- 18 Maj 2013, 20:26
#306077
Ma, sam poslušte zdej vsi, kolk sem jast dobra, v top formi,… Me je Aličev prehitel šele, kaj jast vem, po enih dveh kilometrih, ko smo bili že dosti naprej od Leskovice.
Ja, razlog seveda ni v temu, da se mu je npr, en mal noga zvila,al , da bi mi dal zarad lepšega prednost, al kaj podobnega, ampak je razlog v tem, da sem sama štartala 15 minut, preden je pištola počila.
No, bejžmo lepo vse od začetka. Sem že na Vabilih napisala, da bom, če bom imela veliko srečo, morda prišla letos na tako lepo tekmo, kot je KBK. In je res ratalo. Ma, ker mene še zmerom tetiva poboleva in pole še moja ritna mišica ali strokovno Piriformis sindrom, sem si rekla, da grem samo tako, pohodniško, malo prej , da bom lahko navijala in kričala, da se slučajno kje kakšen medo ne pojavi in ga raje jast njega prestrašim szi mojim močnim glaskom.
No,zato, ker sem se bala, da mi bojo moje nepridiprave poškodbe sploh preprečile, da pridem do vrha…, sem si rekla, kaj se čim prijavljat, brez veze. In se nisem.
V Kopačnici smo bili že dovolj zgodaj, da sem se lahko z vsemi normalno pozdravila, si postregla kavico in en ( 2,3,4,) košček peciva, vrgla palice v kombi in šibaj Julka. 15minut do devetih sem jo lepo mahnila proti gor..
En , dva tri sem bila v vasi in že malo naprej, ko mimo tako, na lagano , pride Simon. Seveda lepo navijam zanj, a hkrati ne morem mimo misli, in vprašanj, le kako , pr strejli, lahko tako hitro laufaš ??? Kakšne sorte motor imaš, pa da bi jast kupila, ko bi bila kaka akcija, enga tazga…
Ah, nič mati, boš morala kar na svoj špeh računat in it, kolikor ti pač pusti. Ja, ja, ni druge.
No, do kombija, kjer so čakale palice za naprej, sem se še toliko ustavljala, da sem kaj poškljocala, pole pa, ko sem si vzela palice, vsega pač nisem upala. Ja, da bi kričala, pa gledala nazaj, pa slikala, pa se s palicami ukvarjala…. No possible. Zato sem mobi lepo pospravila in s palicami zagrizla v blatno koreninski hrib. Seveda sem vsak korak pazila,da si slučajno ne poblatim mojih covat.
In je šlo ko šus… do vrha se nisem utrudila, ma nič, vejca nič. Vmes sem še kričala in pojala Kekčevo pesem namesto ZdravkotaC, ker njega ni bilo in tudi za zavriskat mi je šlo super. Juhuhu, kot na ohceti.
Na vrh sem prišla točno v eni uri in pol. Seveda mi je takoj na pamet prišlo, da sem pa na prvem KBK-ju rabla do vrha 1h22min. Oštja, kako sem v formi, pri vseh opravkih, ki sem jih danes imela, le 8 min slabše. Super. Top forma.
Ola, ma na vrhu je mraz prav pokazal svoje zobke… brrrr, je zazeblo, ma sem si rekla, več kot do koče že ne bo tako. In res se je tista ledena megla kar kmalu razkadila, da sem vsaj pot videla. In šibam jast lepo lagano v dolinco. Sam res lagano, kot bi šla po jajcih. Mimo mene je vse brzelo, kot da jim bo kaj zmanjkalo, jast sem pa lepo držala svoj tempo. Super. In ker mi je šlo tolk fejst, sem v Leskovici, ko je ravno odbila 11 ura, začela razmišljat, če pa bi slučajno meni vseeno ratalo, če bi mi vpisali rezultat, če se naknadno vpišem in plačam štartnino. Glih, k mi je ratalo szi vsemi temi mojimi poškodbami. Saj lahko mi dodajo kolkor hočejo minut, da bom zadnja, ma, sam , da bo. Mimo cilja sem prišprintala, kot uni Bolt, ob 11.13. Torej 2.28 vse skupi. Na izi. Po moje. Ma, super . Magari, Aličev bi prišel glih dva bota okoli in še stuširal bi se lahko szi Palmolive šamponom, če ne še tudi zmasiral. K je tolk dober in ker ima boljši motorinčk. Ma, sem tudi jast. Se ne dam. Se ne pustim.
Več kot kontenta sem šla ponižno prosit Jezerška za uslugo in sevede, kej jo ne bo naredil, taki babnci…, nje? Sej jo mora, tudi če noče….
Ma, saj vem, da ni prav, ma vam obljubim, da ne bom več tako. Ma, po drugi strani pa, za koga bi jast navijala, če bi štartala skupej z vami in bi bla zadnja, sama, samcata že od vsega začetka. Meni je blo prav fejst vas srečat, kako šibaste mimo mene in se še mal pohecat z vami. Kej njede tudi vam?
No, pole, ko se malo uštimaš, se seveda začne veselo rajanje, vege mineštrca, pa pivo na pivo, še malo smeha in čikulanja v dobri družbi in že je bilo na vrsti žrebanje nagrad in podelitev.
Vsi ta nartabeltahitri so morali na stopničke po njami pečene dobrote. A domov smo lahko s ponosom odšli tudi mi vsi ostali, kajti premagali smo skoraj 14 ne prav lahkih kilometrov , z dobrim tisočakom( oz. dvema) višincev.
In prav vsak od nas, zares vsak, si lahko zvečer, ko bo legel v posteljo in se zazibal v sen, reče: KAKO LEPO JE BILO DANES ZMAGATI NA TEJ TEKMI!
In primat zmagovalca KBK-ja lahko potrdimo v naslednjem letu, ko se vrnemo v Kopačnico na 5. KBK.
Nazadnje spremenil zz topka, dne 18 Maj 2013, 21:05, skupaj popravljeno 1 krat.
.
ostalim pa lep pozdrav in se mogoče drugo leto vidimo
