Obljubljeno poročilo iz moje tretje in Manjine krstne poti K24. Krog sva pričela ob 10 uri v Žerjavu. Na prvem vzponu so nama družbo delali ježki in žabe.
Vzpon je minil hitro, nekaj minut čez polnoč sva se okrepčala pri planinskem domu in se počasi spustila proti Slemenu(spolzko kamenje, nisva hotela tvegati). Sledil je tekaški dol do koče Na slemenu, debata je vedno pogosteje nanašala na medvede in divje svinje
Ves čas nama je po glavi rojil komad skupine One republic: If i loose myself( Link:
http://www.youtube.com/watch?v=TGx0rApSk6w ). Od Slemena do Smrekovca je pot ob zanimivih debatah hitro minila, sledilo je okrepčilo na domu pod Smrekovcem(Tukaj sem Manji dokazal, da je Smrekovec res ugasli vulkan). Vzpon na Smrekovec je minil kot blisk, sledilo je mokro prečenje Smrekovškega pogorja.
Počasi se je pričenjalo daniti, in na Komno sva se ustavila za trenutek in uživala v sončnem vzhodu.
Pot naju je vodila naprej, proti koči na Travniku kjer naju je sonce že prijetno grelo.
Od tod do koče na Loki ni daleč, tam pa sva si privoščila toplo skodelico čaja.
Med pitjem čaja sva pogledovala proti dvema tekačeva(Matej in David), za katera se je izkazalo, da sta na isti poti. Skupaj smo jo obrali proti vrhu Raduhe. Oz. bolje rečeno »odšprintali«. Sam sem pristal na začetku kolone in ker so mi bili ostali trije ves čas za petami sem ves čas stopnjeval tempo(misleč, da sem prepočasen). Kaj kmalu smo vsi zahajali v rdeče številke in po nekaj smeha ugotovili, da brez potrebe hitim.
.jpg)
Na vrhu Raduhe nas je pričakal megla. Spustili smo se po plezalni poti do Grohata, kjer sva si z Manjo privoščila zajtrk. Pošteno okrepčilo je vrnilo moči in rahlo dolgočasna pot do vznožja Olševe je minila precej hitro. Sledilo je nekaj grizenja kolen do vrha Olševe ampak nič ne de, tega smo vajeni iz Durnika in Pohorske strmine.
Po prečenju grebena sva med vzponom ponovno srečala Davida in Mateja, ki sta se že spuščala . Domenimo se, da bomo če bo vse po sreči skupaj opravili spust iz Pece. Srečanje nama je vlilo novih moči in hitro sva na vrhu Oljševe. Za trenutek se zlekneva v travo in uživava v sicer ne povsem jasnemu razgledu. Spust iz Oljševe je vedno zanimiv saj delno poteka po melišču. Žal pa je zima opravila svoje, in ne leti več kot je lani. Po spustu sledi dooooolga pot do Kumra. Ceste kot vedno ni in ni konec. Pri Kumru naletiva na kmeta, ki nama pove da sta Matej in David odšla pred nekaj minutami. Vseeno si privoščiva Fanto oz. Coca-colo. Sedaj pa še v zadnji hribček, proti vrhu Pece. Sonce začne pošteno pripekati, strmina ne popušča ampak zmoreva. Strmina končno popusti, hitro napredujeva po vrhu Pece proti Kordeževi glavi. Vreme naju ne skrbi, Peca je bila že cel dan v oblakih. Malce pred vrhom zagledava soborca in pospešiva korak. Tik pod vrhom pa sledi presenečenje. Iz leve naju zajame dež, veter in megla. Presenečeno se spogledava in še hitreje stopiva proti vrhu. Sledi hiter spustu, postajava premočena, megla in dež ovirata navigacijo. Zaradi megle sta Matej in David zgrešila pot in nama omogočila, da ju ujameva. Skupaj pohitimo do planinske koče, kjer nas čaka njun kolega, ki nas spremi v dolino. Sledi le še 5 km cestnega teka, lahko bi rekel zgolj formalnost. V Žerjavu naju David in Matej zapustita in se zapodita še v njun zadnji hribček(Uršljo goro). Z Manjo pa si končno lahko sezujeva premočene copate ter oblečeva suha oblačila. Kasneje je sledila analiza poti ob pizzi
Na tem mestu se morem zahvaliti Manji, da je prenašala vse moje čvekanje(upam da ni botrovalo padavinam), Davidu in Mateju za družbo ter njunemu kolegu in njegovi punci za spremljanje in hrano.
