Najprej čestitke AVIju za sanjski rezultat, tole je pa kar letelo, BRAVOOOOO!!! Verjamem, da si užival danes na maratonu prav tako kot jaz in skoraj 50.000 tekačev iz 117 držav. Po večdnevnem oblačnem, hladnem in precej vetrovnem vremenu nas je zjutraj presenetil sonček. Vreme kot naročeno. Pravijo, da je bilo delno oblačno, sama sem imela občutek, da je zelo toplo in 100% jasno. Resnici na ljubo, pri meni je še vedno sončno in toplo, čeprav se je zunaj že zvečerilo…sončno bo še celo noč, jutri, pojutrišnjem in še več mesecev. Razlog- maraton v Parisu, ki je presegel vsa moja pričakovanja, tihe želje in skrita upanja. Bilo je imenitno, neresnično lepo, neverjetno…prečudovit dan, ki se ga bom spominjala do konca svojih dni.
Maraton v Parisu, moj maraton št. 10, sem si podarila za 30. rojstni dan, ki je bil v četrtek, obenem pa sva si z možem privoščila nekajdnevni oddih v romantičnem Parisu. V zadnjih dnevih sva tako preživela proslavo mojega rojstnega dne, ultramaratonski Louver in ultramaratonsko bežno ogledovanje mesta z busom. Vrhunec ogledov je bil včerajšnji vetrovni in ultramaratonski ogled Eifflovega stolpa. Pri tem je bilo ultramaratonsko predvsem čakanje v vrsti.
Večer pred vsakim maratonom ista zgodba. V teoriji se odločim za zgoden odhod v posteljo. V praksi se zgoden odhod prelevi v poznega. Ko se le odpravim k počitku, za povrh še ne morem zaspat. Poskusi- spanje kot bistveno drugotno stanje, štetje ovc, prilagajanje dihanja moževemu, ki brezskrbno spi ob meni, obračunavanje same s seboj- moraš zaspat, čez 5 ur moraš že vstat - nič ne zaleže. Na koncu me nekako zmanjka za kratek čas, a noč je prekratka.
Na start prispeva skoraj uro prej, na hitro se ogrejem. 20 minut pred startom se odpravim v boks, z željo priti na stranišče in sprostiti mehur. Ogled situacije – v mojem delu boksa sta 2 wc-ja in še nekaj odprtih pisoarjev, ki zame seveda ne pridejo v poštev. Neskončno dolge vrste pred wc-ji, ok, neopazno se prerinem bolj spredaj, toda kakšna korist od tega? Na vrsto bi lahko prišla čez cca. 2uri. Hm, na wc-u ne bom prišla na vrsto, lahko pa pridem na vrsto za wc-jem. Skandinavska tekačica pred menoj kot bi prebrala moje misli, odločno stopi do wc-ja, ogleduje si ozadje, nekoliko omahuje, a se na koncu le odloči. That's a very good idea, ji povem potem, ko je opravila in sem že na vrsti. It's the only option, odgovori, smejiva se. Še moj potoček poteče po Champs Elysse, lepo je biti sproščen. Zdaj pa na start, večtisočglava množica še vedno čaka pred stranišči, optimisti. Sprehod pred startom razkrije številne luže, ja, še več je bilo takih, ki so bili še bolj sproščeni od mene.
Startam iz boksa 3h30, avenija Champs Elysee odlično požira množico tekačev, brez gneče, prerivanja, skratka sanjski začetek maratona. Začnem v predvidenem tempu, malo pod 5:00. Prvi kilometri minejo precej hitro, počutim se umirjeno, tečem sproščeno. Že od samega začetka ogromno navijačev ob progi, ki ustvarijo zelo prijetno vzdušje, poleg tega še številne glasbene skupine, bobni. Veselje, ker lahko tečem in sem del te večtisočglave množice ljudi – čarobna in neprecenljiva izkušnja. Vse lepo in prav, vendar tako kot vedno, tudi tokrat sem jo zagodla- sama sebi. V Parisu sem nosila nov par čevljev, s katerimi sicer ni bilo prav nič narobe. Težava je nastala, ker sem jih neprimerno uporabljala- preveč zategnjeno je bilo vse skupaj. Posledica- boleča točka na desnem stopalu, natančneje zgornji del kosti ob palcu. Zadevo sem poskusila omiliti z obilnimi nanosi Voltarena, še pred startom sem bila prepričana, da sem bolečo točko odpravila. Zmotila sem se, boleča točka je vztrajala in se je oglasila ob vsakem koraku. Še posebej luštno je bilo po kockah, ko sem imela občutek, da tečem po žebljičkih. Doživljanje je bilo toliko bolj intenzivno, ker sem tekla v copatih free run brez blaženja, a le-tega nisem pogrešala, je pa bilo toliko bolj zabavno z bolečo točko. Knjiga Rojeni za tek me je navdihnila in prepričala, da za tek ne potrebujem posebnega blaženja, saj mi ne prinaša nobene koristi, kvečjemu škodo in nepotrebno izgubo energije. Novo spoznanje sem preizkusila tako, da sem ozavestila svoj način teka- da ne udarim s peto ob tla, ampak pristanem bolj na prstih in na sprednjem delu stopala, kot bi tekla bosa. Tekaški copati brez blaženja pa naravnost silijo, da tečem bolj mehko in pravilno. Sama imam občutek, da sem zaradi teh copat še hitrejša.
