Ravno pravi čas so te postavili še na jumbo plakate in v TV reklamo
- 08 Apr 2013, 15:34
#302819
Čestitke, AVI!
Ravno pravi čas so te postavili še na jumbo plakate in v TV reklamo
Ravno pravi čas so te postavili še na jumbo plakate in v TV reklamo
- 09 Apr 2013, 23:55
#302930
- 22 Apr 2013, 19:51
#303901
Preteklo leto me je pustilo z več vprašanji, kot odgovori. Na maratonski strani sta oba teka, tako rimski dizaster, kot prednovoletno zaganjanje v Pisi zasejala dvome. Na eni strani o tem, ali se je krivulja uspehov prelomila navzdol, še bolj pa je vrtalo vprašanje, kako sestaviti tek, ki bo tako lep, , kot hiter, pa še pametno oddelan. Jasno pa mi je postalo, da je napredek potrebno tudi občutiti v načinu teka in doseganja rezultata, ne le v številkah.
Tako si po Pisi nisem privoščil posebnega počitka, z Jernejem sva preštudirala pretekle programe in maratone, uspešne in tiste druge. Z zimo sem se boril po pločnikih in cestah, kadar pa ni šlo drugače, pa tudi v fitnesu. Okoli novega leta sem ujel zadnja mesta na pariškem maratonu, kjer sem se sicer skuril v vročini izpred dveh let, a po premisleku, res zelo dolgem, sem ugotovil, da je bil eden mojih najboljših tekov, kljub takratnemu razočaranju zaradi 12 sekund zgrešene norme za New York. A kaj bi to, Pariz je vedno lep...
Tako sem v ledeno mrzlem jutru iz varnega zavetja metroja na Etoilu zlezel na vetrovne Elizejske poljane, se v pisani in zabavni druščini lepo počasi, rutinirano pripravil na štart, mraz in nelagodje pa sem si lajšal z vedno zanimivimi specifikumi na štartu. Francoski pater familias so res zanimivi, ko se odpravljajo na fronto, ožja, včasih tudi širša družina skrbno bega okoli glavne zvezde, mu nosi to in ono, glasno vzpodbuja, fotogafira. V borbi proti mrazu je bilo več zanimivih pristopov, od takih in drugačnih vreč do kombinezonov iz Tyveka, sam še plinska maska je manjkala. Proti slavoloku zmage je seveda prostor za foto shooting, z vseh strani se zgrinjajo skupine, transparenti,pisane skupine charityjev, v oči me je zbodla korakajoča skupinica Nemcev, skoraj v dvoredih, z majhno klubsko in veliko nemško zastavo. Khm, tegale pa tu ni blo že več kot 60 let... (Ups, politično nekorektno... )
Na startu se drenjamo, v vreče zaviti poskakujemo in čakamo v vrsti na Closhmerle spominjajoče pisoarje. Tako mineva čas, začno vozičkarji, potem govorance, odštevanje, jaz pa še vedno v vrsti. Glasba za vzpodbudo, mi pa odštevamo, koliko mehurjev se bo še moralo izprazniti. Štart profijev, jaz pa še pet mehurjev od uspeha. Končno opravimo in se zdrenjamo proti črti. Letos sem se postavil konservativno, malo za zajce 3 in pol, načrt pa je preprost, najprej z njim do 30, potem pa mimo Rolland Garossa gas, če in kolikor ga bo pač ostalo. Skrbneje sem premislil zaporedje gelov in se kljub mrazu spodbujal, da moram piti na vsaki postaji. Oblečen v tričetrtinske triatlonske hlače in gornji del, pa rokavčki, nekako iščem kompromis med hladom in strahom, da bi kasneje zakuhal.
