'My first, my precious …' (but not my last one)
Že ponarodela pravi: 'Vse je enkrat prvič.' Te besede sem v življenju podoživel že mnogokrat. Lepe prve => ljubezen, poljub, poroka, rojstvo otrok, solze sreče in tudi tiste težke prve => bolečino, razočaranost, obup, smrt in izgubo volje do življenja. Resnično, čudna je pot usode. Kam vse te pripelje. In mene je pripeljala do cilja prvega maratona. Kot vse prve lepe, je tudi Berlin našel svoje večno mesto v mojem srcu.
Na žur avtobus 'vozi Miško' za Berlin z Vitezi in kompanijo sem vstopil kot neznanec, iz njega sem odšel kot enoten del te pisane družbe. In ko sem po končanem maratonu med vožnjo na svojem mp3 poslušal Mozarta in Vivaldija, ter zameditiral, me je prešinilo. Pravzaprav ne družbe, ampak ljudstva. Ljudstva tekačev. Ljudstva brez meja. Ko neznanec, ni več neznanec, ampak kolega tekač. Vsi tako različni, a hkrati vsi tako enotni, enaki in enakopravni. Združeni v enem samem cilju. Teči, se medsebojno spoštovati ter podpirati, si pomagati, se razumeti, imeti radi in zabavati. In to, ni nič drugega, kot pri sociologih in filozofih tako iskana, superdružba. Katarzično res
Svoj prvi maraton sem pravzaprav odtekel skoraj brez težav. Nekako v sebi sem vedel in samozavest mi je govorila, da ga bom, saj je bilo za mano skoraj 1000 km v 16 tednih predpisanega treninga in vsaj že toliko pred njim. Vaje za moč sem izvajal dvakrat tedensko. Če pustim občasne bolečine mišic in sklepov ob strani, poškodb nisem imel. Dolge teke (30 – 38 km) sem tekel na tedenski osnovi in približno sem vedel kaj lahko pričakujem ter na kateri razdalji. Taktiko jemanja gelov (3 kom) in pitja sem imel izdelano, čase približno naštudirane. Psiha več kot ok, trema samo tekmovalna. Kolena sem zatejpal s kinezio trakovi. O tako opevanem tekaškem zidu nisem niti razmišljal, saj sem vedel, da to samo slabo vpliva na zavest. Posledično sem ga čisto odmislil in ga nisem niti pričakoval. Zastavljeni cilj – teči pod 4 urami.
Štartal sem počasi, saj mi tudi gužva kaj več ni dovoljevala. Po prvih 2 km, sem zagledal zajčka (z dvema fejst spremljevalkama) za čas 4:00 in se ga brez težav držal do 30 km. Potem mi je tempo malo padel, ker so se pojavile bolečine v zgornjem delu hrbta. Roke sem imel, kljub konstantnemu razmigavanju, neprekrvavljene in mrzle. Tudi vodo ali izotonik na postajah nisem spil več v teku, ampak v hitri hoji. Po 35 km sem bolečino nekako odmislil, jo pretrmaril in začel spet pridobivati na tempu. Zida nikjer (pa čeprav ga je v Berlinu še par km ostalo)
Ko sem v daljavi zagledal Brandenburška vrata, se mi je pa dobesedno snelo
Postavil sem se ob stran, ob ograjo, tekel, tulil navijačem, dvigal roke in oni so se huronsko odzivali nazaj. Moč, energija in volja so prežemali moje telo in dobesedno sem letel. Ko sem prišel v cilj, sem vedel, da je to TO. Pretekel sem svoj prvi maraton
Pretekel sem ga v času 3:59:47
Uspelo mi je
Čestitke z ljudmi in od ljudi okoli sebe, ki jih niti ne poznam, medalja, poimenska čestitka … stvari, ki so tako malenkostne, ampak v tistem trenutku pomenijo tako veliko. Sploh pa nekomu, kot sem jaz => če bi mi kdo dve leti nazaj rekel, da bom odtekel maraton, bi mu odgovoril, da ni gladek. Če bi mi pa še rekel, pod štirimi urami, pa sploh. Tokrat sem v zmoti živel jaz.
O razmerah na progi in ob progi, navijanju, vsesplošnem žuru in euforiji, so povedali že kolegi pred mano. Nimam kaj dodati. Berlin in njegovi ljudje živijo za to. Pravzaprav, živijo to. Fascinantno, počutiš se kot mali Bog. Rad bi pohvalil predvsem slovenske navijače, pritekel sem do njih, dvignil roke, se zadrl Slovenija ali Mi Slovenci, dvignili so me in me ponesli naprej. HVALA, resnično ste bili prava podpora
Ko sem prevzel garderobo in pogledal svoj telefon, je bil že poln sporočil. In skoraj sem zajokal, ko sem videl čestitko žene in otrok, da so zelo ponosni na mene. In že zaradi tega trenutka, v tistem sončnem vremenu in kljub izmučenem telesu, vem, da se je splačalo. To je moment sreče, ki ti ga nobeden ne more vzeti. Je tvoj za večno.
Pot nazaj je minila večinoma v poslušanju glasbe, razmišljanju, spanju in zafrkanciji. Počutil sem se pomirjenega, kot še dolgo ne. V dobri družbi vse hitro mine. Vitezi in družba z avtobusa, hvala, z vami sigurno še kam. To je obljuba.
Pa bodi dosti. Se vidmo, k se zagledamo tsp. 27.10. na LM
p.s. Žena mi je na Erdingerjevo elektronsko tablo na 35 km poslala sporočilo: 'Teci Misho teci, drži se blondinke na levi. RTI3M'
Žal sem sporočilo pozabil pogledati
Če bi ga, bi šlo sigurno še kako minuto hitreje
Nism nor, ker tečem ... normaln pa tud ne !?
http://www.youtube.com/watch?v=jjDHCWGlsMc