Vrnimo se nazaj k boleči točki in asfaltu. Do 15. km-a sem bila zaskrbljena zaradi boleče točke bila, poleg tega pa sem zgubila sponko na štartni številki, kar je mojo zaskrbljenost še okrepilo. Na štartni številki je čip, ne smem zgubiti še ostalih sponk, ker no bib-no result. Ok, ok, dovolj, ustavi se in se prenehaj obremenjevat, sprosti se, sem dejala sama sebi. Bolečo točko bo treba odmisliti, ker je pred menoj še skoraj 27km proge. Boleča točka nima zveze s tem maratonom, če pomislim, sploh ni v povezavi s tekom. Naj bo tam, kjer je, ti pa teci svoj maraton v Parisu. Odlično zamisel imam, naj bo boleča točka zbiralnik vseh bolečin, vključno z negativnimi mislim. Tako, ja, vse bolečine, moteči dejavniki in negativne misli naj se preusmerijo v bolečo točko in se vanjo sprostijo, nato pa naj izginejo. Takoj ko sem sprejela to odločitev- je bilo veliko bolje. Iz bolj umirjenega dela proge smo se približali polovici maratona, kjer je bilo na tisoče navijačev, ki so glasno navijali, klicali po imenu. Še dobro, da imam ime, ki se lahko prebere skoraj v vsaki državi, lepo je bilo slišati ale, Silvija, ale ( ne vem, kako se napiše, slišati je bilo tako). V nekem trenutku sem slišala- ajde, Silvija, ampak to je bil verjetno zgolj moj notranji glas. Iz prve polovičke so mi ostali v spominu navijači oblečeni v zgodovinske like, ki so nam ponujali- very good champaigne. Z veseljem, pridite v cilj! Na polovički sem naredila kratek posnetek, povedala sem si- polovička je za mano, še copy – paste in bo to to!
Neverjetno, ampak resnično- tako je tudi bilo. Odkar ni bilo težav z bolečo točko, sem tekla sproščeno, celo pospešila sem, tempo skoz pod 5:00. Težko sem prepoznala samo sebe! Med 25.-26.km trasa poteka v tunelu (v katerem je življenje izgubila princesa Diana, če se ne motim) in to je bila zanimiva izkušnja. Sprva sem uživala v dobrodošli ohladitvi, po nekem času pa sem se začela zavedat bitja svojega srca, čutila sem vsak utrip, kako mi polje kri po žilah (bi rekla Anastasia Steele, 50 odtenkov, sicer v nekem drugem kontekstu). Hvala bogu, iz tunela sem pritekla živa in zdrava, na žalost niso vsi imeli te sreče. V tunelu sem videla ležati tekača, ki je čakal na pomoč, ob koncu tunela pa še žensko, ki je že bila v zdravniški obravnavi. Taki prizori me vedno znova močno pretresejo. Vsa zdravniška potrdila ne morejo zagotoviti, da bomo vsi uspešno zaključili maraton, na žalost. Upam, da je z njima vse v redu, prav tako kot z vsemi ostalimi, ki do cilja niso pritekli.
