Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

#308035
Bil sem prvič - in takoj okusil vse dobro Baške grape.. :clap: Maratona se enostavno ne da opisati, to vedo tisti, ki so ga že pretekli.. sam sicer menim, da ima bolj malo skupnega z maratonom - razen razdalje.. po Zvonetu bi to bil "Maraton+".. 8)
Iskrene pohvale oraganizatorjem, ki se maksimalno potrudijo - na vseh področjih! :laola Vem in verjamem, da se jim bodo izpolnili vsi prihodnji cilji. :clap:
lp
m
#308045
GM4O...noro, noro in še enkrat noro! :laola
Ko gledam vse te super slike, berem vaša poročila, strnjujem svoje misli lahko samo rečem, da je bila to ena res super "dogodivščina" in se drugo leto 100 % spet srečamo v Baški grapi!!!
Najprej vse pohvale organizatorju in vsem prostovoljcem na okrepčevalnicah, ker takšne pozitivne energije pa res ne doživiš povsod! :clap:
Navijači itak najboljši in nič čudnega, da sem bil nasmejan skoraj celo traso..še takrat, ko sem bil v rdečih številkah haha...kar pa ni blo samo enkrat! :wink:
Čestitke in bravo vsem, ki smo premagovali kilometre po celotni trasi...vsi smo zmagovalci! :clap:
Hvala vsem za enkratno vzudšje in res neverjetno energijo...sadna kupa pa itak zmaga! :lol:

p.s.
o mojem samem teku pa...z nasmehom skozi cilj!!! :wink:
#308047
Ko te že dan pred startom malo zvija, veš da prihaja nekaj velikega, spoštovanja vrednega, veličastnega GM4o!
Odhod Corsa toursa iz Ljubljane (Jerneja, miciM, maca in Tomaž77) proti prelepi Baški grapi, parking na žel. postaji, dvig št. št. in hitro na start, pozdrav znanih »norcev« in start.
Fenomenalno vzdušje na progi, navijači po celotni trasi in odlično založene okrepčevalnice, ni da ni! V zmernem tempu do Črne prsti, previden spust do Hudajužne, obvezna juhica, pozdrav navijačem, palice v roke in »gas« na Durnik. Počasi do Porezna in še zadnji spust do cilja, kjer se oglasi gleženj (poškodba iz maratona Franja). Strme predele enostavno prehodim, saj so bolečine neznosne.
Pa kdo bi mislil na bolečine saj je cilj pred nosom in armada navijačev, Zmaga!
Kosilo in hlajenje glave, obvezna kavica in sladoled pri Rudiju na Petrovem brdu in polni vtisov nazaj v Ljubljano.

Čestitke organizatorju, prostovoljcem, navijačem, fotografom, domačinom….. :clap:

Hvala Jerneji, maci in miciM za družbo in vse ostalo!

Da bo pušeljc gorskih tekov (Blegoš, Ratitovec, GM4O in Črna prst) popoln, pa še septembra na Črno prst (20. gorski tek na Črno prst)

LP Tomaž
#308058
Pa se moj gm40:
Prvic sem o tej prireditvi bral v Poletu, leta nazaj. O tezki, ekstremni preizkusnji, sploh si nisem predstavljal kako to zgleda, kljub slikovitemu opisu.
In so prisli casi, ko sem se pricel malo gibat po okoliskih hribih in ter tekat naokoli. O gm ni sledu.
Lani septembra pa sem v bandimi spoznal Vilija, ki je ze sodeloval na stevilnih maratonih in pretekel verjetno skoraj vse hribe. Fasciniran nad vsemi dogodivscinami, pripovedovanji... sva sla ne bliznji hrib in prvic sem izkusil ta prave muke pri vzponu, dobil sem lepo lekcijo, kaj vse zmore telo, da gre se dlje in hitreje. In nekje je vzklila zelja po gm4o. Pricel sem teci v hrib, malo po malo in nekje novembra sem ze pritekel na moj hrib, sicer le 400 mv, ampak takrat zame nekaj fantasticnega, neverjetnega. Ko se omenil stiri obcine, sem se vedno dobil le nejeverne poglede in hkrati ob skupnih vzponih ogromno vzpodbude in izkusenj, ki sem jih srkal kot suha goba. Tekaski vzponi so postali redni, trudil sem se tudi po ravnini, uzival pri hitrih spustih, dokler nisem dobil lekcije s padcem in dvo tedensko oteklino na nogi. Parkrat sem se preizkusil tudi malo daljsih tekih 20, 25 km, vendar vse do dneva D nisem vedel kako bo telo zdrzalo, glava se nekako... Razpolozenje v pricakovanju je nihalo, ekstaza, ogromna zelja, do skoraj depresije ob slabsih dnevih. :) Zadnji mesec, ko bi se lahko kaj dodal sem po par dni ostal brez teka in gibanja, malo zaradi pomanjkanja volje, zelje, pa se tisto malo kar jo je bilo je vzel dez. Ker pa za dezjem posije sonce, sem se premaknil prebudil noge in glavo, placal startnino in ni bilo vec umika. In tako je prisla ta sobota, dan ko sem premagal samega sebe. Nikoli odtekel polmaratona, kaj sele klasicnega, si dovolil sanje o gorskem maratonu in zmogel, zmagal zase.
Po startu in pocasnem teku do pravega klanca, sem pristal v druzbi Neje, kjer smo s hitro hojo priceli vzpon. Druzba je bila odlicna, tempo pravi, vendar smo se po prvi okrepcevalnici malo zgubili. Prisla je druga druzba in pogovori, na koncu sem tako vecino casa bil skupaj z Alesem, domacinom po rodu... V klepetu in odlicnem tempu mi je vzpon na Crno prst minil hitro in dokaj nenaporno. Pri precenju melisca na severni strani, v prelepih kulisah gora in pogledu na vzpon na sedlo, sem se pocutil kot pravi gorski tekac. :)
Na vrhu navija Vili, vzdusje neverjetno, kitara, ploskanje, po nasvetu Ide se ozrem okoli in poskusam shranit slike v glavo... Zmecem vase Frutabelo, rozino, koscek banane, zatisnem vezalke in dol. Prvo opomin pred padcem pride za kmalu na travi in kasneje na gruscu. Sam pri sebi si v takih primerih recem, v treje gre rado, malo upocasim in na strmem delu precej popazim.
Tek do Hudajuzne je minil v soparici in je bil zame vsaj psihicno bolj izcrpljujajoc. Slisis zvon, pa se kar nocejo prikazati prve hise. Vendar vse se enkrat konca in tako se je tudi ta ravninski del. Ker sem juzni del trase ze opravil za 1. maj in sem poznal vzpon sem se prvih strmin lotil zelo pocasi in previdno. Skozi celotno traso sem vestno pil in jedel, kar se mi je pri vzponu na Durnik zelo poznalo. Skupinica na repu katere sem bil je drzala odlicen tempo, sicer bi osebno zmogel hitreje, vendar je bila se dolga do cilja in vse kar sem prihranil je prislo prav kasneje. Edino psihicno blokado sem imel pri nadaljnem vpzenjanju po gozdnatem delo Porezna, ko se mi je pot vlekla in vlekla. V spominu sem imel da nastopi smrekov gozd prej, to mi je bil nekaksen orientir za se zadnji vzpon in okrepcevalnico pred njim. Soncni del in travniki Porezna so seveda bili naporni, vendar ko ves, da si pri koncu je lazje.
Porezen, minutka pocitka in v rahlem teku naprej. Rahel pekoci obcutek v desnem mecu je ponehal, noge so ok, le podplati pri spustu pricnejo peci. Sledim gorenjki Andreji, se trudim drzat tempo vendar ne gre. Divji del spusta opravim hitro in skoraj prevec skrajsem, obstanem in studiram ali kljub trakom na levi naravnost dol, ko nama s sotekmovalcem planinec rece, da vsi tecejo na levo, ne pa dol, tako olajsa odlocitev. :)
Makadamski del spusta mine v zelo pocasnem teku in hoji, trebusne misice bolijo za znoret, sele kaksen kilometer pred ciljem je bolje. V glavi se mi porodijo nestete misli, skoraj na jok mi gre, custva me prevzamejo. Prisel sem v cilj, zmogel, neverjetno.
Ceprav sem se sem ter tja zapletel v razmisljanja v koliksnem casu bi lahko zmogel in sanjal o tem, da bi to bilo med 7h in 7h30, sem na startu stal odlocen, da bom prisel okoli, ter se drzal tega, da vsak ki to zmore je zmagovalec in bil realen v pricakovanjih okoli 8h. Tako je bil cas 7h09 le jagoda na smetani.
V besedah strniti zahvalo domacinom, organizatorjem je skoraj nemogoce. Spodbuda vsepovsod, veseli obrazi, noro, NORO. Hvala da taksen dogodek organizirate, da sem se lahko preizkusil in dozivel vse to. 'Najhuje' mi je bilo, ko sem sel po kosilo in so napori prisli za menoj, se komaj premikal, ter so gospe, ki so delile hrano, pladenj potiskale po mizi, jaz ga takrat skoraj nisem zmogel in nisem niti hvala rekel, ker je bila glava in telo popolnoma na off. Hvala GM4O ekipa in vsi domacini. Cudoviti ste.
In hvala Idi, ter se posebej Viliju, ki je mojo dogodivscino zakljucil z besedemi, da na koncu pa vendar moras sam odtect.
Naslednje leto bom spet tam. Pa ceprav le kot gledalec.
#308067
Moj drugi GM4O, s plačilom štartnine odlašam do zadnjega termina, danes mi seveda ni žal. V glavi si naredim načrt, da bo letos bolj turistična izvedba, minil je šele teden po Koroškem trekingu, pa tudi na pot se odpravim skoraj direkt z valete.Vseeno nek časovni okvir -7h.
Organiziram si družbo, v Podbrdo prispeva dovolj zgodaj, da občutiva vso evforijo v pripravi na štart. Vse je delovalo tako sproščeno, hkrati pa je verjetno v vseh nas bilo strahospoštovanje do poti, ki je pred nami.In smo šli, vsak s svojimi nogami in svojimi mislimi...Kolona se kmalu raztegne, sama počasi preklopim v hodaški korak in si vseskozi ponavljam, da me čaka Durnik, ki bo zahteval svoje.Vzpon na Črno prst je za menoj, počutje odlično, preblisk, da se morda preveč čuvam in potem spust vse do Hudajužne.Malo kalkuliram in ugotovim, da je sedem ur na dosegu :D .Na pomoč mi priskočijo palice in že grizem strmino,do katere imam od lani veliko spoštovanje.Štejem korake, ob vsakem stotem dvignem pogled in za čuda pri tem brez težav pospešim korak, prehitim nekaj sotrpinov in tisto, kar me je najbolj skrbelo, je premagano :clap: .Na Porezen nadaljujem s štetjem kar v podzavesti in vam povem -deluje-, smejem se sama sebi, ob misli, da sledi še samo spust, bi najraje zavriskala, ampak so tam tudi krave, ki bi ob mojem vrisku vrjetno ponorele :wink: Kolena so OK, zato brez skrbi tečem, dokler se ne pojavi težava v obliki poti brez trakov.Kriza!! Nisem edina, na srečo nam uspe pravočasno ujeti pravo pot in tako srečno priteči skozi cilj.Zopet občutek zadovoljstva in navali sreče, tako da niti časa ne opazim. Sledijo srečanja in stiski rok....
Okrepčevalnice založene, res ni da ni, ljudje ob progi enkratni in vsaka vzpodbudna beseda je kot obliž na rano, pogostitev in razvajanje za ciljno črto na višku :clap: :clap:
Kljub daljši progi sem svoj čas izboljšala za 5 minut.
Čestitke vsem sotrpinom in vsem uživačem, ki ste ta vikend preživeli v prelepi Baški grapi.
#308069
Pretekel/prehodil sem svoj prvi gorski maraton, svojo prvo maratonsko razdaljo, svoj prvi GM4O. V pol leta, kolikor sem se pripravljal na GM40 sem prebral veliko o njem, pogledal veliko filmčkov, ampak takega vzdušja, prijaznih ljudi in lepe narave pa nisem pričakoval. Za edino pomanjkljivost na maratonu sem bil odgovoren sam: po nekih 10. kilometrih , ko sem se lepo ogrel in videl da mi gre odlično, da se dobro počutim, sem napravil začetniško napako ter se med tekom pričel "malo razgledovati" po okoliških hribih. Kazen je prišla v obliki skritega kamna v travi in zvin gležnja je bil tukaj. V hrib je šlo nato relatvno normalno, navzdol pa sem moral praktično hoditi. Ampak je šlo. Bo pa to zame dobra šola za prihodnjič.
Pohvale organizatorjem, navijačem ob progi in še posebno prostovoljcem na okrepčevalnicah. Res ste naredili super vzdušje! Čestitke tudi vsem tekmovalcem. Naslednje leto se sigurno zopet vidimo.
#308076
No, ni kaj dodati tudi jaz sem z preživljanjem dne v Baški grapi zadovoljna, čeprav sem bila na poti do tja še trdno prepričana, da vidim cilj z prave strani, a sem med spustom v HUdojužino ugotovila, da noga po operaciji še vedno ni čisto OK in sem se z tržkim srcem in z veliki cincanjem in sprehajanjem gor-dol po Hudijužni le odločila, da je za nogo res bolje, da neham :--( in si prigovarjala, da je drugo leto spet :D .
Cestitke vsem, še posebno maci za velik podvig :laola

:wink:

Komaj čekam drugo leto :)
#308086
Jožko, čestitam ti še za eno skoraj brezhibno izpeljano tekmo, iskrene pohvale vsem Graparjem - vsak je maksimalno opravil svojo nalogo in seveda čestitke vsem tekmovalcem, ki so si upali prikazati na štartu te edinstvene tekme.
Ne glede na to, da je bila to že moja jubilejna tekma, me je na štartu ravno tako preveval adrenalin, kot nekoga, ki se je na to preizkušnjo podal prvič.
Prav zanimivo je prebirati objavljena poročila na forumu in podoživljati tekmo.
Opažam, da je vsako leto več tekmovalnega podmladka in se za prihodnost tekme ni bati.
Se vidimo na 13. gorskem maratonu štirih občin.
#308096
Čestitke vsem udeležencem tudi z moje strani!! :clap: Tokrat je bilo zares vroče... :D

Kapo dol zmagovalcu, pa Sebastjanu (tudi za javljanje) in vsem debitantom.
Glede na (ponovno) odlično organizacijo verjamem da se bo večina naslednje leto ponovno vrnila na kraj zločina... :lol:

Hvala vsem navijačem za super navijanje in fotografiranje, tudi v najtežjih delih proge. :clap:

Tokrat so nam prav prišle prav vse okrepčevalnice, ki so bile odlično založene! 8)

Hvala Jožko in ekipa!! :laola
#308101
Maratoni zame res niso novost, ampak tole… Hudo, hudo, hudo. Še sredi lanskega leta to ni bila niti pobožna želja, samo pomisel, nič več, da se pripravim na ogledno turo, in to je to. Potem pa so se začeli treningi, za ogledno turo sem imela težave z izjemno nizkim pritiskom in bolečinami v križu. Ah, kako priročno kot izgovor.
Par noči pred dirko nisem spala od treme, zadnjo noč pa skoraj nič, le slabe tri ure, so sosedje imeli fantovšno, pa je bilo harmonike, petja, vriskanja. Prave priprave na moj dan D.
Že v Ljubljani sem padla v krasno vzdušje, so me Jerneja Tomaž77 in miciM lepo ozmerjali s fazanko. Kaj sem tla, pogoltnila in si rekla, bodo že še videli hudiča, ko me bodo čakali…
Na štartu pa – enkratno vzdušje, nora energija vseh, sodelujočih in organizatorjev. Po modrih navodilih sem spakirala palice za Hudajužno, v strahu pred premočnim soncem oblekla dolge rokave in štartala, lepo počasi, tako počasi, da sem kako udarno rekla z zadnjim tekačem in z »metlo« na kolesu. Hodila-tekla sem tako na izi, brez razmišljanja, samo palice sem zelooo pogrešala. Pila sem dovolj, jedla tudi, na Kobli sem ga srknila, malce pivca, pa lepo dalje. Na Suhi dečko pove, da imam do kontrole še 2 uri časa, meni pa ne užge, da to pomeni 15 min zamude. In sem jo brez palic lepo brisala dol, se v Znojilah še pogovorila in nabutala s frutabelami, pa hajdi lepo počasi dalje, še vedno vsa nesrečna brez palic, jasno. In se na uri lepo sladko obrne ura 13.00, limit je mimo, jaz pa še vedno tam nekje bogu izza leđa. In mi užge, da zamujam, bravo maca. Končno. Pa lepo malo pospešim in uletim v Hudajužno, ko so gospodje od Timinga že pospravljali. V trenutku se odločim, da se počutim izjemno dobro, da me nič ne boli (ha-ha-ha), da sem prešerne volje, da itak tečem zase in ne za kake rezultate (spet-ha-ha, se je vidlo na koncu) in se še odločiti ni treba-gremo dalje. Okrepčevalnice? Ko jih …, bom že, potočki, pa koča na Poreznu, ja pa jade….Gremo na rizik. Kje so palice, končno hočem svoje palice, že pet ur jih hočem. Iz kombija sem jih snela, dečko jim je še trakce porezal, da sem jih dobila narazen, pa hajdi v breg.
Porezen, Durnik, a to je to? Prosim lepo, tak bav-bav, jaz se pa režim ko pečen maček in jo prav lepo brez krize šibam v klanec. Enega vprašam-je to Durnik, pa me malo čudno gleda, se zasmeji – ja,je in jaz rečem, Kdo me zeza in straši. A ge ja že konec? V tale kucl od Porezna sem šibnila, kot bi šele začela. Saj nisem mogla verjeti. Šele sedaj sem dojela, kako zelo so mi manjkale palice.
Vse okrepčevalnice še vedno v polnem teku, sploh nisem mogla verjet, vsi še odlične volje, vključno z mano. Gre, gre in gre. Eden od GR mi na začetku napove, koliko bom cca rabila do cilja, če bom pridno šibala. Ja, bom, ja, saj lahko limit ulovim, če …. In sem šla, s Porezna dol se je telo malo upiralo, da bi še teklo, bi raje malo bolj na počasi. Pa sva se dajal, prepričevala, da je treba tečt, da se muke skrajšajo…. Ma je šlo na trdo tam po makadamu…
Dva angelčka sem srečala na zadnjih km, eden je šel gor, Rafu naproti, drugi me je spremljal dol, španec, iz Malorce, sva malo podebatirala med štetjem zadnjih km. In potem uletiva v cilj- pred limitom. Če to ni carsko. In bi maca ne bila maca, če se nebi na cilju scmerala, ko ji je, malo z zamikom, uštekalo, da je prišla v cilj v limitu, pa še celih 5 min fore sem imela, hi-hi-hi.
Drugo leto pa popravci-v limitu obvezno do Hudajužne, pol pa itak ni blema, Durnik pa ja ni bav-bav

Na koncu pa iskrena hvala vsem organizatorjem, prostovoljcem, navijačem, vrhunsko
Nazadnje spremenil maca, dne 17 Jun 2013, 23:12, skupaj popravljeno 1 krat.
#308104
maca napisal/-a:Že v Ljubljani sem padla v krasno vzdušje, so me Jerneja Tomaž77 in miciM lepo ozmerjali s fazanko. Kaj sem tla, pogoltnila in si rekla, bodo že še videli hudiča, ko me bodo čakali…


In sedaj si dipl. Fazanka z opravljeno diplomo iz GM4o!

Čista 10 v indeksu! :laola

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA