No, pa se bom jaz ojunačil in spisal poročilo svoje prve ultre. Supermaraton Zagreb - Čazma je uspel. Vremenske razmere so bile ekstremne. Organizator je rekel, da takšnega vremena (vetra in mrazu) v vsej 38 letni zgodovini ne pomni, pa je bila tekma tudi v novembru. Kot napovedano je bil veter v prsa, le da je bil močnejši kot v napovedih. Odločitev, da se oblečem troslojno je bila prava. Pa še kapa na glavo in buff čez ušesa in nos. Na okrepčevalnicah banane v snegu, v kozarcih soka in vode se je začel delati led. Organizacija sicer vrhunska. Policaji na vsakem (!) križišču in ko vidijo osamljenega jezdeca, ki se približuje takoj ustavijo promet, da ne bi slučajno izgubil kakšne dragocene sekunde na poti do Čazme. Presenečen sem bil tudi nad prvo pomočjo. Rešilci se non-stop vozijo po cesti naprej in nazaj, da bi pobrali ali pomagali komu, ki bi slučajno omagal. V cilju tuši kar v hotelu. Edini minus, da so bile na razpolago le 3 sobe in smo se načakali. V brezplačno štartnino je bil vštet tudi topli obrok – kosilo s pijačo po izbiri. Mislim, da smo vsi izbrali veliko Ožujsko. Navijačev zaradi slabega vremena z vetrom ni bilo, tudi v cilju ne. Odpadla je celo moto alka. Koliko točno nas je teklo ne vem, ni še uradnih rezultatov zunaj. Glede na množico na štartu, bi rekel, da nas je bilo najmanj toliko, kot na predprijavi (74). Organizator je rekel, da so bili časi zaradi vremenskih razmer v povprečju 30 minut slabši, kot prejšnja leta. Sem pa pridelal 5:21:56 na koncu. 3 minute mi je vzelo še slikanje pred vhodom v Čazmo z mojo famozno kamero, ki zašteka ravno takrat, ko ne bi smela. Ampak tisto tablo "Prijatelj djece" sem hotel na sliki, pa minute gor ali dol! Sledil je »šprint« v ciljni – 1 km dolg hrib. Čeprav sem bil že čisto brez moči (zadnje kilometre sem celo po klancih navzdol komaj tekel pod 6:00), sem dobil naenkrat neizmerno energijo, ko sem zagledal tista dva Čazmanska zvonika sem res pritisnil na plin in celo dohitel tekača, ki me je prehitel ob mojem fotografiranju Čazme.
Moja prva Čazma bo ostala v lepem spominu, pridem zagotovo še večkrat. Ima neko posebno energijo ta tek. Všeč mi je tudi podelitev diplom in medalj. Medaljo ti ne obesijo okrog vratu, ko prideš skozi cilj, ampak kličejo vsakega posebej na oder in ti čestitajo. Kot na Sladkih 6, res lepo!
Zaenkrat par slikic za pokušino na tej povezavi:
https://picasaweb.google.com/1133267912 ... directlinkSeveda pa čestitke vsem, ki so v slabih vremenskih pogojih premagali to razdaljo!
