Zadnje novičke

[muc]

Bravo in čestitke vsem!!!

[meža stane]

https://plus.google.com/photos/10794124 ... 5152437906

[katka005]

Poročilo včerajšnjega osvajanja Kališča. luštno je blo, naporno, ampak še pridemo!
bravoo vsem!!

http://katka005.blogspot.com/2013/04/6- ... -2013.html

[milan]

Saj ne morem verjeti. Imeli smo idealne razmere. Kljub snegu oz. ravno zaradi njega sem izboljšal svoj osebni rekord. Dan potem, danes dopoldne pa je bilo na vrhu -2°C. Naša bob steza je lepo zmrznila. Si nisem drznil poskusiti. Hitrost bi bila vsaj x3. Škoda pajkic, in riti

[TONEK]

Ja, Milan, kljub ojuženosti drsalnice, je nisem upal preizkusiti, saj je bila v zgornjem delu zelo strma in hitra kot telegram, tako , da sem pikal ob njej po celem snegu. V spodnjem delu pa se je dalo lepo podrsavati s čevlji in dosegel os. rekord spusta - 19min.
Danes sem že šminkiral v novi majici. Naši je zelo všeč.

[MARJANZUP]

bilo je super le malo premrzlo zame, mam rajši bolj poletne temparature

pa še proga GARMIN


http://connect.garmin.com/activity/293942160

[thief]

Tokrat sem se te prireditve udeležil drugič in verjetno ne zadnjič. Zame, ki imam rad daljše in razgibane tekme, je to super prireditev. Pogrešam le malo več udeležencev in s tem konkurence.
Še moje videnje o sami tekmi: http://fitivo.blog.siol.net/2013/04/07/6-ur-kalisca-2/.
Se vidimo prihodnje leto...

[milk]

Čestitam vsem, še posebno, da ste se opogumili tudi v takem nemogočem vremenu. Mene je prav to odvrnilo od udeležbe, čeprav ta dan nisem ostal brez treninga.
Še posebne čestitke tebi Marjan, za dosežen rekord in za vratolomni skok iz Kališča v dolino (drugače si ne znam razlagati časa dobrih 10' in pol! za prvi spust) in čestitke tudi tebi Tonek, za drugo mesto v kategoriji. Res, da je bila udeležba v tej kategoriji nekoliko okrnjena glede na prejšna leta, toda tudi, če bi jaz tekmoval, nisem prepričan, da bi mi uspelo doseči boljši čas.

[MARJANZUP]

[Tilcara]

Kališče je moja PRVA gorska tekma, na katero sem se prijavila zgolj, da preizkusim, kje sem in koliko zmorem, glede na to, da sem tekačica cestnih dirk, od katerih se počasi poslavljam. Enkrat je le treba prevrniti mizo in ubežati pametnim nasvetom, zamenjati gotovost za negotovost, prižgati iskrico v očeh in iz zehlaja narediti nasmeh.

Kališče v zimsko snežnih razmerah je bila pravzaprav zame ena velika preizkušnja, kar se tiče vzponov, opreme, taktike, izbire in nenazadnje doseženega cilja Obetala si nisem prav "veliko", le to, da dosežem 2-3 vzpone.

Zadnji dan pred tekmo sem veselo zbirala vso potrebno opremo za razmere, kakršne so bile napovedane. Sposodila sem si palice, vzela partnerjeve gamaše, obula salamonke, primerne sicer za makedam (!), a se nisem preveč obremenjevala, saj sem zadnji hip nabavila tudi nepogrešljive dereze. Mnogi so bili prepričani, da jih ne bom potrebovala, dokler niso videli profil mojih superg Evo, pa imam vse, sem zmagoslavno rekla in odšla v štrace, kot pravimo primorci
Zgodaj zjutraj sem na poti pobrala še babjo družbo, se pripeljale ne daleč do štarta , skoraj nasedle in že je bila akcija. Adrenalin na kubik Sledil je Štart, eden izmed mnogih, a ta povsem drugačen. Začela sem med zadnjimi, vsaj enkrat, sem si potihem dejala in ugotovila, da je bila odločitev povsem na mestu.

