- 14 Jul 2013, 22:32
#309647
Akoravno je pred sedmimi leti ideja o teku okoli blejskega jezera ob deseti večerni uri z lučkami na beticah izgledala silno neumno, smo se prepričali, da imajo najbolj nore ideje največ možnosti udejanjenja, če se jih le pravilno loti skupina pozitivno trčenih ljudi s kakšnim izven okvirnim posameznikom na čelu. Marko Roblek, idejni oče teka, je bosopet stal na štartni liniji z mikrofonom v roki. Ne, niso mu sunili tekaških copat zato, da se ne bi sam zapodil okoli jezera in bi tako moral namesto njega gobezdanje v mikrofon opravljati nemara kakšen drug njegov sodrug iz društva Vitezov dobrega teka, ki so mu vsa leta trdna opora pri organizaciji. Gospod v najboljših letih je namreč tudi duhovni oče bosega teka in je priložnost za promocijo človeškega koraka brez vmesnega blaženja med kožo in tlemi seveda izkoristil. Kot so pojavljanje na tem teku izkoristili vsi, ki nucajo rejtinge v javnomnenjskem termometru, začenši seveda s prvim imenom podalpskega plemena, ki se poimenujejo Slovenci. Ampak o tem, zakaj se je precednik zrinil v prvo vrsto, kjer so najbolj nabrušeni, ne bom prekljasto postavljal stavčnih zvez, ker imajo vsake oči svojega malarja, sploh, če je stric s penzeljnom v roki še lastnik kakšne članske partijske izkaznice, take še iz prejšnjih časov ali te od zadnja dva desetletja najbolj glasnih modro-rumenih zdraharjev.
Ko smo se podajali na štart proti Pristavi iz Male Zake, kjer je bil osrednji prireditveni prostor, smo se zavedali, da je okoli jezera šest kilometrov in bomo torej morali dvakrat po štiri kilometre oddrajsati dvakratno. Ogrevanje sem si zamislil brzinsko, torej je to pomenilo, da grem hitro peš iz Male Zake, vmes opravim dva obpotna poscanka, potem pa prečekiram lastno največjo hitrost. No, slednje sem si izbil iz glave, ker sem se zapodil v dir ravno takrat, ko se je mimo usul jebeni roj komarjev in sem se spomnil, da s polnim želodcem ne smeš teči. Tako sem jih požrl le polovico roja, ostalo sem izpljuval in v izogib novim naletom leteče golazni sem šel do štarta spet popolnoma v slogu angleškega sprehajalnega turista, ki se ga prepozna po sandalih v modnih smernicah pomlad-poletje 1978 in elastičnih, ponavadi rjavih, štunfih.
Zagnali smo po poku štartne pištole v noč brez posebnega kompliciranja in tek po zaprti cesti okoli Bleda je, to vam pošteno priznam in priporočam, vrhunsko doživetje. Pogled na osvetljen otok, na skal'ci je bil obsijan grad, zadaj pa se je bliskalo, preden nas je malo poscalo, pa še nobene konjske fige ni bilo najti med tekkom po tleh. Si lahko zamislite lepšo veduto za zadihanca v športni opremi? Iz lokalov so prišli turisti iz tujih dežel pogledat, kaj se dogaja s slovenskim ljudstvom, da se zvečer namesto vikend zapijanja loteva rekreacije in navdušeno ploskali. Dva, ki sem ju prehitel podpisani kronist na tretjem kilometru pa sta tekla in vmes debatirala po japonsko. Ni mi znano, ali sta prav zaradi tega prišla v podalpsko oazo na dopust, torej zato, da sta lahko ponoči tekla, pa sem ju vprašal lepo, a buteljna niti besede ne zastopita po naše. In ker sta nevljudna, ker ne zmoreta par naših besed v svojih sivih celicah, se tudi sam nisem potrudil jima zastaviti vprašanje še enkrat po japonsko, čeprav od gledanja nadaljevanke Šogun obvladam kar precej besedišča poševnoookih in sem šel naprej. Po štirih kilometrih se je kolona tekaških navdušencev, točno 2413 nas je štartalo, razpotegnila skozi predel iz Male v Veliko Zako, potem pa se je začelo na gosto preklinjati. Včasih je šla Nočna Desetka s traso spodaj, pod nekdanjo Titovo rezidenco, še prej je tam rit v jezero namakal starojugoslovanski kralj, in se je teklo po ozkem, a ravnem predelu. Desetka po novem se zažene v dolg in po petih kilometrih že precej zajebano napet klanec, ki nepripravljenim odvzame precej moči in volje, predvsem pa bontona. Dama, na Desetko je prišla naravnost iz najbolj hajsosajeti vizažističnega salona, ki je tekla ob meni, je sredi drugega ovinka v bregovju spustila tako salvo ubranih presežkov psovk za tistega, ki se je spomnil traso potegniti navpik, da jih ne spravi skupaj vseh sedem blejskih fijakerjev z Mežanom na čelu.