Zebeeee, končno začno spuščati, najprej levo polovico, potem desno, ustavijo nas in spuščajo levo, jaz pa si želim samo tečiiii. Naenkrat opazim zajce na levi, odtečejo, Ok, bom pač malo lovil. Potem pa izbuljim oči, spustili so tudi naslednje, zajci 3:45 tečejo mimo, pa en kup klovnov in pacientov (vem, ni fer, a res sem jezen!) , pa odprli koral za 4:00, nas sto in nekaj pa občepi, deremo se, protestiramo, sranje. Končno, po pol ure od prvega štarta in 20 minut za sosedi iz boksa dvignejo štrik in preklinjajoč se spustimo po široki aveniji. Bliskovit razmislek, ne zabluzi, lepo prehitevaj, pazi na rietm. Res, v glavi nisem imel scanarija, da bi moral sam skrbeti za hitrost in tempo. Do sedaj sem le dvakrat tekel z zajcem, a sem se tokrat zatrdno odločil za ta način, Na vseh zbluzenih tekmah sem zdivjal, prehitro in preveč spreminjal tempe. Lepo piše v bookletu za tekače: tecite enakomerno do 30, potem pospešite. Ker če takrat ne morete, tudi prej ne bi smeli.... Kako preprosto, pa kako resnično, le da sem sam to moral večkrat drago plačati.
Prvi kilometer je nekaj slaloma, pa ne preveč, lovim ritem in se umirim, nekaj sekund čez 5 minut rabim. OK. Potem ožja ulica Rivoli in naslendje tri kilometre je res napornih, prehitevam, a ni lahko, levo desno, dokler ne najdem dveh Holandcev, ki tečeta kakšnih 5 na kilometer, enakomerno, na virtual trainerja, kot vidim na zapestju. Na sedmem, tam, kjer se prvič cesta dvigne, me mine potrpljenje. Tečem z lahkoto, puls je globoko v aerobni coni, ogrel sem se in v klanec previdno, res previdno poskusim stopiti na gas. Gre. Še nekaj sotrpinov, večinoma bolj znerviranih, prehiteva, Američanka me vpraša, koliko imam relativni čas, ugotoviva, da sva bila oba v istem sranju. Stečeva dol in mimo ribje tržnice, še vonj sem si zapomnil, se bližam desetemu, na ožinah dren, na vodni postaji vzamem gel in pijem, vse OK. Na 12 bi rad prišel lepo v uri, da skompenziram zamude iz Rivolija in glej, uspe mi na sekundo. Dobre volje prehitevam po parku in okoli znanih vogalov pospešujem, previdno, a z veseljem, čutim se močnega. Na 14 dohitim Hrvata v šahovnici, že leta živi v Parizu, a me je vesel, ko pokomentirava, da je najlepše lipo polako. Poslovim se od prijaznega tekača, še roko si dava. Potem sem na najvišji točki in še pred 15 km dohitim prvega zajca na 3:45, fino, ravno ob vodni postaji, oni se ustavijo, jaz zgrabim flaško in tečem naprej, vijolična zastava naslednjega od treh dolgouhcev je daleč pred menoj. Na koncu kilometra se jim približam, kar dolgo traja, da se zgužvam med njimi. Olajšan stečem naprej, vijolična packa, prvi zajec in njegov rep, kot osat čebel na izletu, je pred menoj. V tem delu gre proga nekaj časa lepo zlagoma navzdol in tu upam pridobiti nazaj sekunde. A osat se ne da, ne morem med njimi, stopicam, se mi zdi za njimi, levo desno iščem luknjo, potem skočim na pločnik in med gledalci šprintam ter vijugam. Skoraj mi uspe, potem pa me gruča navijačev prisili, da grem nazaj na cesto, nekako se zdrenjam skozi prve vrste in olajšano zadiham, sem že na 18 in čez. Ura me razočara, kjer sem pred letoma tekel kilometre okoli 4:40, so zdaj ušle sekunde, kaj sekunde, skoraj minuta. Zadnjega pred postajo na 20 tečem zelo hitro in zadovoljen disciplinirano pogoltnem gel, zalijem z vodo in gremo na polovičko. Spet je dren in v ožini se skoraj skupinsko spotaknemo, potem stečem proti Bastiji, še prej je vmesni na pol in mirno prebolim nekaj sekund čez 1:45. Saj bom zdaj pospešil. Oči gre namreč na negativ split.