Prvi vzpon je bil prav zares z rezervo, zato bo spust toliko hitrejši, sem razmišljala. Spusti mi gredo bolje, kot vzponi, to vem.
Spustila sem se po smeri vzpona, a ne po tisti poti cik caka, temveč kar naravnost navzdol, koder je bilo že nekaj ugrezljajev. Seveda je bil sneg globji, tod so se mi palice povsem ugrezale. Takrat sem šele ugotovila, da so moje palice pomankljivo opremljene; brez obročkov
Palico v globokem snegu sem kajpak zvila in je zato nisem mogla več zložiti. Med gazenjem sem si premočila vse, kar se je premočiti dalo Gamaše so se med spustom odtisnile in takšne so tudi ostale vse do konca
Skoraj pred dnom prvega spusta sem srečala kolegico Ireno, katera je bila pri prvem vzponu nekaj minut za mano, zdaj pa hitrejša navzdol po poti cik-cak. Ugotovila sem, da mi to gazenje ni prineslo nobenega profita. Pa saj se mi ni šlo za čas ali prehitevanje, pomembna mi je bila izkušnja pri prepoznavanju poti. Med potjo sem bila sama, zato sem lahko veliko razmišljala. Čar tovrstnih tekem je ravno taktiziranje, izbira poti, saj ni prave ali napačne, je le pot, po kateri hodimo in se učimo. Cestni, krožni maratoni so povsem nekaj drugega.

Torej, pri drugem vzponu sem izgubila derezo, zato sem si drugo nataknila na desno - odrivno nogo. Oprema me je tokrat povsem zapustila Drugi vzpon je bil mnogo težji, spodrsavalo je in bila sem že utrujena. Pomislila sem, da bi celo zaključila,a sem v koči pogledala na uro, na kateri so kazalci kazali komaj 11.15. To pa meni ni podobno, je treba naprej Drugi spust sem opravila po poti cik caka. Spodrsavalo mi je, toda palice so le pomagale. Zadnji vzpon sem lovila krajšnice, saj mi je bilo že vseeno, kod hodim, samo da pridem do cilja. Užitek je bil, ko sem bila sredi zamegleno zimsko - belega gozda, povsem sama, v bližini gora, čistega zraka, tišine..sama s seboj, s svojim utipom, vdihi in izdihi...Edinstveni trenutki.
Ob srečanju s tablo, na kateri je pisalo 5 min, mi je srce zaigralo Zmagala sem, ne glede na čas, ne glede na število vzponov..Jah, moram pa priznati , da sem se v mislih vso pot zadnjega vzpona spogledovala z obljubljenim pirom

V koči je bilo super hribovsko vzdušje, sledile so čestitke, podelitev in seveda moj pregrešni pirček..Spoznala sem kar nekaj prijetnih ljudi. Hvala PetruM za kavico in Katji za pir Organizacija super, dečki na kontrolni točki vam pa le poklon
Spust proti avtu je bil pa sila zabaven Hodila sem kot hlod, težišče sem imela na glavi in ne na peti, skratka moje kayanke za trening po cesti so se spremenile v drsalke na drsališču...

Danes me noge prav nič ne ubogajo, muskrfibra nisem imela že nekaj let, a vsekakor pridem naslednje leto, do takrat bom pa pridno nabirala višince. Drugo leto se boste vi meni umikali

Pozdrav prav vsem in Čestitke vsakemu posebaj

[pinka polonka]

Čeprav sem bila na Kališču že kar nekajkrat v vseh možnih razmerah, sem se letos prvič udeležila tekme. Računala sem na tri vzpone, a mi je šlo gor neverjetno dobro, tako da sem tudi četrtič brez večjih težav prilezla na vrh. Prva dva spusta sta bila dolga v primerjavi s tretjim, ko nama je Helena pokazala tobogan pod žičnico. Tam je letelo, sicer mi je rit skoraj zmrznila, tako da sploh nisem čutila občasnih kamnov in korenin, ki so gledali iz snega Čas spusta sem tako zboljšala za 10 minut.

