Da bo vsaj eno poročilo
Smo pa imeli s sabo tudi zmagovalca v svoji kategorji - Ivan Tacer je nameč zmagal v kategoriji M75
Rimskih 42.195
Maraton, ki so ga včasih šteli med 10 največjih, je danes najbrž med 10 v evropskem merilu, dobrih 10k tekačev v cilju je prav gotovo eden od razlogov. Zato se je vsaj pri meni že v začetku moje maratonske poti pojavil na spisku "must to run"
Organizacija brezhibna, nima zastonj oznake Road race Gold. Expo, kot je pri večjih maratonih v navadi, kar precej velik, prevzem štartnih številk po zaslugi skupinske prijave zelo hiter, so pa malce pozabili na ostali del paketa - majice in nahrbtnike. Pa smo s pomočjo predstavnice Barbare hitro rešili. Ostali del sejma med manj zanimivimi, cene čisto nič sejemske, popusti "smešni" - vsaka spletna trgovina ima boljše cene. Veliko več smo odnesli od predstavnikov drugih maratonov, vabili so nas celo v Kurdistan
Smo pa navezali stik s predstavnico maratona v Amsterdamu, kamor gremo v jeseni.
Še to - za štartnino smo dobili nahrbtnik, bombažno majico, energijski napitek, vodo in pistacije
Ter seveda nedeljski maraton in kar gre zraven.
Maraton -
štart in cilj okrog znamenitega Koloseja, oddaja garderob v tovornjake, ki so jih kasneje prestavili v ciljni iztek. Lepo po številkah, par sto metrov pred štartnimi boksi. Brez prerivanja, brez nervoze. Sprehod 100m in prva kontrola za bokse. Nato pa še sprehod do samega štartno ciljega prostora in še ena kontrola. Boksi ogromni, prve vrste zasedene in gneča, zadaj prostora kolikor hočeš. Za ogrevanje, slikanje, za zadnji wc postanek. Iz wc-ja sem odtekel direktno na štart
Štart brez pretirane gneče, res široka cesta je dovoljevala tudi prehitevanje že v prvih metrih maratona. In v prvem klančku, ki nas je čakal tudi čez slabih 40 kilometrov. Ali čez dobre 3 ure, vsaj upal sem tako
Prvi kilometri so precej ravninski, malo kock, več asfalta. Ukvarjal sem se sam s sabo, z gelom in fotoaparatom, s slikanjem. In pobiranjem gela - v petem kilometru mi je padel iz žepa, pobiranje je bilo manjši adrenalinski šok
Drugi šok pa še sonce, ki se je prikazalo iza oblakov za 5 minut. Toliko, da sem se imel čas skregati sam s sabo, če se ne znam obleči in če prvič tečem v takih razmerah. Na srečo je veter kmalu pripihal oblake in dolgi rokavi niso bili več odveč. Še več, končo sem našel mesto, kamor sem skril gel. Da je prvih 10 km minilo še hitreje so pripomogla še mravljinčasta stopala. Preveč zategnjene vezalke? Nogavčki, ki sem jih imel prvič za maraton? Oboje skupaj? Bravo zame, še ena novost, ki je na maratonih pač ne testiraš
Počutje se je počasi izboljševalo, mravljinci so izginili, počasi sem padel v ritem. Marjana, ki me je vmes ujel, sem spustil naprej, tempo je imel prehiter zame, pohecala sva se, da se pred ciljem še vidiva. Čas na 10ki po planih in željah, da bi le trajalo. Trasa ni bila preveč razgibana, tekli smo bolj po predmestju, gledalcev mestoma precej, mestoma nič . Polovička je prišla kar hitro, tempo še vedno po željah, naslednjih par kilometrov sem porabil za preračunavanje končnega časa. Vse več je bilo teka po kockah, vse več je bilo oviknkov, vse več sem jih prehiteval. Že pred zadnjo tretjino maratona jih je nekaj hodilo, davek prehitrega štarta pač. Svoje je dodal še najdaljši klanec, kakih 500m vzpona okrog enega manj obiskanih koncev maratona in končno obrat nazaj proti centru mesta. Nepričakovano sem na 28ki prehitel Marjana. Premalo dolgih tekov in najbrž prehiter štart in tempo je moral kar precej zmanjšati. Na srečo meni moči še niso pohajale, na bogato založenih okrepčevalnicah sem pridno pobiral po vrsti vodo za poplaknit gel, energijski napitek, pa banane ali suho sadje in še eno vodo za pregnat sladkor po grlu. In za izpiranje sladkobe iz rok in soli iz obraza.
Zadnjih 10 km je speljanih po centru mesta, po ozkih ulicah in mimo veliko rimskih znamenitosti. Na 33ki najprej na Piazza Navona, kjer so precej časa nazaj dirkali s konji in z znamenitim vodnjakom štirih rek, pa potem ovinek za 90 stopinj in v eno od ozkih kamnitih uličic, ki jih v centru ne zmanjka. Fontano in trg di Trevi smo pretekli v 5ih sekundah, pred 35im kilometrom smo se približali cilju na 500m zračne razdalje. Na Piazzi Venezia so presenetili naši navijači, najprej Igor in nato še Anja in Ana. Tu sem še drugič izgubil fotoaparat, ki ga je bilo hudičevo težko pobrati in teči dalje. Kot je bilo težko gledat sotrpine skozi ulico na nasprotno stran, vedoč da imaš do tja še vsaj 15-20 minut. 20 minut kock, ki so mi šle vse bolj na živce. Končno smo pritekli mimo tako znamenitih Španskih stopnic, ki me tudi tokrat niso prav nič impresionirale. Edino zadovoljstvo sem imel, ker sem vedel, da je do cilja manj kot 4 kilometre. Še zadnje štiri kilometre, najbolj razgibane kilometre na celi trasi, seveda po kockah. Ker drugače ne znam, sem tudi tokrat stisnil zobe in skušal ohranjati tempo, ki je počasi a vztrajno počasi padal. Oznake 40km sem se razveselil, malce manj tistega klančka izpred treh ur. Ki je bil tokrat še daljši kot prej, še strmejiši. Z mislimi samo še na cilj sem se privlekel do loka "ultimo kilometro". Zadnji kilometer je večinoma okrog Koloseja, najprej vzpon, na drugi strani pa iztek v cilj. Končno, po treh urah, 25ih minutah in pol.
Zadovoljen z rezulatom, prezebel, z novo medaljo za vratom najprej po svojo garderobo. Pogled na utrujene a zadovoljne face sotrpinov, paziti je bilo treba, da nisi koga pohodil. Šotori za preoblačenje so bili skriti za tovornjaki, imel sem srečo, da sem dobil svoj konec klopce. Je pasalo posedeti in se prav počasi preobleči. In nato odtavati do prvih naših, do ekspresne gravure medalj, do ostalih naših maratonk in maratoncev in navijačev. Po zaslužene in prigarane stiske rok, nasmehe in veselje nad osebnimi zmagami.
Rimski maraton si vsekakor zasluži svoje mesto med "drugo ligo" maratonov. Sama trasa ni najlažja in najhitrejša, je malce preveč razgibana in predvsem ovinkasta, teče se po moje vsaj tretjino po sicer gladkih kockah. Obkroži vse glavne znamenitosti v mestu, smo pa letos izjemoma tekli po malce spremenjeni trasi, izpustiti smo morali del okrog Trga Sv. Petra. Se pravi po unikatni trasi
Obstajajo lepši, lažji maratoni, tudi taki z več gledalci, a je vseeno eden boljših evropskih maratonov. Ocena 8,5 od 10
Družba pa kot ponavadi na naših odpravah
Hvala vsem za fajn preživet vikend