Pa ni bilo, kot sem pričakoval. Takoj za Bastijo se obrnemo proti Sieni in proga dobi pojačan špalir navičajev, lepo, a požira sekunde in predvsem uničuje ritem. Kilometri ob reki se vrstijo, nobenih težav nimam, lepo pijem in tudi predori, ki so mi pili kri, pa strmi izhodi iz njih me ne zmotijo. Pri Pont Alma, tam pri Diani, ležita dva, enega oživljajo in nič kaj lepo ni videti, nekdo teče z defibrilatorjem, ni dobro.... Tudi meni je malo vroče, potegnem dol rokavčke in si jih pripravim. Na Trocaedru, nasproti stolpa, sem zmenjen z navijačema, da se vidimo. Sanje svinje o koruzi: navijačev je ogromno in ni teorije, da bi se opazili, kja šele našli. Seveda takrat še ne vem, da do njiju s proge prihajajo njima nerazumljivi vmesni časi. Od kod ura in pol za prvih deset, morda sem se poškodoval, sta v skrbeh....
Na Trocaderu je nerodno postavljena vodna postaja, napijem se in zdrenjam za visokim in nestrpnim tekačem skozi gužvo v petmetrskem grlu, kjer se reka takačev izlije na Avenijo Kennedy. Ta del poznam, včeraj sem se ogreval in še enkrat preučil predel okoli 30 kilometra. Vse je Ok, v klanec grabim, noge, pljuča in srce delajo, kot namazano. Še vedno prehitevam, zdaj mi ni več težava, zdaj me spodbuja. Okoli 32 se celo malo zadržim, pospešil boš potem, ko bo za menoj klanček na 35. Vzemirjenje narašča in želim si tako lepo zaključiti, nobene krize, nobenega zidu, kar malo strah me je podzavestno. Hiter izračun pove, da ne bo nič z negativ splitom, preveč me je stalo skakanje, a se začuda nič ne sekiram. Uživam, zdi se mi, da se smejim. Klanček je ostrejši, kot sem se ga spomnil, malo me zdela, ampak sem takoj spet v ritmu, napijem se in zadnji gel gre po grlu, potem pa lepo, hitro z visoko kadenco na Longcahmp. Prehitevam, oh, kako uživam, ker sem še vedno močan, ne bolijo kolki, mišice niso trde, pljuča imajo globok vdih. Na široki aveniji proti 40 maham z rokami, vem, kjer bom zavil in potem bo le še majhna stopnica pa zadnji kilometre. V ozki stanski cestici spet trokiram za dvema Italjianoma, skočim in pri vzpončku prehitim, sledi zadnji kilometer. Norim, zdi se mi, da sprintam, roke, noge, boki, rame, prebudi Kenijca v sebi!, je enkrat svetoval izkušen fotograf... Zadnjih 200 m kock, vem, da bo čez tri in pol, a kaj bi to, vrnil sem se po letu razočaranj, močan kot nikoli in bližje idelanemu teku. Skozi cilj se prismejem, verjetno prvič po moje prvem maratonu. Tekel sem točno dve minuti dalj kot prejšnjikrat, a celih 20 bolje kot lani v Rimu. Vem, kje sem pustil čas, vem tudi, da sem tekel najboljših zadnjih 15 km v karieri, predvsem pa vem, kako trdni so temelji za sezono.
Popoldne uživamo v pariški pomladi, zvečer letimo domov in nad Koroško, ko se letalo spušča, se spomnim, da je se v gorah tali sneg in v Vrbsko jezero že teče tista voda, v katero bom skočil konec junija. Gotovo bo takrat polno dvomov in vprašanj, ampak temelje sem položil.
Doma se nasmejem ob listi rezultatov, prehitel sem 3440 tekmovalcev, vsakih 12 m enega. A kaj bi to, predvsem sem užival, še zdajle, kot tole pišem, se mi smeji. No hard feelings, tudi tako se da, a ne Buzz, danes si bil brez dela. Drugič, ko bo pa spet šlo na sekunde, bo pa verejtno drugače. Morda pa ni treba tako trpeti...?
Runcajz
Tako si po Pisi nisem privoščil posebnega počitka, z Jernejem sva preštudirala pretekle programe in maratone, uspešne in tiste druge. Z zimo sem se boril po pločnikih in cestah, kadar pa ni šlo drugače, pa tudi v fitnesu. Okoli novega leta sem ujel zadnja mesta na pariškem maratonu, kjer sem se sicer skuril v vročini izpred dveh let, a po premisleku, res zelo dolgem, sem ugotovil, da je bil eden mojih najboljših tekov, kljub takratnemu razočaranju zaradi 12 sekund zgrešene norme za New York. A kaj bi to, Pariz je vedno lep...
Tako sem v ledeno mrzlem jutru iz varnega zavetja metroja na Etoilu zlezel na vetrovne Elizejske poljane, se v pisani in zabavni druščini lepo počasi, rutinirano pripravil na štart, mraz in nelagodje pa sem si lajšal z vedno zanimivimi specifikumi na štartu. Francoski pater familias so res zanimivi, ko se odpravljajo na fronto, ožja, včasih tudi širša družina skrbno bega okoli glavne zvezde, mu nosi to in ono, glasno vzpodbuja, fotogafira. V borbi proti mrazu je bilo več zanimivih pristopov, od takih in drugačnih vreč do kombinezonov iz Tyveka, sam še plinska maska je manjkala. Proti slavoloku zmage je seveda prostor za foto shooting, z vseh strani se zgrinjajo skupine, transparenti,pisane skupine charityjev, v oči me je zbodla korakajoča skupinica Nemcev, skoraj v dvoredih, z majhno klubsko in veliko nemško zastavo. Khm, tegale pa tu ni blo že več kot 60 let... (Ups, politično nekorektno... )
Na startu se drenjamo, v vreče zaviti poskakujemo in čakamo v vrsti na Closhmerle spominjajoče pisoarje. Tako mineva čas, začno vozičkarji, potem govorance, odštevanje, jaz pa še vedno v vrsti. Glasba za vzpodbudo, mi pa odštevamo, koliko mehurjev se bo še moralo izprazniti. Štart profijev, jaz pa še pet mehurjev od uspeha. Končno opravimo in se zdrenjamo proti črti. Letos sem se postavil konservativno, malo za zajce 3 in pol, načrt pa je preprost, najprej z njim do 30, potem pa mimo Rolland Garossa gas, če in kolikor ga bo pač ostalo. Skrbneje sem premislil zaporedje gelov in se kljub mrazu spodbujal, da moram piti na vsaki postaji. Oblečen v tričetrtinske triatlonske hlače in gornji del, pa rokavčki, nekako iščem kompromis med hladom in strahom, da bi kasneje zakuhal.
Zebeeee, končno začno spuščati, najprej levo polovico, potem desno, ustavijo nas in spuščajo levo, jaz pa si želim samo tečiiii. Naenkrat opazim zajce na levi, odtečejo, Ok, bom pač malo lovil. Potem pa izbuljim oči, spustili so tudi naslednje, zajci 3:45 tečejo mimo, pa en kup klovnov in pacientov (vem, ni fer, a res sem jezen!) , pa odprli koral za 4:00, nas sto in nekaj pa občepi, deremo se, protestiramo, sranje. Končno, po pol ure od prvega štarta in 20 minut za sosedi iz boksa dvignejo štrik in preklinjajoč se spustimo po široki aveniji. Bliskovit razmislek, ne zabluzi, lepo prehitevaj, pazi na rietm. Res, v glavi nisem imel scanarija, da bi moral sam skrbeti za hitrost in tempo. Do sedaj sem le dvakrat tekel z zajcem, a sem se tokrat zatrdno odločil za ta način, Na vseh zbluzenih tekmah sem zdivjal, prehitro in preveč spreminjal tempe. Lepo piše v bookletu za tekače: tecite enakomerno do 30, potem pospešite. Ker če takrat ne morete, tudi prej ne bi smeli.... Kako preprosto, pa kako resnično, le da sem sam to moral večkrat drago plačati.
