Noro je bilo tole, ja! Ni lahko takole od blizu navijati... Zlasti je bilo tezko vceraj okrog petih zjutraj, ko mi je Mitja pisal iz Courmayeurja, da nima prav nobene volje nadaljevati, sicer mu nicesar kljucnega ne manjka, motivacija je problem! Prvic sem slisala kaj takega od njega.
No, v resnici sem ga hitro nazaj navdusila in po kakih treh urah mi je sporocil, da je kot prerojen
Nakljucje je hotelo, da smo bili v kampu sosedje z Vencljem in njegovimi, tako sem imela sreco spremljati tudi Tonijev boj s progo! Ocitno sta z Mitjem imela podobne tezave.
No, najboj srecna sem seveda bila danes ob petih zjutraj, ko je Mitja prisel v kamp in sem se lahko prepricala, da mu v resnici ne manjka prav dosti, razen seveda spanca (se pred kakimi tremi tedni je zaradi vnetij okoli ahilove tetive dvomil v udelezbo, pa ga je dr.Zorko porihtal - zaenkrat...).
Danes dopoldne smo tako odsli navijati v center in smo imeli sreco videti Marjeto in Srecka slab km pred ciljem - prav poskocno, sveze in navduseno sta delovala!!! Tu bi seveda zelo zelo iz srca cestitala Marjeti! Bravo, punca!!! Vceraj sem videla prvo zensko, dobrih 22 ur je potrebovala
- pred ciljem pa izgledala kot cisto obicajno dekle!
Seveda sem ganjena tudi ob ostalih uspehih - bravo Toni, Peter, Srecko in, seveda, Avi!!!
In, seveda, ko bom velika, bom tudi jaz...