Pa se je potem teklo skozi štart in še enkrat naokoli do Male Zake skozi končni cilj. Par neprevidnih je po promenadi proti Festivalni dvorani, namesto da bi tekli po cesti, skočilo na pločnik in v pogledovanju kje stojijo obpotni kibici, skriti v grmovju kot domobranci maja leta 1945 na relaciji iz Radovljice do Karavankentunnela, pozabilo na cvetlične betonske korita. Ti so jih par tekačev podlo položili po tleh. A razen malce odrgnjene kože in obuškanin se ni zgodilo nič hujšega. Le kost, ki se imenuje piščal, je bolela, za to pa se ve, da boli tako, kot če ti umre žena: fejst boli, ma hitro pomine... Čeprav se je vse dogajalo mestoma v trdi temi, tudi noben od tekačev ni končal v jezeru. Je pa, to, da ne bi speljala ovinka in čofnila v vodo, grozilo Lidiji Cerkovnik in Petru Lamovcu, zmagovalcema v absolutni kategoriji, ki sta tekla tako besno, da sta v hitrosti svojih korakov zagotovo pojedla precej mušic, ki se rade zbirajo v luftu na obali jezera. Za one prej omenjenen komarje pa sta bila itak prehitra. Seveda je po tekmi sledila zabava in še prej obvezna kremna rezina, potem podelitev nagrad in analiziranje prikazanega, ki se je znalo zavleči tja do jutranjega odštevanje ure z otoškega zvonika. Sploh, če se najdejo, kot v mojem lastnem primeru, bizgeci, ki so deset let nazaj bili ob Jurkotu, Mrowli, pa še kakšnem utrgancu in se pojali vsakotedensko po ekstremnih prireditvah, če je ni bilo, pa so si jo izmislili kar sami, in so potem objali spomine kot partizani v času socjalizma po osnovnih šolah. Nikad kraja, pivo pa je bilo tako hladno...
Za konec in morda v premislek: slovenski tekač ni več navadna ovca v športni obutvi, ki se jo ostriže za štartnino. To, da tek razumejo v njegovi prvinskosti in tekača ne glede na rezultat spoštujejo, so dokazali na Nočni 10ki. Jako priporočam organizatorjem tekov v Sloveniji, ki se imajo za strašno pomembne in sposobne ter seveda večje kot so tile Vitezi dobrega teka, da pridejo na sindikalni izlet na Bled in pogledajo, kako se naredi dobra tekma, ki ostane v duši vsakega pravovernega tekača kot pozitiven spomin in motiv za nove kilometre.
Koliko sem tekel? Jebeno dobro, tolk, da si nisem sploh mislil, da lahko tečem na deset kilometrov. Ampak sem tekel zase in mi je čas že danes popolna neznanka, vas pa tako ali tako ne briga, koliko minut sem se vlačil okoli otoka. Ostaja pa hudo dober filing. Zarad vsega, kar je bilo na tej Desetki. Jo pišem stalno z veliko začetnico, ker si to zasluži!!!
---> Васи́лий Григо́рьевич За́йцев <---
. Bo pa letos jesen tista za "nakaj več".
Ajd pol, M