Lušna prireditev, super organizacija, bravo vsem

Barbara

[TONEK]

Ne bodi skromen, Mile. Tik pod vrhom v kategoriji sem samo zato, ker se vas je večina ustrašila januarsko-zimskih snežnih pogojev. V ¨normalnih¨ razmerah bi bili poleg tebe pred mano vsaj še kralj Kališča Šavs, ter Udovič, Jerič, Vaupetič, Poljanec..
Se vidimo na naslednji tekmi. (Col Buba)

[MančaPomaranča]

Da če jaz pristavim svoj 'piskrček'.

Ob branju prve polovice Katjinega poročila se nasmiham, saj se najdem v skoraj vsem: želja doseči 4 vzpone, zahtevnost poti, 6 ur časa za realizacijo, hiter prvi vzpon, spust po isti poti, dvomi o pravi poti, drugi vzpon, spust po hitrejši in strmejši poti, vriskanje, veselje, tretji vzpon... "Pred seboj zagledam Manjo." Od tu naprej je moja zgodba drugačna. Tretji vzpon začnem v pogovornem tempu z domačinom iz Mač. Tempo je prijeten, hitreje se mi ne da. Za seboj zagledam Katjo. Malo me preseneti, ampak nimam volje in energije, da bi stopila na plin in pospešila. Nadaljujem v svojem tempu in čakam, da me prehiti. Ker me do tretjega prihoda na vrh ne prehiti in ker čutim, da mi lahko uspe zmagati, se odločim pospešiti spust in si nabrati malo razlike v primeru, da me zadnji vzpon utrudi. In res, spust je od prejšnega še hitrejši, veselje še večje in steza še trša. Zadnji vzpon naredim v miru, nikjer nikogar, na trenutke sem imela občutek, kot bi tekmovala sama s sabo. Na cilju je bilo že prav prijetno vzdušje, malo mi je žal, da nisem še bolj pohitela. Malo mi je žal tudi za suhimi supergami v avtu, ampak v družbi KLJUKArjev in Ursad hitro pozabim na cmokajoče čevlje.

Tekma mi je bila izredno všeč. Malo sem edino pogrešala srečevanje in pozdravljanje v smislu Šmarne Gore zaradi različnih poti vzpona in spusta, drugače pa same pohvale. Na poti so me vedno znova razveseljevali Divji zajci. Ko sem jih zaslišala, sem bila tako rekoč že na vrhu. V koči pa res pravo vzdušje, naelektreno s pozitivno energijo. In če sem se na začetku pritoževala nad snegom, sem bila na koncu hvaležna zanj, saj verjamem, da so mi ravno razmere omogočile zmago. Zavedam se, da bi bili moji spusti v kopnih razmerah preslabi in nekonkurenčni.

[zvone]

Bravo punce!



Kapo dol za 4 vzpone!

Seveda, kapo dol tudi za Marjana in za vse, ki ste bili tam!

Lep pozdrav! zvone

[milk]

Ne bodi skromen, Mile. Tik pod vrhom v kategoriji sem samo zato, ker se vas je večina ustrašila januarsko-zimskih snežnih pogojev. V ¨normalnih¨ razmerah bi bili poleg tebe pred mano vsaj še kralj Kališča Šavs, ter Udovič, Jerič, Vaupetič, Poljanec..
Se vidimo na naslednji tekmi. (Col Buba)

Nisem imel v mislih normalnih razmer ampak te, ki so bile. V takih razmerah pa se lahko marsikaj spremeni. Kar se tiče Cola, me tam ne bo. Ne vem, če si s tem seznanjen, toda letos bo to tekma gor -dol in bo cilj na istem mestu, kot start, dviga pa bo le približno polovica.