega je več škode kot koristi in na 46 km ne zdržim več…. Ne vem kje sta Italijanki, katerima “bežim” že 20 km…. kmalu izvem Eno kasneje še ujamem, opa, govori angleško, izvem da je do konca še 13 km. Še dobro, ker ne morem več, na gel pa nočem niti pomislit, čeprav imam pri sebi še dva. Itak pa, zdaj bi glede na profil morala biti pred nami bolj kot ne ravnina…niti ne Tudi ko že zagledaš mesto, neee, proga gre še cik cak po njivi, direkt bi bilo pa res brez veze Ko le pridem do obzidja, me pričaka najlepši pogled na celi progi…s poznim soncem obsijana Vicenza. Prelepo. In še zadnje presenečenje zame, ko pred sabo zagledam eno od Italijank. Ja nič, te prilike pa res ne gre izpustiti, pospešim še za zadnja dva kilometra in tukaj je- CILJ
Tehnično so vzponi precej “lepi”, tudi spusti, paziti je bilo treba predvsem zaradi blata. In proga je res odlično označena. Verjetno je najtežja ravno konstantna menjava ritma.
No, pa da ne dolgovezim še bolj, hvala fantoma za družbo, me veseli, da sem spoznala tudi Vanjo in MitjaG in kot vedno, BILO JE FAJN
- 18 Mar 2013, 08:15
#301295
Bom še jaz malo naložila, čeprav sta vrtnica23 in ZdravkeC tako lepo opisala našo pustolovščino po italijanskih gmajnah.
Spomladi trail tekov še ni v izobilju in pride prav tudi Ultrabericus, saj v pravih hribih, kjer so lepi razgledi, gorska pokrajina in kar še sodi zraven, tekači še nimamo kaj iskati. V soboto smo le tu in tam uzrli kak razgled na ravno pokrajino spodaj, pa kake skale smo tudi videli (tekli smo prav skozi 2 plezališči). Ampak meni je to kar manjkalo. V resnici je bilo, kot bi tekala po domačem Marku, Stari gori, Panovcu in Kekcu.
Vesela sem bila tudi slovenske družbe, tudi če smo se kmalu po štartu razkropili, je vseeno lep občutek, da nas je več rojakov
Drugače pa je bilo lepo poskrbljeno za tekače, proga odlično označena, okrepčevalnic ravno prav in super založene. Meni se je spet za dobitno kombinacijo izkazal marmorni kolač (z okrepčevalnic) in domači bezgovec (s čimer me je, poleg marsičesa drugega, zalagal moj mož
). Jaz se na vsaki okrepčevalnici načrtno ustavim vsaj za nekaj minut, saj le tako zadosti pojem in popijem, kar se mi obrestuje v nadaljevanju. Navsezadnje mi je cilj z nasmehom preteči progo, minute mi ne pomenijo toliko.
Razen okrog 20. kilometra, ko sem imela malo krize, mi je pot hitro minila, počutila sem se super. Edino na koncu sem jim pa že malo zamerila, Italijanom, ko so nas gonili po vseh mogočih hribčkih. Aja, in pri vseh urah, satelitih in ne vem čim še, je proga skoraj 3km daljša od razpisane. Vesela sem bila tudi, da sem v cilj pritekla ravno s temo in mi ni bilo treba iskati čelke.
Potem pa možev objem, pivo in čips (zdrava regeneracija ), ter hitro proti domu, sinku v objem. Tako da se žal v cilju nismo več videli z Zdravkom in Majo, pokramljala sva edino z naključno mimoidočim Matejem. Čestitke ostalim sotrpinom! 
Spomladi trail tekov še ni v izobilju in pride prav tudi Ultrabericus, saj v pravih hribih, kjer so lepi razgledi, gorska pokrajina in kar še sodi zraven, tekači še nimamo kaj iskati. V soboto smo le tu in tam uzrli kak razgled na ravno pokrajino spodaj, pa kake skale smo tudi videli (tekli smo prav skozi 2 plezališči). Ampak meni je to kar manjkalo. V resnici je bilo, kot bi tekala po domačem Marku, Stari gori, Panovcu in Kekcu.
Vesela sem bila tudi slovenske družbe, tudi če smo se kmalu po štartu razkropili, je vseeno lep občutek, da nas je več rojakov
Drugače pa je bilo lepo poskrbljeno za tekače, proga odlično označena, okrepčevalnic ravno prav in super založene. Meni se je spet za dobitno kombinacijo izkazal marmorni kolač (z okrepčevalnic) in domači bezgovec (s čimer me je, poleg marsičesa drugega, zalagal moj mož
). Jaz se na vsaki okrepčevalnici načrtno ustavim vsaj za nekaj minut, saj le tako zadosti pojem in popijem, kar se mi obrestuje v nadaljevanju. Navsezadnje mi je cilj z nasmehom preteči progo, minute mi ne pomenijo toliko.Razen okrog 20. kilometra, ko sem imela malo krize, mi je pot hitro minila, počutila sem se super. Edino na koncu sem jim pa že malo zamerila, Italijanom, ko so nas gonili po vseh mogočih hribčkih. Aja, in pri vseh urah, satelitih in ne vem čim še, je proga skoraj 3km daljša od razpisane. Vesela sem bila tudi, da sem v cilj pritekla ravno s temo in mi ni bilo treba iskati čelke.
Potem pa možev objem, pivo in čips (zdrava regeneracija
), ter hitro proti domu, sinku v objem. Tako da se žal v cilju nismo več videli z Zdravkom in Majo, pokramljala sva edino z naključno mimoidočim Matejem. Čestitke ostalim sotrpinom! 
- 18 Mar 2013, 09:14
#301306
Alora čestitke vsem...Dobr ste ga tole žgal!
Tom & Jerry Adventure team
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA