- 24 Jan 2005, 19:50
#30816
Ja začelo se je na mejnem prehodu Podljubelj ob 6h zjutraj.Najprej je moj kolega RISTO, ki se mu obenem še enkrat tu na forumu zahvaljujem za spremstvo, ki mi ga je nudil z mojim avtomobilom, hvala.
Pride Risto do mene in me prešerno vpraša, če odjadrava?Sem ga hotel še najprej povabiti na čaj pa mi odvrne, da je najbolje, če bi kar šla.
Seveda jaz sem imel že vse pripravljeno od vseh oblek, mikic, kar sem potreboval na sami poti.Kakšna stvar je bila še preveč.Ampak sem si dejal od viška glava nikoli ne boli.
Čas do mejnega prehoda Podljubelj je minil, kot bi trenil.
Jutranja temperatura je nakazovala kar precejšen hlad.Resda ni bilo -15 stopinj, a vendar dovolj, da se človek vpraša kaj ga čaka šele na Italijanski strani.
Z Ristotom se malce spogledava, in mi pravi če bom štartal.
Pa mu odvrnem, da je najbolje da kar začnem, ker je bila toplota v avtomobilu preveč vabljiva.
Bila je trdna, kar precej trda tema.Pa sem šele malce kasneje opazil, da bi bilo dobro če bi vzel s seboj kako kresničko.
Iz Podljubelja se začnem spuščati proti Tržiški Bistrici skozi vse tiste tunele, ki so bili pred menoj.Pri bencinski črpalki pa zavijem desno in se zopet narahlo začnem vzpenjati proti Srednji vasi, vas Leše ki je ležalo na moji levi strani.Jadrno jo odvihram naprej skozi naselje Slatno proti Begunjam.Med tem časom, ko se je sonček počasi sramežljivo vzdigoval izza obzorja sem srečal še vmes nekega gospoda, ki se je ravnokar odpravljal proti Dobrči.
Ja priznam, da me je ta jutranja zarja fascinirala, da bi kmalu obstal.Tak jutranji vzhod sončka se je kazalo na obzorju, da je bilo kaj.
Avtomobilov pa na srečo nisem vsaj na začetku veliko videval.Čas je tako hitro mineval, da je bilo kaj.
Zavedal sem se da je bilo vreme to jutro neprimerno slabše in seveda temu primerno bolj hladno, kot pa takrat pred dvema letoma, ko sem se odpravil prvičkrat.Ampak na to sploh nisem niti najmanj hotel pomisliti, zakaj neki, saj ne tečem zaradi vremena.
Sem si pa rekel, da če bi bila tekma na tako dolgi razdalji v takem vremenu pa verjetno ne bi šel, ali pač mogoče, kaj jaz vem?
No pri galeriji Avsenik v Begunjah sem zavil desno in se počasi usmerjal proti Žirovnici.Vmes sem šel mimo vasi, ki so bile na levi in desni strani naših znanih slovencev.A čas je prehitro mineval, da bi imel še toliko časa, da bi vse o teh stvareh premišljeval.
Že od samega začetka štarta me je tako preklemano zeblo v roke, da je bilo kaj.Pa sem si vseeno mislil, ah saj bo to trajalo samo par kilometrov pa bo.Ma, kje pa.Ni in ni hotelo biti konca mraza.Malce sem si začel nekako potihem pogovarjati sam s seboj, kaj si naj rečem, ko bom zašel v kako krizo.A ha, sem si dejal v Logu pod Mangrtom me čakajo njoki z čuovito omako, čeprav nisem bil nič lačen.
Poleg tega sem premišljeval še o tem kdaj se bom preoblekel, ali se sploh bo potrebno.No ja, za to sem imel preklemano poskrbljeno.Ravno tako za pijačo.Vedel sem da imam v avtu med, čaj za prijatelja Ristota.Saj sem ga že prejšni večer pomalem spraševal a bo v redu če skuham domačega ali sadnega, sem mu dejal.Poled tega sem imel pripravljeno za njega še suho sadje, skratka tako da je bilo vse kar se da pošlihtano, kakor bi se temu reklo.Že na samem začetku pa sem šel kar precejkrat na stran bi se temu dejalo.Enkrat pred samim Tržičem še na eno daljšo zadevo.Tako, da je bilo kar pestro.Risto mi je ustavljal res v redu.Pomalem sem premišljeval, madonca, če bi imel več denarja bi Ristota zaposlil kot spremljevalca.Za v prvičkrat je deloval res v redu.Seveda se pri takih zadevah zmeraj nekaj novega naučiš.
No, proti Jesenicam od Žirovnice dalje pa se je začelo malce hujše razpletati kar se tiče avtomobilov.Zavedal pa sem se da ne morem pričakovati kaj boljšega, saj sem vendarle udeleženec v cestnem prometu.
Hja med samim tekom od začetka pa do Jesenic sem premišljeval o ultramaratonu Jordanija Amman - Mrtvo morje.Potem sem se spomnil še stave, ki sva jo sklenila z drugim prijateljem Janezom na neki zadnji zabavi, da se bova udeležila ultramaratona Šparta - Atene.
Priznam, da me tudi ta zadeva mika samo letos zagotovo še ne.Potem sem premišljeval o teku po dolini smrti, ki jo je pretekel Dušan Mravlje.
Madonca, jaz razmišljam o vročih krajih tukaj pa pod nulo pa še pihalo je na parih koncih.In to neprijetno pihalo.
Same Jesenice so pač kot Jesenice spremenile so se, to moram priznati.In to na bolje.Sam kraj je veliko lepši čistejši skratka počasi bo začel dihati z ljudmi, ki živijo v teh krajih.
Nasploh sem med drugim opazil, da ljudje malce bolj spoštujejo svoje oklje vsaj v določeni meri.Okoliši hiš so veliko bolj čista ni več navlak in podobnega.Skratka zavedajo se kaj jim lahko narava za tak odnos nudi nazaj.
Tako sem prišel do bolnice v Jesenicah, ko sta šla čez prehod za peščce dva, ki sta imeli vsak po eno nogo obvito in kaj jaz vem še vse je bilo z njima.Nekako na hitro sem jima na obrazu videl, da bi tisti trenutek raje tekla z menoj kot pa bila na tistih "hoduljah".Malce naprej sem se zopet ustavil oskrbel z napitkom Risto pa me med tem vpraša, če mi gre.
"Seveda mi gre in to zelo dobro, saj sem imel pulz v povprečju 129ud/min.Nisem vedel od kod jemljem moči, čeprav sem jih nekaj prihranil za na koncu, kjer je precejšen vzpon na Predil.
Videl sem da sem bil na razdalji, kjer bi pokazalo klasičen maraton in moj čas je bil 3ure in 20minut.
Madonca sem rekel, malce se skuliraj, da ne bo kaj narobe potem.Saj me čaka še Kranjska gora,Rateče in tako dalje.
Med samim takim tekom človek nima kaj dosti za filozofirat in kaj jaz vem
še vse.Vedel sem, da je to en dober trening za Jordanijo.Bo pa tudi neke vrste pokazatelj za 24urni tek, ki bo zopet letošnje leto v Grosuplju in še kod.Vedel sem pa tudi, da vsak tak tek ti dvigne moralo na višjo raven, čeprav sem pretekel že kar nekaj kilometrov, to je res.
Ampak človek hitro ponikne in se zopet lahko hitro vzdigne, če ima voljo in razum, ki ga vodi skozi življenje in treninge ki jih ima še pred seboj.Od bolnice na Jesenicah naprej pa je bil promet sploh kakor bi se temu reklo ubijalski precej prometen.
In kaj sem mogel malce več pozornosti pa bo stvar lepo tekla naprej, pardon moje noge, ki jim dajejo povelje moja glava.
Nekateri vozniki so trobili in mi kazali vse sorte stvari, kakor je pač v navadi pri voznikovi kulturi.
Ampak sem nisem hotel obremenjevati z njihovimi prikazi raznih gest takih in drugačnih, ki so se jim rojilo po rokah, ki so mi jih kazali.
Ja, svet je pač takšen kakršnega vidimo in dojemamo.Bolj ga vidimo kompliciranega bolj je zoprn.Če pa pogledamo stvari iz lepše plati pa je ravno tako lahko lep in čudovit.Samo pogledamo kaj nam nudi mati narava pa nam je vsem lahko jasno.
Bližal sem se našemu slovenskemu smučarskemu biseru Kranjska gora in pred njim Martuljk, ko se je še zmeraj čutil smučarski utrip, ki je deloval tako ali tako v teh krajih.Človek bi imel občutek, da je nastajala nevem kakšna kolona, ampak je promet kljub temu nekako tekel kar se da v redu.Seveda so bili vmes biseri, ki so vijugali sem ter tja.
V Kranjski gori pa je resnično prava smučarska evforija, ki ne pojenja.Povsod dovolj avtomobilov, smučarjev, smučarjev tekačev in sprehajalev, ki so uživali še te preostale dni kar jih je zimskih.
Pobočja so bila lepo pobeljena.Tako je bilo tudi enkraten užitek tečti v taki belini, ki človeka obkroža.Nekje na sredini Kranjske gore pa me je obiskala "teta kriza".Začelo mi je štopirat kot sam si ga bog vedi.
Risto mi vpraša, kaj je narobe in ali bo šlo.Nekako mu odvrnem, da če sem do tu prišel bom pa še do konca in se nasmehnil, kolikor sem se lahko v tistem hladu dopoldanskem.No, saj popoldne ni bilo nič kaj boljše, čeprav sem pričakoval malce več sončka.
Vedel sem da mora kriza miniti slej ko prej.Do tedaj nisem razen pijače in medu nič zaužil.Pa nekako le kmalu zaužijem fige, ki so delovale kot dobra stvar.Ja, na sami tekmi tega ne bi naredil, ampak ker je bil trening tek pa naj bo.In ni mi bilo žal.Kmalu mi je zopet steklo, kar lepo spet naprej.
No, ta slika ki je nad tem tekstom je pravzaprav od kraja CAVE DEL PREDIL ( RABELJ po naše ), spodnja slika pa je kraj Rateče.
No še pred Ratečami je bilo moram priznati kar hudo zaradi mraza, vsaj občutek sem imel tak.
In sem se odločil, da bom pred mejnim prehodom Rateče se preoblekel v suho obleko pa bo zope vse v redu.Risto me lepo počaka že na bencinski črpalki in me malce zaskrbljeno vpraša če bo dovolj bencina.