Prvi kilometer je nekaj slaloma, pa ne preveč, lovim ritem in se umirim, nekaj sekund čez 5 minut rabim. OK. Potem ožja ulica Rivoli in naslendje tri kilometre je res napornih, prehitevam, a ni lahko, levo desno, dokler ne najdem dveh Holandcev, ki tečeta kakšnih 5 na kilometer, enakomerno, na virtual trainerja, kot vidim na zapestju. Na sedmem, tam, kjer se prvič cesta dvigne, me mine potrpljenje. Tečem z lahkoto, puls je globoko v aerobni coni, ogrel sem se in v klanec previdno, res previdno poskusim stopiti na gas. Gre. Še nekaj sotrpinov, večinoma bolj znerviranih, prehiteva, Američanka me vpraša, koliko imam relativni čas, ugotoviva, da sva bila oba v istem sranju. Stečeva dol in mimo ribje tržnice, še vonj sem si zapomnil, se bližam desetemu, na ožinah dren, na vodni postaji vzamem gel in pijem, vse OK. Na 12 bi rad prišel lepo v uri, da skompenziram zamude iz Rivolija in glej, uspe mi na sekundo. Dobre volje prehitevam po parku in okoli znanih vogalov pospešujem, previdno, a z veseljem, čutim se močnega. Na 14 dohitim Hrvata v šahovnici, že leta živi v Parizu, a me je vesel, ko pokomentirava, da je najlepše lipo polako. Poslovim se od prijaznega tekača, še roko si dava. Potem sem na najvišji točki in še pred 15 km dohitim prvega zajca na 3:45, fino, ravno ob vodni postaji, oni se ustavijo, jaz zgrabim flaško in tečem naprej, vijolična zastava naslednjega od treh dolgouhcev je daleč pred menoj. Na koncu kilometra se jim približam, kar dolgo traja, da se zgužvam med njimi. Olajšan stečem naprej, vijolična packa, prvi zajec in njegov rep, kot osat čebel na izletu, je pred menoj. V tem delu gre proga nekaj časa lepo zlagoma navzdol in tu upam pridobiti nazaj sekunde. A osat se ne da, ne morem med njimi, stopicam, se mi zdi za njimi, levo desno iščem luknjo, potem skočim na pločnik in med gledalci šprintam ter vijugam. Skoraj mi uspe, potem pa me gruča navijačev prisili, da grem nazaj na cesto, nekako se zdrenjam skozi prve vrste in olajšano zadiham, sem že na 18 in čez. Ura me razočara, kjer sem pred letoma tekel kilometre okoli 4:40, so zdaj ušle sekunde, kaj sekunde, skoraj minuta. Zadnjega pred postajo na 20 tečem zelo hitro in zadovoljen disciplinirano pogoltnem gel, zalijem z vodo in gremo na polovičko. Spet je dren in v ožini se skoraj skupinsko spotaknemo, potem stečem proti Bastiji, še prej je vmesni na pol in mirno prebolim nekaj sekund čez 1:45. Saj bom zdaj pospešil. Oči gre namreč na negativ split.
