- 18 Apr 2013, 21:05
#303634
Čestitke vsem forumovcem tudi z moje strani. Posebej čestitke Matjažu, ki je odtekel vrhunski rezultat (mogoče je to povezano z njegovim priimkom) in se slikal celo z velikim Hailejem. 
Sam sem bil prvič na Dunajskem maratonu. Ker imam pozimi največ časa za trening (to je zato, ker tečem doma na tekalni stezi in me vreme oziroma sneg ne ovirata) sem se odločil kar za 42,2 km.
Organizacija dviga startne številke je bila Ok, ampak motilo me je, da si moral vsako stvar dvigniti na drugem štandu.
Zjutraj pred startom pa štala na straniščih tik pred startno linijo. Vrsta tako dolga, da smo čakali 30 minut v vrsti. Pred mano par srednjih let, ki kolne zaradi čakanja. Gospa se kar naenkrat odloči in gre stran. Čez 2 minuti pride nazaj in pove možu, da je že lulala in to od zadaj za stranišči. Kljub temu, da so po zvočnikih pozivali tekmovalce naj ne opravljajo male potrebe izven stranišč, sem se odločil, da grem odtočit tudi sam iza stranišč. Pa zagledam tam špalir, kjer ženske in moški skupaj lulajo. Halo? Kaj takega pa še ne. Toliko nagih ženskih zadnjic nisem videl še v življenju (pa sem kar nekaj star).
Startal sem na koncu modre skupine in že po 3 km pogruntal, da sem preveč oblečen (pa sem imel samo majico s kratkimi rokavi pod tekaško) in sonce pali kot, da je poletje. Na 5 km se ustavim in popijem 2x 2 dcl vode. Tako nadaljujem na vsaki okrepčevalnici. Na vseh postajah se ustavim pijem vodo in powerrade. Runcajz me je doma že opozoril, da od hrane bodo samo banane. Saj sem jih vajen, čeprav pogrešam piškote in čokolado z LM. Zato sem imel še 4 gele, ki sem jih vzel na vsake 10 km. Na polovičko pridem svež in močan, zato vem, da se bo izteklo v redu. Po 30 km mi znoj močno teče v oči in mi zamotni leče. Sranje, komaj kaj vidim. Naslednjič bom mogoče moral teči kar v skupini slabovidnih z vodičem. Do konca teka si manem cel čas oči, da spravim znoj z leč in to mi pomaga kakšnih 5 minut, ko se stvar spet ponovi. Na 40 km me zgrabi krč v meča in se moram ustaviti. Malo si zmasiram meča in počasi tečem naprej. Na 41 km me malo zanese, spet potegnem in me krč spet ustavi. Potem tečem počasi, ampak zadnjih 200 m pred polno tulečo tribuno spet zašprintam. Krč me zgrabi tisti trenutek, ko prestopim ciljno črto. Ok, ampak na sliki po prihodu v cilj se vidi, da sem potegnil usta malo na stran.
Uspel sem priti v cilj v 3:47:38 in drugo polovičko odtekel le 30 sekud počasneje kot prvo. Sem super zadovoljen. Potem mi ponujajo vodo, tik pred izhodom pa brezalkoholno pivo. Pa rečem tem od Erdingerja, da naj začnejo pivo deliti na cilju, ne ko se že nalokaš vode.
Po teku se dobim sodelavcem, ki je tekel na polovičko in se za kratek čas v parku pridružim znancem, ki so prišli z društvom Maratonc.
Potem pa hitro do avta in nazaj v Slovenijo. Od evforije zaradi uspešnega teka se takoj prijavim na Zagrebški maraton.
Leon, ne najdem tvojega rezultata? Kaj si tudi tui bil eden tistih brez čipa?
Sam sem bil prvič na Dunajskem maratonu. Ker imam pozimi največ časa za trening (to je zato, ker tečem doma na tekalni stezi in me vreme oziroma sneg ne ovirata) sem se odločil kar za 42,2 km.
Organizacija dviga startne številke je bila Ok, ampak motilo me je, da si moral vsako stvar dvigniti na drugem štandu.
Zjutraj pred startom pa štala na straniščih tik pred startno linijo. Vrsta tako dolga, da smo čakali 30 minut v vrsti. Pred mano par srednjih let, ki kolne zaradi čakanja. Gospa se kar naenkrat odloči in gre stran. Čez 2 minuti pride nazaj in pove možu, da je že lulala in to od zadaj za stranišči. Kljub temu, da so po zvočnikih pozivali tekmovalce naj ne opravljajo male potrebe izven stranišč, sem se odločil, da grem odtočit tudi sam iza stranišč. Pa zagledam tam špalir, kjer ženske in moški skupaj lulajo. Halo? Kaj takega pa še ne. Toliko nagih ženskih zadnjic nisem videl še v življenju (pa sem kar nekaj star).
Startal sem na koncu modre skupine in že po 3 km pogruntal, da sem preveč oblečen (pa sem imel samo majico s kratkimi rokavi pod tekaško) in sonce pali kot, da je poletje. Na 5 km se ustavim in popijem 2x 2 dcl vode. Tako nadaljujem na vsaki okrepčevalnici. Na vseh postajah se ustavim pijem vodo in powerrade. Runcajz me je doma že opozoril, da od hrane bodo samo banane. Saj sem jih vajen, čeprav pogrešam piškote in čokolado z LM. Zato sem imel še 4 gele, ki sem jih vzel na vsake 10 km. Na polovičko pridem svež in močan, zato vem, da se bo izteklo v redu. Po 30 km mi znoj močno teče v oči in mi zamotni leče. Sranje, komaj kaj vidim.
Naslednjič bom mogoče moral teči kar v skupini slabovidnih z vodičem. Do konca teka si manem cel čas oči, da spravim znoj z leč in to mi pomaga kakšnih 5 minut, ko se stvar spet ponovi. Na 40 km me zgrabi krč v meča in se moram ustaviti. Malo si zmasiram meča in počasi tečem naprej. Na 41 km me malo zanese, spet potegnem in me krč spet ustavi. Potem tečem počasi, ampak zadnjih 200 m pred polno tulečo tribuno spet zašprintam. Krč me zgrabi tisti trenutek, ko prestopim ciljno črto. Ok, ampak na sliki po prihodu v cilj se vidi, da sem potegnil usta malo na stran.Uspel sem priti v cilj v 3:47:38 in drugo polovičko odtekel le 30 sekud počasneje kot prvo. Sem super zadovoljen. Potem mi ponujajo vodo, tik pred izhodom pa brezalkoholno pivo. Pa rečem tem od Erdingerja, da naj začnejo pivo deliti na cilju, ne ko se že nalokaš vode.
Po teku se dobim sodelavcem, ki je tekel na polovičko in se za kratek čas v parku pridružim znancem, ki so prišli z društvom Maratonc.
Potem pa hitro do avta in nazaj v Slovenijo. Od evforije zaradi uspešnega teka se takoj prijavim na Zagrebški maraton.
Leon, ne najdem tvojega rezultata? Kaj si tudi tui bil eden tistih brez čipa?
