Takle Vitez pa da neb!Berem v vikipediji: »
Vitez – bojevnik, ki je sledil plemiču ali plemič, ki je sledil kralju. Ideali vitezov so bile viteške vrline. Junaki brez napak in strahu, njihove podvige so opevali in o njih pripovedovali zgodbe, ki so se ohranile vse do danes kot legende…«
Živimo v času ko so vrline in kvalitete človeške osebnosti izgubile svojo vrednost. Če si pošten in priden, si budala, če si zvest svojemu idealu, si ekscentrik, če slediš dober vedenjski vzorec, si fanatik, če tečeš ali plavaš maratone, si ekstremist. Če se človek ozira na vse te mejnike družbe, v kateri živimo, in z njimi limitira svoj vedenjski sklop utopi se v morju povprečnosti, če pa ostane zvest sebi in svojemu notranjemu nagonu, instinktu, izplava ven iz te povprečnosti in postane Vitez sodobnega časa. Ali pa Vitez dobrega teka!
Sprašujem se zakaj je prejšnjo nedeljo tolika množica ljudi na berlinskih ulicah prišla pozdraviti
36.544 tekačev in tekačic. Ljudje so prišli pozdraviti svoje Viteze.
Še od časa starih Grkov je preteči maratonsko razdaljo dosežek vreden spoštovanja. Vsi, ki so se lotili takšnega izziva v svojemu življenju, lahko potrdijo, da preteči
42.195 metrov v enem kosu je napor za um in telo. Premagati ta dva napora pomeni zmagati, zmagati samega sebe in zaradi tega postati boljši človek, boljši svoji družini, boljši družbi v kateri živi.
In tako ko tečem po berlinskih ulicah, berem napise na majicah tekačev, ki me prehitevajo:
- »Ta tek posvečam moji dragi mami«
- »Tečemo za pomoč otrokom zbolelim z rakom«
- »Iniciativa za pomoč osebam z Alzheimerjevo boleznijo«
Koliko plemenitih spodbud in nesebičnih dejanj zbranih na enemu mestu, v reki tekačev, ki vijuga po ulicah Berlina.
Tej reki prav enako tako iskreno in predano uspešno parira množica na berlinskih ulicah. Tečem tako tam nekje okrog dvajsetega kilometra in ena starejša gospa mi pravi »Bravo, Matko!« Obrnem se, podarim ji nasmeh in se ji zahvalim, nadaljujem svoj tek in razmišljam, odkod pa jo poznam, da ona zna moje ime?! Gledam na svojo tekaško majico, ta je kolesarska majica z nadpisom RTV Slovenija, ki sem jo nabavil za letošnjo Franjo, na njej pa ni mojega imena. Od kod pa gospa pozna moje ime? Seveda, ime je napisano na moji startni številki: »
40.BMW Berlin Marathon - 13803 – Matko«!!!
Otroci ob cesti podajajo svoje majhne dlani, in ko eni majhni simpatični punčki podarim »petko«, zaslišim še enkrat svoje ime iz ust njenega očeta: »Bravo, Matko!« Tokrat se več ne sprašujem, kako gospod ati pozna moje ime.
Tam nekje na tridesetem kilometru množica ob cesti ni več tako množična, zato pa se srečanja s posamezniki bolj urežejo v spomin. Na travniku ob cesti stoji starejši gospod, leta se mu poznajo v drži, lepo je urejen in z zanimanjem gleda vsakega tekača. Ko grem mimo njega se najina pogleda srečata in iz njegovih ust pride do mene pozdrav: »Bonjour, Monsieur!«. Zahvalim se mu za podporo in nadaljujem mimo njega z mislijo ali se bova midva sploh kadarkoli srečala v življenju, ali je bilo to najino prvo in zadnje srečanje. Če pridem tudi naslednje leto, ali ga bom srečal tukaj na tem istem mestu proge berlinskega maratona?
Posebno mesto na berlinski tekmi pripada pestri glasbeni ponudbi. Toliko uličnih bendov, ki igrajo jazz, soul, rock, country, grški melos ali klasiko, ali številčne bobnarske skupine, ki padajo v trans svojih ritmov sambe, rumbe in različnih mističnih afriških ritmov. V podobnem transu grem mimo njih tudi jaz, ploskam jim za njihov trud in neprecenljiv prispevek fantastični atmosferi na ulici, ki ti pomaga, da pozabiš na breme napora, ki ga maraton prinaša, in poiščeš v njihovi glasbi nov navdih, da iztečeš svojo dirko, viteško do konca.
Spominjam se svoje krize tam nekje po tridesetem kilometru, ko iz odra na ostrem ovinku zaslišim znani legendarni rokerski rif pesmi »Smoke on The Water«: »Tam tam taam, tam tam ta taam, tam tam taam, tam taaam«. Spomini te takoj vržejo v otroštvo in prve korake na kitari, ko smo kot klinci v ulici igrali na eni kitarski struni, kajti za igranje na več strun hkrati še vedno nismo bili dovolj zreli. Zahvaljujoč tej spodbudi misli pobegnejo v neke tople oaze našega spomina, pozabim na notranje boje in dvome o smiselnosti mojega teka in se še enkrat utopim v tekaški množici.
Pogled na uro mi kaže da sem za trideset kilometrov mojega teka porabil dobre štiri ure. Tempo 7,5 kilometrov na uro. Do cilja je še dobrih dvanajst kilometrov, v časih sem za takšno distanco rabil zgolj eno uro, tokrat mi dve uri ne bodo zadosti. Ali bom sploh iztekel maraton v predvidenem času, oziroma limitu, ki ga je določil organizator?
Moj zadnji dolgi tek je meril 35 kilometrov po PST-u in sem ga komaj dokončal. Ta poškodba moje leve pete je tedaj dovolila zgolj takšno distanco, niti metra več. Bilo je to konec avgusta. Tokrat, 29. septembra, maratonska distanca zahteva še vsaj sedem kilometrov teka. Zato šparam peto in tečem čim bolj sproščeno, da ne bi dovolil bolečini, da se spet pojavi. Na naslednjem ovinku spet glasba, grški melos, Sirtaki, publika ob ograji ploska v ritmu, jaz pa začenjam svoj ples. Še ena kriza je mimo! Moderator nas spodbuja: »Še samo sedem kilometrov! You can do it!«
Pogledujem na uro, pet ur in petnajst minut teka. Ali mi bo uspelo v šestih urah končati dirko? Dvigujem tempo. Do tedaj sem tekel na pulzu 140 na minuto, gremo na vsaj deset utripov na minuto več kot to. Upam da bo zadoščalo, čutim pa da ni več svežine da bi v 40-tih minutah stisnil sedem kilometrov. Kljub temu ne popuščam, prehitevam sotekače, ki množično že nekaj časa hodijo, eni sicer tako hitro, da je njihova hoja bila hitrejša od mojega teka. Ampak zdaj ne več, ponosen sem, da moja hitrost v zadnjem delu dirke narašča.
Končno zagledam nemško zastavo na stavbi Reichstaga. Vem da je tam cilj, ampak tudi vem da najprej grem dva kilometra mimo cilja in potem še dva kilometra nazaj proti cilju. To je vse skupaj še štiri, tudi Reichstag ni tako blizu. Čas me počasi jé, gledam na uro, skoraj bo šest ur mojega teka, ali bo v ciljni listi nad mojim imenom pisalo DSQ, zaradi časovnega limita?!.....
Mimo mene teče starejša gospa. Nemka je. Članica je »Jubilejnega kluba Berlinskega maratona« Več sem jih zasledil na progi. Imajo po sedemnajst in več pretečenih berlinskih maratonov. Tudi gospa je tu nekje na tej številki. Vprašam jo za časovni limit. Pravi mi da je ta šest ur in pol in da imam na razpolago še kakšnih trideset minut da opravim z zadnjima dvema kilometroma berlinskega maratona. Hura, moja spela* ne bo razočarana, njen vitez bo viteško končal z dirko v časovnem limitu
.
Zadnja dva kilometra je nekaj najlepšega, kar se človeku lahko zgodi na planetu Zemlja. Tečem mimo »Berlinske koncertne hiše«. Ljudje na sončni strani ceste sedijo v kavarni in srkajo svojo nedeljsko kavo. Ploskajo tudi. Čestitajo. Z globokim spoštovanjem in občudovanjem nad dosežkom mimoidočega 110 kilogramov težkega Dalmatinca, čigar ladja je nasedla na eni slovenski čeri.
Prihajam na široko ulico ki vodi proti Brandenburškim vratom. Množica slavi mojo zmago. Ljudje ploskajo. Izbiram centralni lok Brandenburških vrat za prehod skozi, na trg, ki jim sledi. Ljudje ob ograji iskreno navijajo in me podpirajo. Tečem v transu, zanosu, maham jim in jih kličem na odziv. Odzivajo se precej burno in mi je skoraj nerodno, ko na gib moje roke navzgor, pola tribune vstaja in me bodri. Ko tečem proti cilju se malo »igram« s to iznajdbo, vidim da ljudem dvigniti roke v pozdrav ni v breme, ampak jim dela zadovoljstvo da me na ta način pozdravijo.
Zahvaljujem se in klanjam takšni podpori.
Cilj!!! Šest ur, štirinajst minut in enaindvajset sekund.
Sprejemam prve čestitke od sodnikov v ciljnemu boksu. Dobivam medaljo okrog vratu
. Srečen sem. Po ozvočenju slišim da je organizatorju zmanjkalo medalj, zato so nam dali nadomestne, prave, jubilejne dobimo po pošti. Kljub temu da je majhna, moja medalja je priča mojega dosežka. Za mene je velika kot olimpijska okrog vratu Usaina Bolta. Te dni je tudi prišlo pismo organizatorja. Globoko se opravičujejo da je zmanjkalo medalj, kljub dejstvu da so jih pripravili dovolj. Očitno je, da niso vsi viteško odigrali svojo rolo do konca. Ni lahko ostati Vitez do konca! Za opravičilo bodo na mojo medaljo vgravirali doseženi čas:
6:14:21.
Neka se vidi. Naj se ve. Ne sramujem se svojega rezultata. Ponosen sem na pretečeni maraton. Medalja z vgraviranim rezultatom bo za ogled vsem zanamcem, ki bodo slišali legendo o tekaču, ki je rabil več kot šest ur za maratonski tek. Pravi vikipedija, da so ene legende izmišljene. Ta, o kateri sem vam pisal, moja je življenjska izkušnja 29. septembra 2013, drži kot pribito.
Lepo in nepozabno je bilo z Gorenjskimi Vitezi doživeti Berlin
. Hvala vam da ste me sprejeli v svoje vrste
. Zahvaljujoč vam sem vsaj 29. septembra 2013 na ulicah nemške prestolnice bil Berlinski Vitez. Zmagovalec!
Vaš Kairos.
Še fotografije:
http://www.marathonfoto.com/Marathon/Be ... anguage/de
.
...uživajte! 
lpM