- 15 Sep 2013, 22:27
#313053
Se mi zdi, da kar AD-NATURA organizira, je vedno profesionalno izpeljano. (Saj imajo že ime latinsko profesionalno, a ne?) Imajo dodelano grafično podobo in moderno spletno stran. Sestrična, ki dela v trgovini v Moščenicah – vasi, skozi katero smo tekli, mi je rekla, da so sredi tedna k njim prinesli list z obvestilom o tekmi in da prosijo domačine, naj ne odstranjujejo smerokaznih trakov ob poti. Ob poti sem potem videla še nekaj takih obvestil. In se mi je zdelo, da so domačini kar vedeli, zakaj smo tam. Na štartu je bilo precej gledalcev, ko smo tekli v cilj so nam pa ploskali tudi turisti s teras ob plaži. Ko sem gospodiča na prijavni mizi vprašala, če je proga dobro označena, mi je odgovoril, da jo je on ponoči obhodil in da se z lučko da najti pot. Zrihtali so nam brezplačen parking, kosilo v hotelu, pozdravil nas je župan, vse je teklo kot po maslu. Precej so govorili v angleščini, na začetku se mi je zdelo celo preveč, a sem potem na progi videla, da je bilo kar nekaj tekačev tudi iz držav, kjer ne razumejo hrvaščine. Tri okrepčevalnice na progi so bile dobro založene s živo oranžnim (fajn koncentriranim) izotoničnim napitkom, kokakolo, vodo, pomarančami, bananami, suhimi figami, napolitankami, čokolado. V cilju nas je čakala idilična plaža s toplim morjem.
Tek … jaz sem začetek proge dobro poznala in se zagrebla za mesto v začetnih vrstah, tako da sem na dolgih stopnicah, po katerih smo se vzpeli 170 m visoko, pristala na takem mestu, da mi ni bilo treba skoraj nikogar prehiteti in tudi mene skoraj nihče ni prehitel. Navzgor sem se trudila hitet. Nekje višje v klancu me je od žensk prehitela (očitno) Špela. Na onem s skalami posutem valovitem travniku proti Mali Učki me je prehitelo še kar nekaj drugih tekačev in trop konjev. Od tam se je začel spet dolg strm vzpon proti najvišji točki poti - Vojaku, ko smo hodili zelo na redko. Pa še megla in veter sta se pojavila in če ne bi poznala poti, bi me bilo tam verjetno kar malo strah. Na spustih, ki so sledili, sem se pa jaz bolj trudila ostati pokoncu (ne pasti) na strmih in spolzkih planinskih poteh. Nekje pod Poklonom me je prehitela Katja 2, ki sem jo impresionirano gledala, kako lahkotno teče navzdol, medtem ko jaz ziheraško korakam. Na spustu pred Lovransko drago me je prehitela tudi Italjanka Lara ampak od tam naprej je sledilo še kar nekaj kilometrov valovitih in malo manj tehnično zahtevnih kilometrov, ko je njej očitno zmanjkalo moči, jaz sem pa uspela najti tako hitrost teka, da sem lahko večino poti pretekla in si pridobila toliko prednosti, da me tudi na strmem, blatnem in spolzkem spustu iz Moščenic do plaže ni več ujela. Pa saj nas je bilo na dolgi progi samo devet žensk, moških pa precej več. V zadnji četrtini poti sem nekaj časa tekla z dvema Švedoma, ki sta prišla v Kvarner samo zaradi te tekme, ki jima je bila celo prva trail tekma, sta rekla. Ampak saj se je zaradi dolge razgibane proge s počitniškimi razgledi sigurno tudi njima splačalo priti.
V cilju nas je – mislim da prav vse tekače – pričakal direktor tekme Elvir z mikrofonom, čestital, vprašal, kako je bilo. Jaz sem potem čas do podelitve nagrad preživela z lokalci, prjatli od organizatorjev, in izvedela vse o dogajanju pri njih čez poletje in načrtih za naprej. Že čez en mesec je na vrsti Učka Vertical – z morja po najkrajši markirani poti na 1.400 m. Mogoče bo takrat na vrhu že sneg.
Čestitke! 