Kako povezati Kokrico s Kokrico in vmes narediti vsaj 2000 višincev je moje že večletno sanjarjenje.

Ko sem spoznal pot skozi Udin boršt do Seničnega, sem vedel, da me nič ne ustavi, da to enkrat realiziram. Odprto vprašanje je bilo do kam po gorah (do Kališča, čez Mali Grintovec, Cjanovco, do Jakoba...).
Letos je bila zame zelo borna sezona

zaradi lanskih konecletnih bolezenskih težav. Ko so mi osebki v belih haljah letos po zadnjem pregledu, to je ultrazvoku vratnih žil, povedali, da sem telesno zdrav kot riba ( o stresu ne bi ...) se je sanjarjenje okrepilo.
Z Loni sva naredila nekaj daljših tur, še sobotna Planina je uspela in realiziral sem najavljeni trening.
Skupaj smo štartali 4 (poleg mene še Maja, Leon in Janez). Loni nam je bila odličen suport. Startali smo pred Merkatorjem na Kokrici in jo ucvrli mimo smetišča v Tenetišah po luštni gozdni poti mimo krive jelke do poligona bikerjev v Seničnem in do parkirišča pod strmo potjo na Kriško goro, kjer smo dobili palice (Leon jih ni imel in jih je kasneje rahlo pogrešal) in še Polona nas je oskrbela.
Aja še to. Že pri smetišču se je uscalo in ni prenehalo do Preddvora.

Vmes smo še malo zalutali (kriv je bil seveda vodja poti

) za ene 300 m. Moram resnično označiti ta del poti, kajti zadanem le v vsako drugo ali tretje. Ta pot od smetišča do Seničnega se stalno rahlo vzpenja in že pobira energijo. Dodatno energijo je jemala Kriška strma pot, kjer je vmes več kot 30% klanec.
Dodatna težava je bil pravi mali orkan vetra, ki je pripomogel, da sta nas Maja in Janez zapustila na Kriški gori. Spustila sta se do Golnika, kjer ju je pobrala Loni.
Z Leonom se samo pogledava in zadeva je bila jasna. Kljub obupnemu vremenu predaje ni.

Oskrbnika na Kriški sta naju kar malo z nejevero poslušala kam vse misliva iti.

Pot do Tolstega vrha je bila kar v redu, edino dež je že malo ledenil.

Mislil sem si »še snega se manjka«. Na vrhu Tolstega vrha sem sočno zaklel zaradi razmočene poti in stres sem zagotovo porinil dol do domače vasi Goriče.
Spust je bil tehnično zahteven zaradi skal in noge so bile na preizkušnji. Tik tak sva bila na Veliki Poljani. Zaželela sva si malo počitka, a vrata so bila zaklenjena.

Oskrbnika ni bilo, le kdo bo pa v takem vremenu prišel si je verjetno mislil.
Pričelo se je dolgo prečenje pobočja Storžiča (po tej poti sem šel tudi sam prvič). Končno zagledava Kališče in se zmeniva, da izpustiva Mali Grintovec in Cjanovco in greva direktno do Jakoba. Leon je bil končno prvič na Kališču.

(si je izbral najkrajšo pot

)
Obljubil sem mu tudi, da ga popeljem na Storžič enkrat (ko bo lepše vreme jasno). Pot do Jakoba je bila najlepša danes. Kar precej sva jo pretekla, moči je bilo še dovolj. Vmes sva tudi malo okusila trdo gorenjsko zemljo, vendar nič hudega. Z Jakoba sva jo ucvrla kar po novi kamniti cesti. Dejansko ucvrla, kajti Leon me je očitno hotel zlomiti, ker sem ga prej v hrib priganjal.

Padel je nov dogovor in sicer da naju Loni pobere kar v Preddvoru. Bilo je dovolj moče, kdo bo pa tolkel še 12 km ravnine.
Spoznal sem, da sva zadela najavljeno kilometrino (skoraj maraton in okoli 2200 višincev). Grdo sem se zmotil pri dolžini proge.

Če bi naredila celotno znese okrog 55 km z vsaj 2600 višincev. Ne bi bila midva to kar sva, če se ne bi dogovorila da to ponoviva in to v celoti.
Bom pravočasnio najavil, če se nama še kdo pridruži. Maja in Janez sta že za.

Leon se je kot vedno izkazal za brezkompromisnega borca, brez »jamranja«. Če sem bil prehiter, je upočasnil in basta. Pravi rutiner.
No vesela sva bila, ko sva ob preddvorskem jezeru zagledala Loni in smo jo kar takoj mahnili v brunarico na pizo. Toliko z moje strani, žal mi je da ste ostali brez razgledov, ki so v teh koncih res čudoviti. Še kaj bodo pa Leon, Maja in Janez napisali.
Lp
Mokri in zadovoljen Marjan