- 02 Maj 2013, 14:48
#304447
... ne vem, kako začeti.Biološka budilka me je zbudila že zarana in proti pričakovanju se telo ni upiralo vstajanju.Danes so utrinki že malo popredalčkani.
Ideja za ta krog se je porodila že v lanskem letu, zaradi različnih situacij zorela do teh praznikov in bila včeraj zaključena.K avanturi povabim še koga, odzove se Ivan.Po usklajevanjih sprejet plan.Ivan je pot začel v Mb, na Donački se mu pridružim okrog treh popoldan. Pot na Boč je dokaj razgibana, malce tekaška, malce hodaška, vseskozi se opozarjam, da ima Ivan že maraton za seboj.Z vrha Boča se spustiva do koče,
krajši postanek, sonce naju opozarja, da nama ne bo več dolgo za družbo. Spust z Boča na Pečico, naprej po Zbelovsko-loški poti, opazovanje zidanic, ki spominjajo na preteklost, spokojnost narave in poslavljanje dneva-meni najljubši čas.Vmes sproščen klepet,iz Loč da Konjic po glavni cesti, na okoliških hribih se prižigajo kresovi, v zraku pa vonj po dimu. Na bencinski zopet krajši postanek, oborožitev z lučkami in veselo v noč. Ubereva pot mimo Smogavca, se nekje pridruživa markirani pešpoti za Roglo, včasih zaradi nepozornosti ostaneva malo na asfaltu,v gozdovih pod Roglo pogovor zamre, osredotočiva se sledenju markacij. Noč je prijetna, pot še bolj, sploh nimaš občutka o kakšnem vzpenjanju, na to naju opozarjajo table z n.v.Pod Jurgovim naletiva na prve ostanke snežnih zametov, ki tu in tam segajo sigurno do pasu.Do koče na Pesku zoprt malo pospešiva in si privoščiva krajši postanek. Noč je jasna,luna polovična,volje in moči še na pretek. Pot nadaljujeva rahlo tekaško, dokler nama to ne prepreči sneg,sneg,sneg. Še dobro, da sem imela s sabo visoke nogavice, sicer...Na trenutke je noga padla do kolena v sneg in na dnu v vodo,spet drugič pripravljena na "špago". O kakšnem teku ne duha in ne sluha. Kmalu doživiva jutranjo budnico ob spremljavi bučanja potoka Majland.Na Arehu zopet postanek in nato še spust v civilizacijo. Srečujeva prve pohodnike, pot se kar vleče in tudi sonce skozi veje pošilja že kar vroče signale. Ob vznožju Pohorja posvet z nogami za pripravo na asfalt. Blagor Ivanu, ki zaključuje svoj krog. Še spremstvo do ceste za Miklavž, stisk roke in dobre želje in grem sama naprej. Poskušam s tekaškim korakom in je šlo, ne hitro, samo da je šlo. Vročina se neusmiljeno igra nad asfaltom,misli usmerjam v cilj in mi nekako gre. Ob poti poprosim za vodo, v odprtih gostilnah kupujem kokakolo, na avtobusnih postajah iščem koščke sence. Kidričevo, Ptujska gora, Majšperk in skoraj ne morem verjeti... Stoperce. Vzpon na Donačko je bil balzam za dušo in telo. V koči stiski rok ljudi, ki so vedeli za ta krog, ki je trajal dobrih 26 ur, o kilometrih nimam točnega podatka, ocena okrog 130-135.
Hvala Ivanu za spremstvo.
Težave: razen žulja na levem podplatu in neznosna vročina, nič posebnega
Na kratko: Donačka - Mb.- pravljica
Mb- Donačka - trpljenje
Mogoče med Mb. in Donačko zraste še kak grebenček, potem bo pot lažja.
Ideja za ta krog se je porodila že v lanskem letu, zaradi različnih situacij zorela do teh praznikov in bila včeraj zaključena.K avanturi povabim še koga, odzove se Ivan.Po usklajevanjih sprejet plan.Ivan je pot začel v Mb, na Donački se mu pridružim okrog treh popoldan. Pot na Boč je dokaj razgibana, malce tekaška, malce hodaška, vseskozi se opozarjam, da ima Ivan že maraton za seboj.Z vrha Boča se spustiva do koče,
krajši postanek, sonce naju opozarja, da nama ne bo več dolgo za družbo. Spust z Boča na Pečico, naprej po Zbelovsko-loški poti, opazovanje zidanic, ki spominjajo na preteklost, spokojnost narave in poslavljanje dneva-meni najljubši čas.Vmes sproščen klepet,iz Loč da Konjic po glavni cesti, na okoliških hribih se prižigajo kresovi, v zraku pa vonj po dimu. Na bencinski zopet krajši postanek, oborožitev z lučkami in veselo v noč. Ubereva pot mimo Smogavca, se nekje pridruživa markirani pešpoti za Roglo, včasih zaradi nepozornosti ostaneva malo na asfaltu,v gozdovih pod Roglo pogovor zamre, osredotočiva se sledenju markacij. Noč je prijetna, pot še bolj, sploh nimaš občutka o kakšnem vzpenjanju, na to naju opozarjajo table z n.v.Pod Jurgovim naletiva na prve ostanke snežnih zametov, ki tu in tam segajo sigurno do pasu.Do koče na Pesku zoprt malo pospešiva in si privoščiva krajši postanek. Noč je jasna,luna polovična,volje in moči še na pretek. Pot nadaljujeva rahlo tekaško, dokler nama to ne prepreči sneg,sneg,sneg. Še dobro, da sem imela s sabo visoke nogavice, sicer...Na trenutke je noga padla do kolena v sneg in na dnu v vodo,spet drugič pripravljena na "špago". O kakšnem teku ne duha in ne sluha. Kmalu doživiva jutranjo budnico ob spremljavi bučanja potoka Majland.Na Arehu zopet postanek in nato še spust v civilizacijo. Srečujeva prve pohodnike, pot se kar vleče in tudi sonce skozi veje pošilja že kar vroče signale. Ob vznožju Pohorja posvet z nogami za pripravo na asfalt. Blagor Ivanu, ki zaključuje svoj krog. Še spremstvo do ceste za Miklavž, stisk roke in dobre želje in grem sama naprej. Poskušam s tekaškim korakom in je šlo, ne hitro, samo da je šlo. Vročina se neusmiljeno igra nad asfaltom,misli usmerjam v cilj in mi nekako gre. Ob poti poprosim za vodo, v odprtih gostilnah kupujem kokakolo, na avtobusnih postajah iščem koščke sence. Kidričevo, Ptujska gora, Majšperk in skoraj ne morem verjeti... Stoperce. Vzpon na Donačko je bil balzam za dušo in telo. V koči stiski rok ljudi, ki so vedeli za ta krog, ki je trajal dobrih 26 ur, o kilometrih nimam točnega podatka, ocena okrog 130-135.
Hvala Ivanu za spremstvo.
Težave: razen žulja na levem podplatu in neznosna vročina, nič posebnega
Na kratko: Donačka - Mb.- pravljica
Mb- Donačka - trpljenje
Mogoče med Mb. in Donačko zraste še kak grebenček, potem bo pot lažja.