Pa ni bilo, kot sem pričakoval. Takoj za Bastijo se obrnemo proti Sieni in proga dobi pojačan špalir navičajev, lepo, a požira sekunde in predvsem uničuje ritem. Kilometri ob reki se vrstijo, nobenih težav nimam, lepo pijem in tudi predori, ki so mi pili kri, pa strmi izhodi iz njih me ne zmotijo. Pri Pont Alma, tam pri Diani, ležita dva, enega oživljajo in nič kaj lepo ni videti, nekdo teče z defibrilatorjem, ni dobro.... Tudi meni je malo vroče, potegnem dol rokavčke in si jih pripravim. Na Trocaedru, nasproti stolpa, sem zmenjen z navijačema, da se vidimo. Sanje svinje o koruzi: navijačev je ogromno in ni teorije, da bi se opazili, kja šele našli. Seveda takrat še ne vem, da do njiju s proge prihajajo njima nerazumljivi vmesni časi. Od kod ura in pol za prvih deset, morda sem se poškodoval, sta v skrbeh....
Na Trocaderu je nerodno postavljena vodna postaja, napijem se in zdrenjam za visokim in nestrpnim tekačem skozi gužvo v petmetrskem grlu, kjer se reka takačev izlije na Avenijo Kennedy. Ta del poznam, včeraj sem se ogreval in še enkrat preučil predel okoli 30 kilometra. Vse je Ok, v klanec grabim, noge, pljuča in srce delajo, kot namazano. Še vedno prehitevam, zdaj mi ni več težava, zdaj me spodbuja. Okoli 32 se celo malo zadržim, pospešil boš potem, ko bo za menoj klanček na 35. Vzemirjenje narašča in želim si tako lepo zaključiti, nobene krize, nobenega zidu, kar malo strah me je podzavestno. Hiter izračun pove, da ne bo nič z negativ splitom, preveč me je stalo skakanje, a se začuda nič ne sekiram. Uživam, zdi se mi, da se smejim. Klanček je ostrejši, kot sem se ga spomnil, malo me zdela, ampak sem takoj spet v ritmu, napijem se in zadnji gel gre po grlu, potem pa lepo, hitro z visoko kadenco na Longcahmp. Prehitevam, oh, kako uživam, ker sem še vedno močan, ne bolijo kolki, mišice niso trde, pljuča imajo globok vdih. Na široki aveniji proti 40 maham z rokami, vem, kjer bom zavil in potem bo le še majhna stopnica pa zadnji kilometre. V ozki stanski cestici spet trokiram za dvema Italjianoma, skočim in pri vzpončku prehitim, sledi zadnji kilometer. Norim, zdi se mi, da sprintam, roke, noge, boki, rame, prebudi Kenijca v sebi!, je enkrat svetoval izkušen fotograf... Zadnjih 200 m kock, vem, da bo čez tri in pol, a kaj bi to, vrnil sem se po letu razočaranj, močan kot nikoli in bližje idelanemu teku. Skozi cilj se prismejem, verjetno prvič po moje prvem maratonu. Tekel sem točno dve minuti dalj kot prejšnjikrat, a celih 20 bolje kot lani v Rimu. Vem, kje sem pustil čas, vem tudi, da sem tekel najboljših zadnjih 15 km v karieri, predvsem pa vem, kako trdni so temelji za sezono.
Popoldne uživamo v pariški pomladi, zvečer letimo domov in nad Koroško, ko se letalo spušča, se spomnim, da je se v gorah tali sneg in v Vrbsko jezero že teče tista voda, v katero bom skočil konec junija. Gotovo bo takrat polno dvomov in vprašanj, ampak temelje sem položil.
Doma se nasmejem ob listi rezultatov, prehitel sem 3440 tekmovalcev, vsakih 12 m enega. A kaj bi to, predvsem sem užival, še zdajle, kot tole pišem, se mi smeji. No hard feelings, tudi tako se da, a ne Buzz, danes si bil brez dela. Drugič, ko bo pa spet šlo na sekunde, bo pa verejtno drugače. Morda pa ni treba tako trpeti...?
Runcajz
- 23 Apr 2013, 14:11
#303944
Čeprav ni preteklo prav veliko časa od kar smo se po Parizu podili, je bilo lepo, ponovno malo podoživeti celoten dogodek, kakor tudi ostalo Pariško doživetje.
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA