Zadnje novičke

[grb]

Letos smo se v firmi že tretjič zapored odločili pripraviti dobrodelni tek čez Slovenijo. Do sedaj sem vsako leto pretekel v celoti eno izmed tras. Letos pa so bili izgledi zelo neobetavni. Dva tedna nazaj se mi je začela oglašati tetiva na desni nogi. Brez kakega pametnega razloga in ravno toliko, da je zoprno. Dnevno kilometrino sem zmanjšal na minimum, mazal s konjsko mastjo in hči me je polepila s trakovi. Pri majhnih kilometrinah ni bilo problema, čim pa sem šel recimo blizu 10km se je začelo oglašati. Tako sem pristal za 14 dni na "minimalcih" z izjemo torkovih skupnih treningov s sodelavci, kjer smo naklepali tja do ene 8 km.

Za tek sem bil planiran v sredo na relaciji Maribor - Trbovlje. Skupaj nekaj čez 90 km. V začetku nas je bilo v ekipi 8. Priteči bi morali do Celja, kjer dobimo menjavo. V dneh pred pričetkom projekta so se odpovedi kar vrstile. In večina jih je bila ravno na moji trasi. Nihče razen mene se s tem niti ni obremenjeval, ker itak so se vsi zanašali name. Žal se moja tetiva s tem ni strinjala. In ker sem bil ravno jaz zadolžen za sestavo trase, sem tudi vedel, kaj nas čaka. In posledica vsega tega je bila, da me je čedalje bolj skrbelo. Za drugi del od Celja do Trbovelj sicer ne, ker je bil to krajši konec trase in sem imel v ekipi Uroša za katerega sem vedel, da bo lahko odtekel vseh 30 km. Ostali se mu bodo pač pridružili po koščkih.

Bolj ko sem računal in sešteval kilometre, ki so jih prijavili tekači, ki so še ostali v moji skupini, manj se mi je izšlo. Nekako sem preuredil ljudi z drugih tras, tako da sem vsaj kolikor toliko dopolnil ekipo. V ponedeljek zvečer mi odpove še ena tekačica, ker je zbolela. V torek zjutraj tako prepričam Teo iz marketinga, da sploh nima prava glasanja, ampak ma da je v sredo ob 5:10 pred firmo ko starta kombi proti MB. Na torkovem popoldanskem treningu, je moja tetiva izjavila, da naj nikakor ne računam na kaj več kot 10 km, mogoče 15 če bo kriza in stisnem zobe. S prijavljenimi kilometrinami bomo ravno prisli skoz.

Ob 7:00 smo se tako znašli na štartu v Mariboru. Štartali smo skupaj, kamera nas je lovila čez most. Pozdravilo nas je sonce, ki je po nekaj metrih šlo za oblake, večina tekačev pa v kombi. Na progi smo ostali Damjan, Miro in jaz. Plan je bil, da odtečem kolikor bom pač lahko, potem se bomo menjavali tako, da bosta vedno dva na progi. Ostali medtem počivajo v spremljevalnem kombiju in če je kriza se po želji in potrebi vrnejo na progo. Tetivo sem čutil ni pa pretirano bolela. Pri teku sem jo poskušal čim manj obremenjevat. Miro naju je z Damjanom kmalu zapustil in sama sva nadaljevala proti Hočam. Spremljevalni kombi z "navijači", hrano in pijačo je bil ves čas nekje v bližini. Support, kot si ga lahko samo želiš Damjan je rekel, da bo naredil ene 15 km, potem gre v kombi in če bo treba bo pomagal še proti koncu.

Svetov dobrodelni tek, je v eni stvari precej podoben tekom Never Give Up. Velika večina udeležencev naredi precej več kilometrov, kot so si predstavljali da jih lahko. Očitno zavedanje, da delaš nekaj ne samo za sebe, ampak tudi za druge, da človeku neko dodatno energijo. Drug razlog pa je ta, da ne gre za tekmovanje ampak predvsem za sproščeno druženje. Tečemo skupaj, hitrejši se prilagajajo počasnejšim in drug drugega vzpodbujamo.

Po 15 km se je moja tetiva presenetljivo dobro obnašala. Stanje v bistvu popolnoma enako kot na začetku. Vem da jo imam, a se ne oglaša. Očitno trakovi pomagajo, pa naj bo to zares al zgolj placebo. No vseskozi sem bil tud na mal kemije, za vsak slučaj. Damjana je počasi zmanjkovalo in nekje pred Zgornjo Polskavo mi reče, ej če je tistle tamle klanec, potem grem na menjavo. In je bil klanec

Tako se mi je pridružila Tea in sva skup udarila par "gorskih" km. Za seboj smo pustili Slovensko Bistrico in klanci so se postavili še malo bolj pokonci. Glede na to, da je odmevnost akcije precejšnja, saj imamo vsak dan kar veliko minutažo na Kanalu A, nas ves čas pozdravljajo mimoidoči in mimovozeči. Iz marketinga sporočijo, da se odmevnost pozna tudi na doniranih sredstvih za socialno ogrožene družine, za katere zbiramo denar letos. Za ljudi, ki jim v življenju ni tako lahko kot je nam, ki se lahko sredi dneva podimo po slovenskih cestah, in to še celo med službenim časom. In misel, da se mora nekdo boriti vsak dan da preživi sebe in svoje otroke, ti da energijo in trmo za še kak km več kot si mislil da si sposoben. Na tetivo sem praktično pozabil. Se je pa pri kakšnem klancu navzdol za trenutek oglasilo koleno. To je vedno davek, če hočeš razbremenit določeno šibko točko, obremenjuješ druge mišice in sklepe in šibka točka se preseli drugam. Počasi smo se pomikali proti Slovenskim Konjicam in vmes je Teo zamenjala Anja.

Na koncu Konjic, pribložno 37,5 km od starta, so nas pričakali otroci tamkajšnje osnovne šole. Navdušeno so odtekli z nami nekaj 100 metrov, preden smo se podali dalje. Pri odcepu za Zreče smo se ustavili, Anja, ki je doma iz tistih koncev, je preventivno presedlala v kombi, ker smo bili tik pod precej dolgim in strmim klancem. Z mano je ostal Gorazd in gospa, ki se nam je pridruzila v Slovenskih Konjicah. Dejala je da je pred 3 meseci začela teči in če bi lahko šla par km z nami. Vzeli smo jo s seboj in ji za nazaj ponudili prevoz z našim spremljevalnim kombijem, saj je bila kar primerno ožuljena.

Klanec se je prevesil navzdol in začele so se težave. Kolena so se pričela oglašat, da se ne bi šla več. Glede na to, da je bilo do Celja se manj kot 15 km in da je bila relacija MB - CE moja pobožna želja smo kolena pač ignorirali kolikor se je dalo. Prvo leto sem tekel od Celja do Ljubljane in tale del je bil naslednji kamen v mozaiku križa čez Slovenijo. In če ga ne bi naredil danes, bog ve kdaj bi se ga ponovno lotil. Tako je bilo treba stisnit zobe, se vsake tolk casa ustavit in mal raztegnit mišice in kite in počasi nadaljevat. Ko smo spet prišli na ravnino se je zadeva kolikor toliko umirila. Samo se kakih 10 km do Celja in pol pride druga ekipa, jaz presedlam v kombi in jih spremljam do cilja. 10 km bomo pa že še stisnili.

Tam nekje pred Vojnikom se iz obcestne gostilne prikažejo neki veseljaki in nas vabijo na pijačo. Anja in Gorazd sta rekla hvala, ampak se nam mudi, meni je pa prav zapasal požirek piva. V trenutku je bila pred mano steklenica in naredil sem par dolgih požirkov. Ampak res ni bilo časa postajat in se družit, zato sem jo jadrno ucvrl dalje. Pred Celjem sta se nam pridružila še Tea in Damjan in družno smo jo mahnili proti menjavi. Na parkirišču pred železniško postajo je bil že pripravljen sprejem in "predaja štafete". Dosegel sem svoj cilj. Bil sem navdušen. Po parih kadrih in nekaj izjavah ki bodo za večerno izdajo se je naša skupina vkrcala v kombi proti Ljubljani, druga ekipa je odbrzela po progi, jaz pa sem se zadovoljen zložil v spremljevalni kombi. Naši so tekli po pešpoti med tem ko sva se s šoferjem peljala po glavni cesti proti mostu kjer jih prestreževa. Pogled je bil čudovit. Reka, zeleno pobočje in ob vznožju pobočja rdeča četica. Kar malo hudo mi je bilo, da sem zaključil.

Pri mostu sva se ustavila, da se je snemalec pripravil v zadnjem delu kombija. Ekipa je tekla v kadru, in Dani je vozil počasi pred njimi. Vse bolj so me srbeli podplati. Ne morem bit valjda v kombiju, ce zunaj tečejo. Daj ustavi, grem jaz še malo z našimi noge pretegnit, rečem Daniju. Ja pa ne morem zdej, dokler Hvala snema. OK, potem pa pejt samo malo počasneje. In sem med vožnjo skočil iz kombija in se pridružil skupini. Mal čudno so me pogledali pa sem samo reku, da grem z njimi še kele do začetka klanca. Pri naslednjem mostu nas je čakal Jan z drugo ekipo. Videl sem njegove izbuljene oči in slišal: "Fak, ta spet laufa".

Seveda se pri vznožju klanca nisem ustavil. Grem še mal v klanec, itak bomo šli počasi. Malo smo hodili, Uroš in njegov kolega sta bila precej našpičena in spočita in sta vlekla dalje. Jaz sem capljal bolj zadaj in družbo so mi delali preostali iz ekipe. Par jih je šlo že v kombi in se pridružijo kasneje. Kamlu smo prišli čez hrib in že smo videli Laško. Po klancu navzdol je šlo počasi. Kolena so pač javljala, da ideja o nadaljevanju teka ni bila ravno pametna. Ko smo šli skozi Laško, mi je bilo že dokaj jasno, da če sem prišel do sem (73 km) jih bom naredil pa še tistih 20 do cilja. Pred nami je bilo še kar nekaj zalo hudih klancev. Ampak za spremembo sem se jih veselil, saj sem vedel, da bodo v bistvu počitek, ker jih bomo tako ali tako prehodili. Razen Uroša in njegovega prijatelja seveda. Odbrzela sta naprej in malo me je skrbelo kako se bo to izteklo, kajti edino jaz sem poznal pot. Dani je sicer imel printe, ampak tu kjer smo šli je bilo pravo brezpotje.In dejansko se spremljevalna ekipa tudi je nekoliko izgubila. Ko jih kličem na vrhu hriba, kje so, ker pač niso vozili tik za nami, mi Dani reče, da so neki zalutali. Po par minutah pregovarjanja mi jih je vendarle uspelo usmeriti na pravo pot in kmalu smo se našli.

Utrujenost se je že precej poznala. Jesti mi ni več pasalo. Hvala bogu da mi je družbo delal zdaj en zdaj drugi. Po glavi mi je rojilo vse živo. Ko se spomniš, da si del dobrodelnega projekta, ti je laže. Saj veš, da se bo tvoje trpljenje čez nekaj ur končalo, med tem ko morajo žal nekateri vsak dan sproti biti bitko z življenjem. Spomnim se, da nam je Jan naročil, da naj ko gremo mimo snemalca kaj povemo. In dejansko so mi povsem spontano tu in tam padle na pamet hudo "globoke" misli. S hriba navzdol proti Hrastniku je bilo že precej muka, tako da sem se pomikal ritensko, saj so tako kolena veliko manj obremenjena. Okoliški ljudje so me malo čudno gledali ampak mi je bilo res povsem vseeno. prišli smo v Hrastnik. Po pogovoru z Janom, ki se je na cilju že pripravljal na vklop v oddajo smo ugotovili da smo časovno še nekako v predvidenih mejah. Malo me je skrbelo, kje je Uroš, ker ga nismo videli že kar nekaj časa in ne ve, kje gre trasa.

Pognali smo se še v zadnji kruti klanec iz Hrastnika proti Trbovljam. Nekje na vrhu spet govorim z Janom, ki mi pove da sta Uroš in njegov prijatelj pravkar pritekla do njih. Očitno sta nekako našla pot. Kako mi ni bilo jasno. Do vklopa smo imeli še kakih 15 minut in mi po trasi za preteč samo še iz hriba navzdol, tako da je bilo časa več kot dovolj. Ko smo se znašli na predvidenem cilju ekipe ni bilo nikjer. Kličem Jana kje so in pravi da čakajo tam pri Katji. Ja kako če pa vas ni tukaj, kjer smo imeli planiran cilj. Aja zjutraj smo ugotovili da to ni tam kjer smo mi lanirali cilj in smo se prestavili. Ja res lepo da mi je nekdo uspel to povedat. To in še par krepkih sem mu zatulil v slušalko. Po 90 km je bil del možganov zadolžen za bonton povsem izklopljen. Nekako mi pove naslov, kjer so bili. Seveda na čisto drugem koncu mesta. In Trbovlje so hudoooo dolge. Skratka ni šans da pridemo do tja do vklopa. Na srečo smo ravno naleteli na neke domačine, ki so pozanli in podpirali naš projekt. Strpali smo se v kombi, oni pa so nam kazali pot do cilja. Še dobro, da sta Uroš in njegov prijatelj že pritekla do tja, tako da smo mi lahko mirne vesti uporabili kombi. Malo pred ciljem sta nas počakala in skupaj smo potem pritekli v cilj. Utrujeni, zadovoljni, jaz pa še malo tečen zaradi zapletov okoli cilja. Ampak glavno da smo vse dobro izpeljali.

Katjina družina nam je pripravila pravo pogostitev in pogoltal sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Kaj se je zgodilo z možganskim centrom za bonton sem že omenil .

Kaj se je potem v naslednjih dneh dogajalo z mojimi koleni pa raje ne povem

[RoKo]