Samo zamahnem z roko in ga vprašam če gori lučko, če ne gori pol je superca.Saj bova z lahkoto prišla nazaj do mejnega prehoda in se nato založila z gorivom.No od Rateč dalje je bilo zopet nekako bolj pestro vsaj nekaj časa, kar se tiče narave.
Aja, moram še to omeniti, da cariniki sicer niso nič komplicirali z dokumenti.Samo na naši strani so nekam nejevoljno pogledovali.Ko pa prideva na Italijansko stran carine človek ni niti pogledal osebne izkaznice.Samo nasmejal se je in pomahal naj greva naprej.Človek me je spravil ne zavedajoč se v dobro volja.Počasi sem se spušal proti Trbižu, ko sem opazil nek avto, ki je bil na moč podoben mojemu znancu iz vasi.Evo, si rečem pa bojo zopet lahko govorili da je en norec tekel proti Trbižu.Kar nekako sem lažje zadihal ko sem bil blizu Trbiža.
Risto me vpraša, koliko naj bi bilo še do mejnega prehoda, in ali je daleč.
Z roko mu odmahnem da nimav več daleč mogoče še kakih 30km in nič več.Sedaj, ko to pišem se sliši ogromno.No, saj tuda če bi to tedaj pomislil bi lahko samo kmalu nehal tečti.
Cesta se je lepo vijugali v tej hladni dolini, kakor bi lahko temu rekel.
Vse več je bilo snega ob robu ceste, kar mi je nekako dalo slutiti, kaj če bo še kakšen snežen problem kje na cesti.Tedaj sem pomisli na Rabeljsko jezero, kakšno je bilo pred dvema letoma in kakšno naj bi bilo včeraj.
Spodaj na povezavi je slika v letnem času.Moram reči, da me je že takrat prvičkrat to jezero nekako hotelo kar posesati s svojo skrito lepot in majhnim otočkom, komaj za kakšno hiško na njem.
Je nekaj posebnega, očarljivega.Mogoče, ker ima naziv Rabeljsko jezero, mogoče?
Ampak to jezero je bilo še kar nekaj kilometrov oddaljeno od mesta Trbiž.Postajalo je zopet hladneje in hladneje.Niti dvojne rokavice mi niso več kmalu pomagale, roke sem imel kar otrple.Že na mejnem prehodu Rateče sem moral prositi Ristota za pomoč, da mi je zapel trenirko, ki sem si jo dal gor.Resnično v roke me je zeblo kot zlodja.Pa ne od izčrpanosti, ampak od mraza.Tedaj sem se spomnil Aleševih besed, ko so bili na teku nekje na Primorskem in je po teku Tiniju govoril o čudovitih njokih.Že sama misel na to toplo jed mi je ogrela vsaj želodec
No od Trbiža pa je smerokaz kazal še dobrih 10km do del Predil.
Sem kar pomalem zavriskal.Evo pa bo kot bi mignil in bom v Logu pod Mangrtom.Od Trbiža dalje sem srečaval veliko naših avtomobilov in glej ga zlomka tudi hrvaške registracije.Kaj delajo tukaj sem si mislil?
Hej saj je na oni strani Bovec in smučišče!
Od Trbiža dalje me je drugičkrat obiskala "teta kriza", ampak tokrat v milejši obliki.Ker sem predhodno dobro odgnal proč.Od Trbiža se je narava hitro spreminjal, ampak v čudovitem smislu.Povsod okoli mene visoike, a čudovito pobeljene gore.Višarska glava se je kazala v daljavi in ostali vrhovi.Ko se je eden odgrnil se je prikazal drugi in tako dalje.In vsi pobeljeni z vso svojo lepoto, ki so jo kazali nam smrtnikom na ogled.
Cesta se mi je zdelo kakor da se vseskozi bolj oži, mogoče zaradi samega načina pluženja, ki ga imajo tu v navadi.Pred samim krajem del Predil me je presunil pogled v človeka, ki je deloval popolnoma normalno.
Ampak videl sem, da tudi tu ne živijo vsi ljudje v normalnem blagostanju.Človek je lepo imel v naročju kup drva kot vsak človek, ampak ta človek se je napotil v svojo kolibo iz lesenih desk.
Ja prav ste prebrali, ne bi verjel če ne bi videl.Na vzunaj je deloval kakor vsak povprečene Italijan nič kaj zanemarjen.
Najprej sem pomisli, če je to mogoče kaka delovna baraka, ampak ni bila.
Bilo je čisto človekovo bivališče.Hja, si zamislim pri sebi, konec koncev je pri nas v Sloveniji še zmeraj enkratno.
Kraj del Predil in dalje je kazal neverjetno moč narave, gore ki so se visoko dvigale nad vsemi temi zgradbami v dolini.
Ponekod se je videlo veliko majhnih poledenelih slapov res majhnih, ampak čudovitih tako na hitro pregledano.
Saj človek, konec koncev nisem imel veliko časa za ogled naokoli.
Tako počasi a vendarle vztrajno se prikobacam proti tistim zloglasnim štirim ovinkom, ki so še čakali name.
Zadnji a veličasten vzpon na ta mejni prehod Predel.
Zakaj štirje oviniki?Italijani imajo izgleda navado da postavijo table na katerih so označeni številčno ovinki kateri je in koliko jih je.Tako sem imel občutek, kot da bi bil nekje na tekmi, ko imaš pred seboj še preostale kilometre, ki te ločijo od cilja.
Pred temi znametimi štirimi ovinki pa je še to znamenito Rabeljsko jezero, ki je bilo okovano v led in delček snega, ki je prekrival jezersko gladino.
V bližini blizu obale pa majhen otoček na katerem je par smrek, ki so svobodno dihale v tem prelep gorskem objemu.
Risto me je že čakal na vrhu mejnega prehoda Predel saj me vmes ni mogel počakati, ker je bila cesta premalo kopna, da bi se umaknil na rob.
Prikobacam vendarle na vrh, ko me zopet nekako v smeh spravita Italijanska carinika, ki nista šla ven niti da bi pogledala osebne izkaznice.
Eden je imel namreč roke prekrižane vzadaj na vratu, kot da bi bil na neki plaži, in je samo kimal z glavo rekoč, da naj greva naprej.
Risto pošteno jima kaže osebne izkaznice, ko mu odvrnem naj pohiti naprje, če ne bosta kaj zakompliciral.A sem vedel da ne bosta.No, drugi pa je bi tudi pojava, ko je v roki držal njihovo značilen lonček za kavo, in malce začudeno pogledava svojega kolega, naju pa se obrne da opravi postopek za kuhanje kave.
Na naši strani je carinik bil prijazen.Sicer sem že pozabil koliko je kilometrov do Loga pod Mangrtom, čeprav sem ga vidil v dolini.
Ampak rekoč si za uteho, da bi malce pritisnil na plin v tekaškem žargonu.Izvem, da je do konca še kake tri kilometre in pol.No, pa si rečem, da bom pa to spravil gladko pod 10urami.Če pa ne bom pa tudi ne bo konec sveta.Nekako me je kar neslo navzdol.
Ko mi gre nasproti en bel kombi mercedes Vito, in vidim da ga vozi neka prečudovita peršona bila je blond, ampak lepa.Ne bi bilo nič čudnega, ko pa vendarle gre ta kombi ravno na mojo, njegovo nasprotno stran.
Na sovoznikovi strani pa zagledam KOGA MATKOC.
Stopi ven in sem bil res izredno vesel, kot da bi se domenili za tako srečanje na poti.Risto mu odvrne, da naj me spremlja do konca, saj bom tako hitreje prišel do svojega cilja oštarije in svojih njokov.
Mtakc je bil tako za akcijo je rekel vsaj kake tri kilometre da še preteče, čeprav je ta dan bil na tekaških smučkah in pretekel 21km na smučkah s svojo ženo.Bila je simpatična in prijazna.Počakam da minutko, da zvrne zvarek B-vitaminskega kompleksa vase in počasi odvihrava proti Logu pod Mangrtom navzdol.Med sami tekom sva seveda malce poklepetala, saj toliko pa nisem bil "sesut" kakor bi se temu reklo.Tako so kilometri hiteli, da je bilo kaj neverjetno hitro.
Najprej je carinik dejal, da je še kake tri pa pol, a se je na koncu izkazalo, da jih je bilo sedem kilometrov.
A nič ne de, glavno da je bil cilj dosežen.
Pred vstopom v samo vas se je na levi strani videla hiša, ki je bila do roba še zmeraj rjavkaste barve.Mtakc mi je dejal da je do tja segalo blato, ki je takrat prihrumelo v dolino.Človek ne more verjeti, kaj lahko narava povzroči v trenutku, neverjetno.To moraš videti in občutiti.Ko vse naokoli tebe same skale in ne veš kdaj bo zgrmelo vse navzdol.
No, kot sem dejal sem pred vstopom v vas kar močno zavpila od veselja, da sem na cilju.
Neverjetno sem se kar solidno počutil glede na to kakšno je bilo vreme čez dan in temperatura.
Še dobro da sem imel s seboj puhovko, ki me je kmalu pogrela.
Vsi si skupaj sežemo v roke Mtakc, njegova žena, ki je na spodnji sliki na skrajni desni strani.Poleg nje je seveda MTAKC, potem jaz čakajoč na RADLERJA in poleg še prijatelj RISTO.Ki mi je bil v izredno pomoč.Vem da se sam kaj takega brez ustrezne pomoči ne bi lotil, ker bi to bil samomor.Saj na celi poti ob robi ni nikjer vode in kaj šele za preoblečti.
No, da ne pozabim:
"ZAHVALJUJEM SE RISTOTU ( ki je tudi sam dober tekač za svoja leto, trenutno si zdravi koleno, ker je bil že dvakrat na operaciji.In komaj čaka na vrnitev med nas tekače.Zato sem nekako tudi zaprosil njega, da vsaj malo podoživi vse to z menoj.Hkrati mu tu želim, čimboljše in čimprejšne okrevanje.)DA NE POZABIM TUDI NA MTOKC-a IN NJEGOVO ŽENO ZA PRIJETNO DRUŽBO, KI JE BILA ZLATA VREDNA.
Ja vse skupaj je napisano malce, malce dolgo.Ampak upam, da nisem kaj zanimivega izpustil.
Je pa to boj sam sabo in s svojim duhom.Vidiš iz kakšnega testa si, koliko zmoreš.To ni tekma, to je neke vrste poglobitev v tvoj notranji svet, da še bolj raziščeš svoje neodkrite kotičke duha in telesa.Spoznavaš, kje so tvoje meje, mogoče kje se lahko konča tvoja volja, vztrajnost in pogum.
Meje si človek postavlja sam, razum, si bistri ga človek sam.
Lep pozdrav vsem!
Čudovito rabeljsko jezero.
Pride Risto do mene in me prešerno vpraša, če odjadrava?Sem ga hotel še najprej povabiti na čaj pa mi odvrne, da je najbolje, če bi kar šla.
Seveda jaz sem imel že vse pripravljeno od vseh oblek, mikic, kar sem potreboval na sami poti.Kakšna stvar je bila še preveč.Ampak sem si dejal od viška glava nikoli ne boli.
Čas do mejnega prehoda Podljubelj je minil, kot bi trenil.
Jutranja temperatura je nakazovala kar precejšen hlad.Resda ni bilo -15 stopinj, a vendar dovolj, da se človek vpraša kaj ga čaka šele na Italijanski strani.
Z Ristotom se malce spogledava, in mi pravi če bom štartal.
Pa mu odvrnem, da je najbolje da kar začnem, ker je bila toplota v avtomobilu preveč vabljiva.
Bila je trdna, kar precej trda tema.Pa sem šele malce kasneje opazil, da bi bilo dobro če bi vzel s seboj kako kresničko.
Iz Podljubelja se začnem spuščati proti Tržiški Bistrici skozi vse tiste tunele, ki so bili pred menoj.Pri bencinski črpalki pa zavijem desno in se zopet narahlo začnem vzpenjati proti Srednji vasi, vas Leše ki je ležalo na moji levi strani.Jadrno jo odvihram naprej skozi naselje Slatno proti Begunjam.Med tem časom, ko se je sonček počasi sramežljivo vzdigoval izza obzorja sem srečal še vmes nekega gospoda, ki se je ravnokar odpravljal proti Dobrči.
Ja priznam, da me je ta jutranja zarja fascinirala, da bi kmalu obstal.Tak jutranji vzhod sončka se je kazalo na obzorju, da je bilo kaj.
Avtomobilov pa na srečo nisem vsaj na začetku veliko videval.Čas je tako hitro mineval, da je bilo kaj.
Zavedal sem se da je bilo vreme to jutro neprimerno slabše in seveda temu primerno bolj hladno, kot pa takrat pred dvema letoma, ko sem se odpravil prvičkrat.Ampak na to sploh nisem niti najmanj hotel pomisliti, zakaj neki, saj ne tečem zaradi vremena.
Sem si pa rekel, da če bi bila tekma na tako dolgi razdalji v takem vremenu pa verjetno ne bi šel, ali pač mogoče, kaj jaz vem?
No pri galeriji Avsenik v Begunjah sem zavil desno in se počasi usmerjal proti Žirovnici.Vmes sem šel mimo vasi, ki so bile na levi in desni strani naših znanih slovencev.A čas je prehitro mineval, da bi imel še toliko časa, da bi vse o teh stvareh premišljeval.
Že od samega začetka štarta me je tako preklemano zeblo v roke, da je bilo kaj.Pa sem si vseeno mislil, ah saj bo to trajalo samo par kilometrov pa bo.Ma, kje pa.Ni in ni hotelo biti konca mraza.Malce sem si začel nekako potihem pogovarjati sam s seboj, kaj si naj rečem, ko bom zašel v kako krizo.A ha, sem si dejal v Logu pod Mangrtom me čakajo njoki z čuovito omako, čeprav nisem bil nič lačen.
Poleg tega sem premišljeval še o tem kdaj se bom preoblekel, ali se sploh bo potrebno.No ja, za to sem imel preklemano poskrbljeno.Ravno tako za pijačo.Vedel sem da imam v avtu med, čaj za prijatelja Ristota.Saj sem ga že prejšni večer pomalem spraševal a bo v redu če skuham domačega ali sadnega, sem mu dejal.Poled tega sem imel pripravljeno za njega še suho sadje, skratka tako da je bilo vse kar se da pošlihtano, kakor bi se temu reklo.Že na samem začetku pa sem šel kar precejkrat na stran bi se temu dejalo.Enkrat pred samim Tržičem še na eno daljšo zadevo.Tako, da je bilo kar pestro.Risto mi je ustavljal res v redu.Pomalem sem premišljeval, madonca, če bi imel več denarja bi Ristota zaposlil kot spremljevalca.Za v prvičkrat je deloval res v redu.Seveda se pri takih zadevah zmeraj nekaj novega naučiš.
No, proti Jesenicam od Žirovnice dalje pa se je začelo malce hujše razpletati kar se tiče avtomobilov.Zavedal pa sem se da ne morem pričakovati kaj boljšega, saj sem vendarle udeleženec v cestnem prometu.
Hja med samim tekom od začetka pa do Jesenic sem premišljeval o ultramaratonu Jordanija Amman - Mrtvo morje.Potem sem se spomnil še stave, ki sva jo sklenila z drugim prijateljem Janezom na neki zadnji zabavi, da se bova udeležila ultramaratona Šparta - Atene.
Priznam, da me tudi ta zadeva mika samo letos zagotovo še ne.Potem sem premišljeval o teku po dolini smrti, ki jo je pretekel Dušan Mravlje.
Madonca, jaz razmišljam o vročih krajih tukaj pa pod nulo pa še pihalo je na parih koncih.In to neprijetno pihalo.
Same Jesenice so pač kot Jesenice spremenile so se, to moram priznati.In to na bolje.Sam kraj je veliko lepši čistejši skratka počasi bo začel dihati z ljudmi, ki živijo v teh krajih.
Nasploh sem med drugim opazil, da ljudje malce bolj spoštujejo svoje oklje vsaj v določeni meri.Okoliši hiš so veliko bolj čista ni več navlak in podobnega.Skratka zavedajo se kaj jim lahko narava za tak odnos nudi nazaj.
Tako sem prišel do bolnice v Jesenicah, ko sta šla čez prehod za peščce dva, ki sta imeli vsak po eno nogo obvito in kaj jaz vem še vse je bilo z njima.Nekako na hitro sem jima na obrazu videl, da bi tisti trenutek raje tekla z menoj kot pa bila na tistih "hoduljah".Malce naprej sem se zopet ustavil oskrbel z napitkom Risto pa me med tem vpraša, če mi gre.
"Seveda mi gre in to zelo dobro, saj sem imel pulz v povprečju 129ud/min.Nisem vedel od kod jemljem moči, čeprav sem jih nekaj prihranil za na koncu, kjer je precejšen vzpon na Predil.
Videl sem da sem bil na razdalji, kjer bi pokazalo klasičen maraton in moj čas je bil 3ure in 20minut.
Madonca sem rekel, malce se skuliraj, da ne bo kaj narobe potem.Saj me čaka še Kranjska gora,Rateče in tako dalje.
Med samim takim tekom človek nima kaj dosti za filozofirat in kaj jaz vem
še vse.Vedel sem, da je to en dober trening za Jordanijo.Bo pa tudi neke vrste pokazatelj za 24urni tek, ki bo zopet letošnje leto v Grosuplju in še kod.Vedel sem pa tudi, da vsak tak tek ti dvigne moralo na višjo raven, čeprav sem pretekel že kar nekaj kilometrov, to je res.
Ampak človek hitro ponikne in se zopet lahko hitro vzdigne, če ima voljo in razum, ki ga vodi skozi življenje in treninge ki jih ima še pred seboj.Od bolnice na Jesenicah naprej pa je bil promet sploh kakor bi se temu reklo ubijalski precej prometen.
In kaj sem mogel malce več pozornosti pa bo stvar lepo tekla naprej, pardon moje noge, ki jim dajejo povelje moja glava.
Nekateri vozniki so trobili in mi kazali vse sorte stvari, kakor je pač v navadi pri voznikovi kulturi.
Ampak sem nisem hotel obremenjevati z njihovimi prikazi raznih gest takih in drugačnih, ki so se jim rojilo po rokah, ki so mi jih kazali.
Ja, svet je pač takšen kakršnega vidimo in dojemamo.Bolj ga vidimo kompliciranega bolj je zoprn.Če pa pogledamo stvari iz lepše plati pa je ravno tako lahko lep in čudovit.Samo pogledamo kaj nam nudi mati narava pa nam je vsem lahko jasno.
Bližal sem se našemu slovenskemu smučarskemu biseru Kranjska gora in pred njim Martuljk, ko se je še zmeraj čutil smučarski utrip, ki je deloval tako ali tako v teh krajih.Človek bi imel občutek, da je nastajala nevem kakšna kolona, ampak je promet kljub temu nekako tekel kar se da v redu.Seveda so bili vmes biseri, ki so vijugali sem ter tja.
V Kranjski gori pa je resnično prava smučarska evforija, ki ne pojenja.Povsod dovolj avtomobilov, smučarjev, smučarjev tekačev in sprehajalev, ki so uživali še te preostale dni kar jih je zimskih.
Pobočja so bila lepo pobeljena.Tako je bilo tudi enkraten užitek tečti v taki belini, ki človeka obkroža.Nekje na sredini Kranjske gore pa me je obiskala "teta kriza".Začelo mi je štopirat kot sam si ga bog vedi.
Risto mi vpraša, kaj je narobe in ali bo šlo.Nekako mu odvrnem, da če sem do tu prišel bom pa še do konca in se nasmehnil, kolikor sem se lahko v tistem hladu dopoldanskem.No, saj popoldne ni bilo nič kaj boljše, čeprav sem pričakoval malce več sončka.
Vedel sem da mora kriza miniti slej ko prej.Do tedaj nisem razen pijače in medu nič zaužil.Pa nekako le kmalu zaužijem fige, ki so delovale kot dobra stvar.Ja, na sami tekmi tega ne bi naredil, ampak ker je bil trening tek pa naj bo.In ni mi bilo žal.Kmalu mi je zopet steklo, kar lepo spet naprej.
No, ta slika ki je nad tem tekstom je pravzaprav od kraja CAVE DEL PREDIL ( RABELJ po naše ), spodnja slika pa je kraj Rateče.
No še pred Ratečami je bilo moram priznati kar hudo zaradi mraza, vsaj občutek sem imel tak.
In sem se odločil, da bom pred mejnim prehodom Rateče se preoblekel v suho obleko pa bo zope vse v redu.Risto me lepo počaka že na bencinski črpalki in me malce zaskrbljeno vpraša če bo dovolj bencina.
Samo zamahnem z roko in ga vprašam če gori lučko, če ne gori pol je superca.Saj bova z lahkoto prišla nazaj do mejnega prehoda in se nato založila z gorivom.No od Rateč dalje je bilo zopet nekako bolj pestro vsaj nekaj časa, kar se tiče narave.
Aja, moram še to omeniti, da cariniki sicer niso nič komplicirali z dokumenti.Samo na naši strani so nekam nejevoljno pogledovali.Ko pa prideva na Italijansko stran carine človek ni niti pogledal osebne izkaznice.Samo nasmejal se je in pomahal naj greva naprej.Človek me je spravil ne zavedajoč se v dobro volja.Počasi sem se spušal proti Trbižu, ko sem opazil nek avto, ki je bil na moč podoben mojemu znancu iz vasi.Evo, si rečem pa bojo zopet lahko govorili da je en norec tekel proti Trbižu.Kar nekako sem lažje zadihal ko sem bil blizu Trbiža.
Risto me vpraša, koliko naj bi bilo še do mejnega prehoda, in ali je daleč.
Z roko mu odmahnem da nimav več daleč mogoče še kakih 30km in nič več.Sedaj, ko to pišem se sliši ogromno.No, saj tuda če bi to tedaj pomislil bi lahko samo kmalu nehal tečti.
Cesta se je lepo vijugali v tej hladni dolini, kakor bi lahko temu rekel.
Vse več je bilo snega ob robu ceste, kar mi je nekako dalo slutiti, kaj če bo še kakšen snežen problem kje na cesti.Tedaj sem pomisli na Rabeljsko jezero, kakšno je bilo pred dvema letoma in kakšno naj bi bilo včeraj.
Spodaj na povezavi je slika v letnem času.Moram reči, da me je že takrat prvičkrat to jezero nekako hotelo kar posesati s svojo skrito lepot in majhnim otočkom, komaj za kakšno hiško na njem.
Je nekaj posebnega, očarljivega.Mogoče, ker ima naziv Rabeljsko jezero, mogoče?
Ampak to jezero je bilo še kar nekaj kilometrov oddaljeno od mesta Trbiž.Postajalo je zopet hladneje in hladneje.Niti dvojne rokavice mi niso več kmalu pomagale, roke sem imel kar otrple.Že na mejnem prehodu Rateče sem moral prositi Ristota za pomoč, da mi je zapel trenirko, ki sem si jo dal gor.Resnično v roke me je zeblo kot zlodja.Pa ne od izčrpanosti, ampak od mraza.Tedaj sem se spomnil Aleševih besed, ko so bili na teku nekje na Primorskem in je po teku Tiniju govoril o čudovitih njokih.Že sama misel na to toplo jed mi je ogrela vsaj želodec
No od Trbiža pa je smerokaz kazal še dobrih 10km do del Predil.
Sem kar pomalem zavriskal.Evo pa bo kot bi mignil in bom v Logu pod Mangrtom.Od Trbiža dalje sem srečaval veliko naših avtomobilov in glej ga zlomka tudi hrvaške registracije.Kaj delajo tukaj sem si mislil?
Hej saj je na oni strani Bovec in smučišče!
Od Trbiža dalje me je drugičkrat obiskala "teta kriza", ampak tokrat v milejši obliki.Ker sem predhodno dobro odgnal proč.Od Trbiža se je narava hitro spreminjal, ampak v čudovitem smislu.Povsod okoli mene visoike, a čudovito pobeljene gore.Višarska glava se je kazala v daljavi in ostali vrhovi.Ko se je eden odgrnil se je prikazal drugi in tako dalje.In vsi pobeljeni z vso svojo lepoto, ki so jo kazali nam smrtnikom na ogled.
Cesta se mi je zdelo kakor da se vseskozi bolj oži, mogoče zaradi samega načina pluženja, ki ga imajo tu v navadi.Pred samim krajem del Predil me je presunil pogled v človeka, ki je deloval popolnoma normalno.
Ampak videl sem, da tudi tu ne živijo vsi ljudje v normalnem blagostanju.Človek je lepo imel v naročju kup drva kot vsak človek, ampak ta človek se je napotil v svojo kolibo iz lesenih desk.
Ja prav ste prebrali, ne bi verjel če ne bi videl.Na vzunaj je deloval kakor vsak povprečene Italijan nič kaj zanemarjen.
Najprej sem pomisli, če je to mogoče kaka delovna baraka, ampak ni bila.
Bilo je čisto človekovo bivališče.Hja, si zamislim pri sebi, konec koncev je pri nas v Sloveniji še zmeraj enkratno.
Kraj del Predil in dalje je kazal neverjetno moč narave, gore ki so se visoko dvigale nad vsemi temi zgradbami v dolini.
Ponekod se je videlo veliko majhnih poledenelih slapov res majhnih, ampak čudovitih tako na hitro pregledano.
Saj človek, konec koncev nisem imel veliko časa za ogled naokoli.
Tako počasi a vendarle vztrajno se prikobacam proti tistim zloglasnim štirim ovinkom, ki so še čakali name.
Zadnji a veličasten vzpon na ta mejni prehod Predel.
Zakaj štirje oviniki?Italijani imajo izgleda navado da postavijo table na katerih so označeni številčno ovinki kateri je in koliko jih je.Tako sem imel občutek, kot da bi bil nekje na tekmi, ko imaš pred seboj še preostale kilometre, ki te ločijo od cilja.
Pred temi znametimi štirimi ovinki pa je še to znamenito Rabeljsko jezero, ki je bilo okovano v led in delček snega, ki je prekrival jezersko gladino.
V bližini blizu obale pa majhen otoček na katerem je par smrek, ki so svobodno dihale v tem prelep gorskem objemu.
Risto me je že čakal na vrhu mejnega prehoda Predel saj me vmes ni mogel počakati, ker je bila cesta premalo kopna, da bi se umaknil na rob.
Prikobacam vendarle na vrh, ko me zopet nekako v smeh spravita Italijanska carinika, ki nista šla ven niti da bi pogledala osebne izkaznice.
Eden je imel namreč roke prekrižane vzadaj na vratu, kot da bi bil na neki plaži, in je samo kimal z glavo rekoč, da naj greva naprej.
Risto pošteno jima kaže osebne izkaznice, ko mu odvrnem naj pohiti naprje, če ne bosta kaj zakompliciral.A sem vedel da ne bosta.No, drugi pa je bi tudi pojava, ko je v roki držal njihovo značilen lonček za kavo, in malce začudeno pogledava svojega kolega, naju pa se obrne da opravi postopek za kuhanje kave.
Na naši strani je carinik bil prijazen.Sicer sem že pozabil koliko je kilometrov do Loga pod Mangrtom, čeprav sem ga vidil v dolini.
Ampak rekoč si za uteho, da bi malce pritisnil na plin v tekaškem žargonu.Izvem, da je do konca še kake tri kilometre in pol.No, pa si rečem, da bom pa to spravil gladko pod 10urami.Če pa ne bom pa tudi ne bo konec sveta.Nekako me je kar neslo navzdol.
Ko mi gre nasproti en bel kombi mercedes Vito, in vidim da ga vozi neka prečudovita peršona bila je blond, ampak lepa.Ne bi bilo nič čudnega, ko pa vendarle gre ta kombi ravno na mojo, njegovo nasprotno stran.
Na sovoznikovi strani pa zagledam KOGA MATKOC.
Stopi ven in sem bil res izredno vesel, kot da bi se domenili za tako srečanje na poti.Risto mu odvrne, da naj me spremlja do konca, saj bom tako hitreje prišel do svojega cilja oštarije in svojih njokov.
Mtakc je bil tako za akcijo je rekel vsaj kake tri kilometre da še preteče, čeprav je ta dan bil na tekaških smučkah in pretekel 21km na smučkah s svojo ženo.Bila je simpatična in prijazna.Počakam da minutko, da zvrne zvarek B-vitaminskega kompleksa vase in počasi odvihrava proti Logu pod Mangrtom navzdol.Med sami tekom sva seveda malce poklepetala, saj toliko pa nisem bil "sesut" kakor bi se temu reklo.Tako so kilometri hiteli, da je bilo kaj neverjetno hitro.
Najprej je carinik dejal, da je še kake tri pa pol, a se je na koncu izkazalo, da jih je bilo sedem kilometrov.
A nič ne de, glavno da je bil cilj dosežen.
Pred vstopom v samo vas se je na levi strani videla hiša, ki je bila do roba še zmeraj rjavkaste barve.Mtakc mi je dejal da je do tja segalo blato, ki je takrat prihrumelo v dolino.Človek ne more verjeti, kaj lahko narava povzroči v trenutku, neverjetno.To moraš videti in občutiti.Ko vse naokoli tebe same skale in ne veš kdaj bo zgrmelo vse navzdol.
No, kot sem dejal sem pred vstopom v vas kar močno zavpila od veselja, da sem na cilju.
Neverjetno sem se kar solidno počutil glede na to kakšno je bilo vreme čez dan in temperatura.
Še dobro da sem imel s seboj puhovko, ki me je kmalu pogrela.
Vsi si skupaj sežemo v roke Mtakc, njegova žena, ki je na spodnji sliki na skrajni desni strani.Poleg nje je seveda MTAKC, potem jaz čakajoč na RADLERJA in poleg še prijatelj RISTO.Ki mi je bil v izredno pomoč.Vem da se sam kaj takega brez ustrezne pomoči ne bi lotil, ker bi to bil samomor.Saj na celi poti ob robi ni nikjer vode in kaj šele za preoblečti.
No, da ne pozabim:
"ZAHVALJUJEM SE RISTOTU ( ki je tudi sam dober tekač za svoja leto, trenutno si zdravi koleno, ker je bil že dvakrat na operaciji.In komaj čaka na vrnitev med nas tekače.Zato sem nekako tudi zaprosil njega, da vsaj malo podoživi vse to z menoj.Hkrati mu tu želim, čimboljše in čimprejšne okrevanje.)DA NE POZABIM TUDI NA MTOKC-a IN NJEGOVO ŽENO ZA PRIJETNO DRUŽBO, KI JE BILA ZLATA VREDNA.
Ja vse skupaj je napisano malce, malce dolgo.Ampak upam, da nisem kaj zanimivega izpustil.
Je pa to boj sam sabo in s svojim duhom.Vidiš iz kakšnega testa si, koliko zmoreš.To ni tekma, to je neke vrste poglobitev v tvoj notranji svet, da še bolj raziščeš svoje neodkrite kotičke duha in telesa.Spoznavaš, kje so tvoje meje, mogoče kje se lahko konča tvoja volja, vztrajnost in pogum.
Meje si človek postavlja sam, razum, si bistri ga človek sam.
Lep pozdrav vsem!
Čudovito rabeljsko jezero.
Nazadnje spremenil tomaz.zupancic, dne 24 Jan 2005, 22:58, skupaj popravljeno 1 krat.
.
, POČIVAJ :wink:
