- 28 Jul 2013, 12:30
#310212
Se spodobi še moje sporočilo.
Za pobudo za cel PST sem se odločila, ker sem potrebovala spet en daljši tek, zadnje čase so bili samo mali km in bolj višinci. Po Grossglocknerju se kar nisem mogla sestaviti in nisem našla razloga. zato sem si vzela 2 cela dneva počitka in nato štart na PST.
Začetek teka je bil krasen, lahke noge, sproščenost v prijetni družbi kar štirih bodigardov
. če Golovec je šlo brez težav, malo tudi zato, ker sva z Rosijem 
hodila in se šparala. Dol z Golovca je šlo kar samo in v prijetnem laganem tempu do okrepčevalnice Nadja 
Kustus. To pa je iilo presenečenje. Sploh nisem mogla verjeti, da sta ostala pokonci in nas pričakala s HLADNO vodo, njami dobra.
Potem je šlo malo hitreje do Viške okrepčevalnice, še mrtvi bi oživeli, če bi lahko pili tisto božansko hladno vodo.
Drgi pit-stop s kokakolo, domačico...hvala vilizali Liksu, pasaloooooo, oh, pa kako.
Vmes je padel Cele, da smo vsi pod noge gledali za količki. Cele, upam, da se sestaviš in ne bo hujših posledic.
Hja, tam pri Petrolovi črpalki na Dunajski je pa začelo mene zvijati-temperatura, vlaga,morda malenkost prehiter tempo, pa nekako ni šlo več tako lahko. Sem se začela vlečt. Na mostu čez izvos s tomačevskega rondoja sem imela odličen razlog za hojo-pila pa že ne bom med tekom. In pottem, hvala bogu, okrepčevalnica na drugem večnem mestu. Pasala.
Počasnejši tempo od tu naprej mi je omogočil, da sem, ob samo še treh bodigardih, maširala naprej. Do telefonskega klica, da ima Hojca težave. Tam pri Tušu sta Luks in Borut (sem si prav zapomnila
) odšibala naprej in Rosi je držal obljubo-ostal je z mano.
Izguba še dveh fantov je očitno močno vplivala na mojo psiho
, da sem se na začetku poti ob vojašnici spotaknila in pogrnila: potolčeno koleno in obe dlani sem takoj sprala z vodo in sva nadaljevala. Ja, toliko sem se ukvarjala z bolečinami v kolenu in rokah, da sem komaj opazila, kdaj sva oddelala sicer najbolj zoprno ravnino ob vojašnici.
Ampak skrajšala pa nisva. Sva lepo oddelala celoten krog. par metrov pred zaključnim finišem sem morala nujno zaviti še malo v grmovje, se je nabiralo že par kilometrov in je bilo potrebno breme odložiti.
In na koncu smo dočakali obe nočni zmagovalki - Uršo in Ano, ki sta prvič pretekli cel krog. Čestitke, pa na tako noč in v takih nemogočih razmerah.
Za zaključek: ni kaj reči, staram se, ugotavljam, da me tole vreme zdeluje, da je vročina razlog za slabšo regeneracijo, da moram sebe kljub vsemu le malo prišparati in svoje telo malo bolj resno vzeti. Danes sem kar malo povožena in bom nekaj dni bolj počivala. Saj mi to spoznanje ni ravno najbolj na dušo sedlo, ampak zdravje je pa le zdravje.
Za pobudo za cel PST sem se odločila, ker sem potrebovala spet en daljši tek, zadnje čase so bili samo mali km in bolj višinci. Po Grossglocknerju se kar nisem mogla sestaviti in nisem našla razloga. zato sem si vzela 2 cela dneva počitka in nato štart na PST.
Začetek teka je bil krasen, lahke noge, sproščenost v prijetni družbi kar štirih bodigardov
. če Golovec je šlo brez težav, malo tudi zato, ker sva z Rosijem hodila in se šparala. Dol z Golovca je šlo kar samo in v prijetnem laganem tempu do okrepčevalnice Nadja Kustus. To pa je iilo presenečenje. Sploh nisem mogla verjeti, da sta ostala pokonci in nas pričakala s HLADNO vodo, njami dobra. Potem je šlo malo hitreje do Viške okrepčevalnice, še mrtvi bi oživeli, če bi lahko pili tisto božansko hladno vodo.
Drgi pit-stop s kokakolo, domačico...hvala vilizali
Liksu, pasaloooooo, oh, pa kako.Vmes je padel Cele, da smo vsi pod noge gledali za količki. Cele, upam, da se sestaviš in ne bo hujših posledic.
Hja, tam pri Petrolovi črpalki na Dunajski je pa začelo mene zvijati-temperatura, vlaga,morda malenkost prehiter tempo, pa nekako ni šlo več tako lahko. Sem se začela vlečt. Na mostu čez izvos s tomačevskega rondoja sem imela odličen razlog za hojo-pila pa že ne bom med tekom. In pottem, hvala bogu, okrepčevalnica na drugem večnem mestu. Pasala.
Počasnejši tempo od tu naprej mi je omogočil, da sem, ob samo še treh bodigardih, maširala naprej. Do telefonskega klica, da ima Hojca težave. Tam pri Tušu sta Luks in Borut (sem si prav zapomnila
) odšibala naprej in Rosi je držal obljubo-ostal je z mano.Izguba še dveh fantov je očitno močno vplivala na mojo psiho
, da sem se na začetku poti ob vojašnici spotaknila in pogrnila: potolčeno koleno in obe dlani sem takoj sprala z vodo in sva nadaljevala. Ja, toliko sem se ukvarjala z bolečinami v kolenu in rokah, da sem komaj opazila, kdaj sva oddelala sicer najbolj zoprno ravnino ob vojašnici.Ampak skrajšala pa nisva. Sva lepo oddelala celoten krog. par metrov pred zaključnim finišem sem morala nujno zaviti še malo v grmovje, se je nabiralo že par kilometrov in je bilo potrebno breme odložiti.
In na koncu smo dočakali obe nočni zmagovalki - Uršo in Ano, ki sta prvič pretekli cel krog. Čestitke, pa na tako noč in v takih nemogočih razmerah.
Za zaključek: ni kaj reči, staram se, ugotavljam, da me tole vreme zdeluje, da je vročina razlog za slabšo regeneracijo, da moram sebe kljub vsemu le malo prišparati in svoje telo malo bolj resno vzeti. Danes sem kar malo povožena in bom nekaj dni bolj počivala. Saj mi to spoznanje ni ravno najbolj na dušo sedlo, ampak zdravje je pa le zdravje.
ob 5:00 štartam iz Vojkove na enega celega. Pa mogoče bom spustu Golovec in šu okoli, ker sem se v zadnjih dveh tednih po Lošinju, Premanturi, Puli in Kamenjaku klancev kr malo nažrl. Povem pa že zdele, da sm bolj slaba družba, ker nerad govorim med tekom; poslušalec sem pa dober