Kako pa je bilo z menoj? Še vedno neverjetno hitro, tempo po načrtu, nisem čutila nobene utrujenosti, sanjsko počutje. Boleča točka je spremenila svoj značaj, vse bolečine so izginile, ob slehernem koraku sem začutila prijetne mravljince, ki so potovali v notranjost kosti, kjer so se razpršili v – kostni orgazem. Teh kostno-orgazmičnih občutkov doslej še nisem spoznala in bilo je – naravnost prijetno. Približeval se je 30. km, moje počutje še vedno na vrhuncu. Prepričana sem, da tudi zato, ker sem poleg gelov z vodo, zaužila še precej banan in vode na postajah, kar ni v moji navadi. Blagodejne učinke banan med maratonom sem odkrila šele lani v Radencih, ko so me dvignile iz globoke krize. Tudi danes so mi pomagale na moji poti, da tempo ni padel in da je kar letelo, letelo…. Po 30. km-u se je proga zožila in tako sem začela dohitevat tekače, katerim so pojenjale moči in so zapadli v skupino z geslom- privleči se do cilja, ne glede na čas. Da ne bo pomote, tudi sama sem po navadi član te skupine. Danes pa je moja zgodba drugačna, prehitevam, še vedno vztrajam v predvidenem tempu, ne čutim nobene utrujenosti in – kar ne morem verjet, da se vse skupaj dogaja prav meni! V Boluognskem gozdu, nekje na poti proti 34.km-u, naredimo oster ovinek v desno in takrat se zgodi – VELIKI POK v boleči točki. Kaj pa je bilo tole? Ne morem si dobro razložiti, kaj se je zgodilo, vem pa, da je od takrat naprej- maraton postal še bolj prijeten. Boleče točke namreč ne čutim več! Samo čisti užitek ob teku, nič več žebljičkov, mravljincev, kostnih orgazmov, nič!
Od 35. km-a naprej tečem v posebnem psihičnem stanju, vso energijo usmerjam vase, v svoj tek, v cilj, ki je tik pred menoj. Odgovarjam zgolj na nujne prispevke, tistim, ki me pokličejo po imenu, z dvigom roke, vpitjem, nasmehom, dotikom roke, kakorkoli. Še manj kot 7 km in še vedno pod 5:00. Kaj je to manj kot 7km? Tečem od bloka proti PSTju, pridem na PST in pretečem 1 km- potem pa jih ostane še 7 nazaj do doma!!! To je to, to ni nič! Ali boš zmogla še manj kot to pot v tempu pod 5:00?! Seveda bom zmogla, samo teci, Silvija, odmisli vse drugo, samo teci. Na 40.km-u sem prepričana- imam nov rekord, imam nov rekord!!!! Svojega telesa ne čutim več, čutim zgolj veliko vznemirjenje, evforijo, mravljince, ki začenjajo svojo pot na tilniku, nadaljujejo svojo pot do glave in se razširijo po celotnem telesu, vse do nožnih prstov. Ali bom lahko preživela tole evforijo ali bo me samovžig katapultiral daleč v vesolje? Zamisel je privlačna, vendar bi rada prestopila cilj in uživala v tej neizmerni radosti tukaj, na Zemlji. Še 41. km, manj kot 1 kilometer pred ciljem, tega se ne spominjam prav dobro. Ne morem verjet, ne morem verjet, ponavljam sama sebi…res je, cilj, čas 3:30:49. Osebni rekord izboljšan za cele 4 minute! Res je, vse skupaj se je zgodilo prav meni…nepopisna sreča, veselje, smejim se sama sebi, obenem jočem od veselja.
To je to, ob 3. obletnici moje maratonske kariere, po pretečenih maratonih v petih različnih državah – moj cilj je končno dosežen, tekla sem 3:30. Kakšen prečudovit dan! Danes sem se naučila veliko sama o sebi- da zmorem, če si le upam, da lahko premagam vse ovire, če se tako odločim in da ni nemogočih ciljev! Poleg tega sem spoznala, da se ni treba vedno držati starih navad, še posebej glede prehrane pred in med maratonom. Zadovoljna, srečna in niti najmanj utrujena, še vedno z nasmehom na obrazu.
Sicer pa- kaže, da sem sedaj dovolj stara za tak rezultat, pred 30. letom sem bila premlada za 3.30, najlepše možno darilo za rojstni dan. Pridem spet v Paris za 40. obletnico, kdo ve, mogoče startam v boksu za 3h15.
Čestitke vsem, ki ste skupaj z mano tekli in uživali v današnjem prečudovitem maratonu v Parisu, kakšen neverjeten dan, lepo je biti tekač!!!!
p.s. smeškoti pridejo jutri, francoska internetna povezava je obupna
